Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20080326161203868

Le če pomagam, se počutim izpolnjeno in srečno četrtek, 27. marec 2008 @ 05:02 CET Uporabnik: Pozitivke Mojca Gayen je navzven krhka, drobna, mlada ženska. Nežna in bleda, morda je njena bela polt še bolj opazna zato, ker jo obkrožajo temnopolti otroci. Črnih, zvedavih, navihanih oči zrejo vanjo zaupljivo in s pričakovanjem. A Mojca, 30-letna psihologinja iz Ljubljane, ki živi v Indiji že tri leta, je krhka le navidez. V njej se skriva močna volja, morda tudi trma in predvsem veliko srce. » Zdi se mi, da imam oko, da vidim potrebe ljudi in nekaj v meni me žene, da se ozrem okoli sebe iz svojega majhnega sveta in skušam pomagati, kolikor je mogoče. Le tako sem izpolnjena in srečna,« pove Mojca Gayen ob našem obisku v vasi Piali, 27 kilometrov južno od Kalkute, enega največjih mest v Indiji. Z možem Anupom, rojenim v bližnji vasi, sta nam, obiskovalcem iz Mojčine domovine, a iz čisto drugega sveta, ponosno razkazovala šolo, ki sta jo ustanovila slab mesec pred tem. Piali Ashar Alo ali v slovenščini Luč upanja je šola, namenjena otrokom, ki prihajajo iz revnih, nepopolnih družin in jih starši niso vpisali v državno šolo. Niso imeli denarja za šolsko uniformo, ki je v Indiji za šolarje obvezna, saj še za hrano nimajo dovolj, niso imeli časa, jim je vseeno, saj so utrujeni od prebijanja iz dneva v dan in omamljeni od alkohola komaj poskrbeli zase. »Deklice in dečki, ki ne hodijo v šolo, so prepuščeni samim sebi, navadno še skrbijo za mlajšega brata ali sestrico, opravljajo priložnostna dela, beračijo ali se preprosto potikajo po vasi. Brez šole, brez izobrazbe so obsojeni na enako bedno življenje kot njihovi starši, zato smo šolo poimenovali Luč upanja, saj je znanje upanje za vse – za nas in zanje,« zagnano pripoveduje Mojca Gayen. V Indijo je prišla pred tremi leti, kot prostovoljka v šoli za deklice iz revnih družin, ki jo je na obrobju Kalkute, 14-milijonskega mesta na jugovzhodu Indije, ustanovila neka mednarodna nevladna organizacija. »S prostovoljstvom sem se srečala kar kmalu po opravljenem pripravništvu, saj kot psihologinja nisem dobila službe. Vsaj ne takoj,« se nasmeje simpatična Mojca, »in tako sem našla izgovor, da pogledam malo v svet. Kot študentka enostavno nisem imela poguma, da bi šla po svetu, domači pa tudi niso imeli nobenega posluha za moje šibke poskuse trganja družinskih vezi. Tako sem zagrabila priložnost, ki se mi je ponudila, in odpotovala v Anglijo, kjer sem našla nevladno organizacijo Humana people to people, ki je organizirala prostovoljce za delo v Afriki. A denar za letalsko karto, zavarovanje, nastanitev in hrano je moral vsak prostovoljec zaslužiti sam, še pred odhodom. Tako sem trdo delala v tovarni, v kateri smo prebirali podarjena oblačila, na cesti prodajala časopise o organizaciji in končno zbrala denar, spakirala nahrbtnik in odletela v Bocvano, kjer sem sodelovala v projektu ozaveščanja o aidsu. Izobraževali smo lokalne izobražence, ki so potem znanje prenašali naprej, razdeljevali kondome, ozaveščali, se pogovarjali in tudi potovali po deželi.« Polna vtisov in znanja se je Mojca po dveh letih vrnila domov, kjer se je zgodba o iskanju službe ponovila v še temnejših barvah. Izkušenj prostovoljnega dela pač nimaš vpisanih v delavsko knjižico, njeni kolegi so imeli prve korake kariere že za seboj, ona pa brez izkušenj in dve leti starejša. Za določen čas je nadomeščala psihologinjo v Bohinju, a se je kmalu naveličala pisati prošnje in čakati na, skoraj praviloma, negativne odgovore. In je spet odletela. Tokrat v Indijo, ki jo je od nekdaj mikala zaradi joge, meditacije, skrivnostnosti. »Najprej sem kot prostovoljka delala v šoli za revne deklice, ki jo vodi Anup, se zaljubila vanj in kmalu sva se poročila. Rodil se nama je sin Izak, ki ima zdaj 15 mesecev, in ni bilo dolgo, ko sem začutila, kako se zapiram v svoj samozadosten in samozadovoljen svet. Imela sem krasnega moža in zdravega sina, delala sem kot svetovalna delavka na mednarodni šoli za premožne otroke v Kalkuti, življenje je bilo lepo. Pa vendar je nekaj manjkalo, zdi se mi, da Anupu še bolj kot meni. Anup je namreč sponzoriran otrok. Rodil se je v zelo revni družini s sedmimi otroki. Ko je imel šest let, je njegov oče zbolel za tuberkulozo, ki je bila takrat v Indiji neozdravljiva, mama seveda ni delala. Imel je srečo, neka nevladna organizacija ga je našla in ga poslala v internat, ki so ga vodili misijonarji. Štirinajst let je neka neznana nemška družina pošiljala denar za njegovo šolanje in Anup se je izučil za avtomehanika. Sprva je delal kot poštar, peš je raznašal pošto, kmalu pa je – na srečo – našel službo v neki avtomehanični delavnici, kjer je trdo delal, da je preživljal sebe in svojo družino ter bratu in sestri omogočil, da sta se lahko šolala na univerzi; brat je nedavno doktoriral, sestra pa je opravila magisterij. Zadnja štiri leta se je Anup posvetil ustanovitvi in rasti osnovne šole za deklice iz revnih družin, ki jo financira neka nevladna organizacija. S še tremi prijatelji je sprva hodil od hiše do hiše, od vasi do vasi, iskal deklice, ki niso hodile v šolo, in prepričeval starše, kako je izobrazba za dekleta pomembna. Miselnost staršev v Indiji, posebno na vasi, je še vedno zastarela in dekle je zanje le strošek, zato jo je treba čim prej poročiti, da se je znebijo. Do takrat pa mora skrbeti za mlajše bratce in sestrice, kuhati, prati, gospodinjiti,« hiti pripovedovat Mojca, ki ji je, tako kot Anupu, očitno manjkalo delo za druge. Tako sta se odločila in nekaj kilomentrov od Anupove rojstne vasi, na obrobju Kalkute, ustanovila svojo šolo za revne in prikrajšane otroke. »Najela sva dva prostora v neki prazni stavbi, kupila šolsko tablo in kredo ter krožnike in kozarce, zaposlila učiteljico, Anup pa se je odpravil po vasi in začel prepričevati starše, katerih otroci niso hodili v šolo, naj jih pripeljejo v najino šolo; v njej otroci ne potrebujejo šolskih uniform, tudi zato, ker jih starši ne morejo kupiti. Vsak je dobil en zvezek in svinčnik, kupila sva tudi tri ali štiri šilčke. Prve dni je moral Anup vsako jutro iskati otroke od hiše do hiše, preverjati, ali bodo prišli v šolo, jih prepričevati, naj pridejo. Deklici, ki si je sicer želela v šolo, a jo je bilo sram, ker je imela eno samo, strgano obleko, je učiteljica našla drugo obleko in od takrat ne manjka v šoli niti en dan. Zdaj vseh dvajset otrok že komaj čaka, da pridejo v šolo, v njej bi bili tudi ob sobotah in nedeljah, saj je to kraj, kjer jim je lepo. Kjer jih nekdo stisne k sebi in jim pokaže, da jih ima rad, jih poboža in objame, pelje k zdravniku, če je treba, jim pomaga, če jih kaj boli. Jih zjutraj nahrani, saj je večina lačnih, prazna vreča pa vemo, da ne stoji pokonci. Kako naj jim možgančki delajo, če jim kruli v želodčku?« Aprila se začne novo, pravzaprav prvo šolsko leto, Mojca in Anup upata, da tudi uradno. Šolo sicer v Indiji lahko odpreš kar hitro – če imaš prostor, učitelje in učence. Registracija šole pa je dolgotrajna in zapletena stvar, zaradi zbiranja gore papirjev in počasnega dela birokratov, ne toliko zaradi učnega programa ali zahtev, ki bi jih oblast postavljala zaradi izobrazbe učiteljev, normativov in standardov. To oblasti ne zanima kaj dosti, tako kot je ne zanima, ali otroci hodijo v šolo ali ne. Pri milijardi prebivalcev Indije te le redko kdo vpraša za rojstni list ali preverja, ali otroci hodijo v šolo. Poleg tega so razredi prepolni, učitelji pa slabo plačani in snov na hitro obdelajo, da potem popoldne za dodaten zaslužek inštruirajo svoje učence. »Do aprila bo učiteljica ugotavljala predznanje otrok in njihove sposobnosti, učijo pa se poslušati učiteljico, jo ubogati, sedeti pri miru in sodelovati, učijo se tudi bengalske in latinske pisave, številk. Otrokom, ki so bili nekaj let prepuščeni samim sebi in so dneve preživljali svobodno in nenadzorovano na vasi, je pač težko sedeti pri miru in zbrano poslušati. Zato pa toliko bolj uživajo pri igri z žogo ali kolebnico, kupila sva tudi že kij za kriket, ki je v Indiji nacionalni šport številka ena. Igrač namreč 'najini' otroci ne poznajo, doma se igrajo z blatom,« razlaga Mojca, ki bi rada otrokom kupila tudi kakšno igračo, predvsem pa barvice in papir, lepilo, škarjice, pripomočke za ustvarjanje. In seveda kuhalnik ter plinsko bombo. »Večina otrok živi le z enim staršem, ki se dobesedno od zore do mraka žene za skromnim zaslužkom; mame delajo kot čistilke ali gospodinje pri bogatih družinah, očetje, če jih seveda imajo, popravljajo čevlje ali vozijo rikše po Kalkuti in torej prihajajo domov ponoči, ponavadi pijani. Zato bi bili otroci radi v šoli ves dan, midva pa si tudi želiva, da se popoldne ne bi potepali, beračili ali delali, in bi rada pouk potegnila v popoldanske ure. Zato pa je treba otrokom skuhati tudi kosilo,« o načrtih pripoveduje Mojca, Anup pa doda, da bi rada kupila zemljo, na kateri bi postavila sprva bambusovo, kasneje trdnejšo stavbo, da jima ne bi bilo treba toliko denarja plačevati za najemnino. Denar je seveda največji problem. »Veliko poguma sva potrebovala, da sva se odločila, da ves svoj denar vloživa v šolo. Nimava ne avta ne stanovanja, ves svoj zaslužek vlagava v šolo, nekaj prispeva Anupov brat in podjetje, v katerem je zaposlen. Seveda iščeva sponzorje, a kaj, ko jim je treba nekaj pokazati. Ljudje hočejo videti nekaj konkretnega, fotografije otrok, šole, načrte, vedeti hočejo, za kaj in komu zaupajo svoj denar,« ugotavlja Mojca, ki pa je vesela in ponosna, da se je nekaj dobrih ljudi, ki ji očitno zaupajo, že odločilo, da bodo botri otrokom iz šole Luč upanja in zanje krili stroške šolanja. »Veliko vztrajnosti in potrpežljivosti potrebuješ, da ne obupaš, zamahneš z roko in rečeš: 'Kaj mi je tega treba?!' Vem, da je to, kar počneva z Anupom in s pomočjo sponzorjev in botrov, le kapljica v morje, a ko pogledaš v zvedave očke najinih učencev in se zavedaš, da jim omogočaš sanjati velike sanje, ti je toplo pri srcu. Sanjajo, da bodo postali zdravniki, inženirji, učiteljice, plesalci, policisti. Morda pa bodo le čevljarji ali peki, pomembno je, da v šolo radi prihajajo; oblečejo se v svoje najboljše obleke in nič več jih ni treba zjutraj iskati po domovih. Za Anupa in zame pa je najpomembnejše, da imajo upanje. Luč upanja,« zaključi Mojca, preden nam napiše internetni naslov šole Piali Ashar Alo. Asaralo.com??? Jasna Tepina (Nika) Vir: www.dnevnik.siFoto: Dnevnik Komentarji (1) www.pozitivke.net