»GOZDOVI SLOVENIJE« serija petih filmov TVSLO bo predvajana ob torkih: 01.04., 08.04., 15.04., 22.04. in 29.04.2008, vsakič ob 17.30 uri na prvem programu
SPOROČILO SERIJE: »Človeška civilizacija se je porodila, ko je padlo prvo drevo in bo uničena, ko bo padlo zadnje« nas uči modrost. Danes človek vse bolj posega po drevesu Življenja, čeprav je bil prav zaradi svoje skušnjave, postati Bog, izgnan iz rajskega vrta. Človek je ob drevesu spoznal dobro in zlo.
Če iščemo dobro v naravnem gozdu, bomo tam našli slikarski atelje narave, kjer zremo prečudne podobe, slišimo čudežne pravljice ali sanjamo arhetipski svet pračloveka, ki še vedno spi v nas. Če delamo zlo v industrijskem gozdu, potem smo dokončno izbrisali starodavno zavezništvo človeka z drevesi.
Simbol te zaveze je drevo sveta, axis mundi, ki je znamenje sožitja in ljubezni v arhetipu drevesa. Les postane violina, če je ljubljen ali pa odpadek na smetišču, če je preziran. Vedno pa ostaja in bo žarel v ognju domačega ognjišča, ob katerem se je porodila človeška kultura. Beseda kultura po svojem izvoru pomeni gojiti, negovati, ne pa ropati in uničevati. Gozd ni le kubatura lesa, ki mu trenutno vrednost določa trg in količina denarja. Tisto, kar imenujemo drevo je odvisno od našega dojemanja narave in pozicije opazovalca v njej. Duhovna tradicija človeštva ne ločuje človeka od narave, saj je človek po svojem evolucijskem izvoru bitje simbioze.
Gozd prav tako malo pripada gozdarju, trenutnemu posestniku, kakor slikarju ali poetu, ker za druženje z naravo ne potrebujemo ne znanstvenika, ne lastnika, ne umetnika. Svoje življenje lahko rastemo le v naročju narave, ne pa v okovih, ki smo si jih sami skovali.
Življenje gozda nas uči, da je tudi najmanjše sodelovanje bolj koristno od tekmovalnosti. Sodobna civilizacija mora v imenu preživetja človeške vrste končno že razumeti sporočila narave. Trajnostna družba zadovoljuje svoje potrebe ne da bi škodovala prihodnjim generacijam.
V gozd gremo, da se spomnimo nečesa pozabljenega, kar nam je bilo v otroštvu pomembno in sveto. Tam srečujemo čudesa in se jim ne čudimo, morda v gozdu postanemo otroci, ki verjamejo, da v vsaki stvari prebiva duh in zato začutimo potrebo, da je odčarani svet spet potrebno začarati. Če drugega ne, v gozdu najdemo vsaj samoto in tišino, poslednji dragoceni dobrini današnjega sveta. Sodobni čas prinaša ponovno odkrivanje duhovnih vrednot gozda. Ko vstopamo v to prakrajino človeškega duha, se dotaknemo globin nezavednega, kjer nas nihče ne bo našel, ampak moramo sami najti izhod in pot. Na koncu poti bo iskalec našel iskano, samega sebe. Idem cogniscit idem, pravi hermenevtično načelo.
»Človeška civilizacija se je porodila, ko je padlo prvo drevo in bo uničena, ko bo padlo zadnje« nas uči modrost. Danes človek vse bolj posega po drevesu Življenja, čeprav je bil prav zaradi svoje skušnjave, postati Bog, izgnan iz rajskega vrta. Človek je ob drevesu spoznal dobro in zlo.
