Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20080307205938564
Ples - to je ena sama ljubezen
torek, 26. maj 2015 @ 05:02 CEST
Uporabnik: Pozitivke
"Še zadnje vprašanje, Billy. Kako se počutiš, ko plešeš?"
Molk.
"Ne vem . Na začetku ... se počutim dobro. Malo sem trd. Ampak, ko začnem ... potem ... pozabim na vse in ... vse izgine. Vse izgine. Čutim, kako se mi spreminja telo. Čutim ogenj. Tam sem. Letim kot ptica. Kot elektrika. Ja ... kot elektrika."
iz filma Billy Elliot
Danes pišem o plesu. Zato bom nujno pisala tudi o ljubezni.
Včasih sem bila prepričana in še zdaj me v čustveno močnih trenutkih prešine, da je ples glavna sestavina moje duše, iz njega je narejena. Pa naj se to ne bere čisto dobesedno. Približno tako, kot luštna iskrica neke mame, ki pravi, da je "iz spečih otrok verjetno sestavljen mir".
Ples čutim in plešem, odkar se zavedam, o njem sem sanjala in sanjarila v neskončnost. Spomnim se, kako me je kot osnovnošolko najprej "zadel" film Dirty dancing, zaradi česar sem čisto zares zbolela. Nekdo je potrkal na nemir in hrepenenje moje duše in prvič odškrtnil vrata. Dobila sem vročino in nekaj dni sem ležala v postelji in v blodnjavih podobah plesala in plesala ... Potem je prišel Flashdance. Takrat sem že bila del plesne skupine, a se mi je vseeno spet odtrgalo. Vsak večer sem na treh kvadratih naše kuhinje neumorno vadila, da mi je kapljalo od nosu in so mi gorele noge. Kar nekaj let. Od takrat do danes nisem več nehala plesati.
Do pred kratkim sploh nisem znala poslušati glasbe, ne da bi zraven videla plesno koreografijo. Vseh mogočih zvrsti, zasedb in razpoloženjskih okolij. To so bile lahko cele vsebinske predstave z izdelano kostumografijo, na velikanskem odru, z vsem pompom žarometov in aplavzov. Ali pa bosonogi vilinski ples v deževnem gozdu. Ali ognjena ljubezenska igra za dva ali pa tri. Idej do neskončnosti. V mnogih "predstavah" sem seveda nastopala sama, no, ko sem zorela, pa sem bila vedno bolj samo v vlogi koreografa. Kdo ve, kaj vse se je skozi te brezštevilne podobe prefiltriralo! V telesu, srcu in glavi najstnice se dogajajo vsemogoče drame. Gospod C. G. Jung in sorodni (psiho)analitiki bi najbrž imeli veliko povedati. Mene je to takrat izpolnjevalo in osrečevalo, najbrž tudi reševalo, saj vse ni ostalo samo na domišljijskem nivoju. Nekatere od idej so bile v malo bolj realni sliki tudi uporabljene kasneje, ko sem vodila plesno skupino.
Danes, z malo več znanja in življenjskih dogodkov na grbi, pa se mi mimogrede utrne kakšna "diagnoza" za nazaj. Vsekakor mi železna volja in disciplina, v kateri sem bila takrat pravzaprav gnana zaradi tolikšnega vrelca v sebi, nista škodovali. Se pa vprašam, kam presneto se dandanes potuhneta. Najbrž pa bi bilo pametneje usmeriti pozornost na iskanje (novega, drugačnega?) vrelca ... Mislim, da sem mu na sledi.
Ples pa ni samo to. Tudi on ima, enako kot mesec, svoj senčni del obraza, ki ga odkriva vsak plesalec zase. Ples je neizprosna disciplina telesa in duha. V plesnih dvoranah se včasih joče. Razlogi so različni, a v osnovi podobni. Premagovanje sebe, trganje vezi, ki nas stiskajo in ne pustijo naprej. Plesanje je lahko tudi prispodoba, kako se je treba ves čas gibati, če ne želimo obtičati na mestu.
Kolikokrat je treba ponoviti neko figuro, da je celo telo usklajeno. V tej disciplini, ki občasno izgleda kar surova, je enostavno treba vztrajati. Če želiš, da bo nek element tehnično izveden tako, kot mora biti, ga moraš ponavljati. Še enkrat in še enkrat in še enkrat ... Stokrat? Kolikokrat še, da se skozenj začuti globina glasbe, zgodbe? Kaj vse je še treba uglasiti znotraj sebe? Šele potem, mogoče, pride tudi duša ... Brez nje namreč plesa ni.
Taka razgaljenost prinese marsikatero zanimivo naplavino. Med treningi se jasno dokazuje povezanost vseh delov naše osebnosti. Čustvena spona lahko zelo dolgo preprečuje napredek fizičnega telesa. Mogoče je polovica od omenjenih stotih ponovitev na videz pravzaprav jalovo delo, saj je izvor neprožnosti ali nemoči skrit drugje, ne v mišicah.
Zato je pomembno imeti tudi dobrega učitelja. Večina res dobrih učiteljev ti gre v urah potenja sicer strašno na živce, to je že treba povedati. Ker so nepopustljivi v zahtevah, ker ne sprejmejo partnerske vloge v samopomilovanju, ker te "ne razumejo" in ženejo samo naprej. Ni jim pretirano mar za padce in solze, za tvoj občutek razvaline, ko ruši dvom, obup in istovetenje z majhnostjo. Čeprav se takrat ne zdi, se vedno izkaže, da so videli več in dalj od tebe. V tem plešočem potovanju se čuti vonj po rasti in ... plemenitenje na poti k duši. Včasih pa se telo in duh upreta. Nočeta več delati. Kar naenkrat nič več ne znata in nič več ju ne zanima. Nič več ne čutita. Takrat se je modro ustaviti in poiskati svež veter.
Kakšno soboto zjutraj so moje cimre po petkovi zasluženi sprostitvi od težkega študentskega življenja še toplo spale do kdo ve kdaj, jaz pa sem jo mahala na večurni trening. Ampak takrat sploh nisem razmišljala, da bi lahko bilo drugače. V dvorani sem navlekla čez kolena bombažne gamaše in obula plesne copate, ki imajo poseben čudovit vonj (nekateri bi rekli, da smrdijo), in začela z raztegovanjem vretenc. Takrat nisem razmišljala, da bi bilo prijetneje dobiti se s prijateljico na klepetu, se sprehoditi po mestu in ujeti pogled čednega neznanca. No, mogoče včasih, čisto malo ...
A ko mi je vzvalovila kri, ko je telo prepoznalo znane gibe in začutilo svobodo, ko je noga švignila visoko v zrak in tam za hip obstala ... Ples se zgodi v trenutku, ki ne ve za preteklost in ne za prihodnost. Je jasno zavedanje samo tega, kar je zdaj, resničnost, ki je ni mogoče ujeti. Že če jo poimenujemo z eno samo besedo ali vzdihom, smo jo zamudili. Če ni tako, se zgodi le mehansko gibanje, lahko usklajeno ali dramatično, a kaj, ko se znotraj nič ne premakne.
Telo mora postati brezmejno, čeprav tečejo potne srage in se sliši čvrsto planje krvi. Vanj se naseli popolnost, predvsem v občutenju, pa tudi v odblesku ogledala pomirjen estetski čut. V tem "izginotju" telesa je zanimiv paradoks. Pripeljano je do take popolnosti, da pravzaprav izgine. Kot gledalci gledamo plesalce na odru, moč in gibkost njihovih mišic. A to, kar nas prevzame, je lepota, harmonija, notranja moč in izpovednost. Kvalitete, ki izhajajo iz več kot le fizičnega sveta. To se mi zdi velika čarovnija plesa. Iz otipljive utripajoče oblike, ki jo poznamo, nastane tiha zamaknjenost v dih ljubezni ...
Po srednji šoli sem za eno leto odletela v London. Razmisliti o stvareh. To je bil namen, a izcimila se niso nikakršna usodna dognanja, seveda ne. Še danes razmišljam o istih stvareh. Ampak nekaj pomembnega se je vendarle zgodilo. Stran od vseh sem res globoko vdihnila in šepnila v svoje srce, povej mi, kaj bi rado, povej ... In tako sem, namesto da bi se vpisala v tečaje angleščine, kar so naredile vse au-pair, začela obiskovati šolo slikanja in šolo klasičnega baleta. In prav brigalo me je za tisti certifikat iz angleščine, ki bi mi enkrat najbrž prav prišel. In brigalo me je, da zaradi tega nisem imela nič denarja za druge stvari.
Balet sem imela dvakrat na teden. V večernih urah sem po celem dnevu dela pešačila skoraj uro daleč, ker nisem imela denarja za podzemno. Večinoma je padal dež, včasih tudi sneg. Ko sem se vračala, sem velikokrat med hojo kar spala. Vsaj tako se mi je zdelo. In v spanju plesala naprej.
Včasih se je pred odhodom prikradla tista mamljiva ideja, kaj pa, če danes ne bi šla. Dan se je bližal koncu, vsi s(m)o bili že doma na toplem. Zunaj pa tema in tipična angleška vremenska odurnost. Pred mano ura hoje, pri kateri sem, ne glede na to, kaj sem oblekla, vsakič zamrznila. Povrhu pa še spomin na zadnji trening, ki je bil mukotrpen. In logično vprašanje, le zakaj bi se "matrala"? In bolj, ko je bila skušnjava mamljiva, bolj je nekje z druge strani posegal glas, to je past, draga moja, spomni se ... Pogledala sem se v ogledalo, postavila noge v prvo pozicijo, naredila nekaj pliejev in rahlo pirueto, prišla je glasba in tam je bil oder ... Bila sem "rešena". Kako sem sploh pomislila, da ne bi šla, da ne bi plesala, zakaj že ne?
Kako sem našla to baletno šolo, danes ne vem več točno. Ampak bilo je kot v filmu. Učiteljica je bila stara baletna dama, prijazna, a stroga, in kljub zdravim kilogramom še vedno zelo graciozna. Nosila je obvezno figo na zatilju, razvlečeno majico in valujoče krilo do kolen. Pa baletne copate z malo pete kot se za učiteljico spodobi. Bila je res fenomenalna. Imele smo tudi čisto pravega pianista Jima razmršenih las, ki je sključeno igral na čisto pravi star klavir. S parketom zavidljive starosti sta jo ubrano godla. Spet fenomenalno. Včasih je zaradi naše vneme parket preglasil klavir, a kljub tem slušnim "dokazom" smo nemoteno delovale v duhu osnovnega baletnega načela - občutku breztežnosti. Na koncu vsake ure smo Jimu in klavirju vedno namenile ljubek baletni poklonček v zahvalo. Jimu je bilo vsakič malo nerodno, pa se je skril med tipke.
Kaj me je takrat gnalo? To se sprašujem šele zdaj. Saj sploh ne vem. Edini odgovor, ki mi pride na misel, je ... ljubezen. Občutek, da je v neulovljivih trenutkih, ko sem plesala, "Bog preprosto prišel blizu ...", tako Hafis.
Nina Jenšterle
www.cdk.si/soutripanje
Komentarji (0)
www.pozitivke.net
