Ko je umrl Janez Drnovšek, je vsa Slovenija onemela; tudi jaz. Tega nikakor nisem pričakovala, čeprav je v zadnjem času kar nekako poniknil, a vseeno si nisem niti v sanjah predstavljala, da bi nas lahko že zapustil. Ko nekdo umre, se zdi, kot da se drugi zaradi tega predramijo.
Tako je bilo tudi tokrat; šele zdaj, ko ga ni več med nami, začenjamo dojemati, kdo je sploh bil Janez Drnovšek in kaj je bilo njegovo sporočilo, ki ga mnogi med nami nikakor niso mogli (ali niso hoteli) razumeti, dokler je bil še živ. Zdaj pa so se vsaj večini od teh končno odprle oči. Vsaj upam.
Janeza Drnovška sem izjemno spoštovala, cenila in mu bila zelo naklonjena. Glede na to, koliko je naredil na področju ozaveščanja, sem prepričana, da ga je spoštovalo tudi ogromno drugih ljudi. Poleg pristnega človekoljubja, humanitarnosti in dobrote je bila pri njem očitna tudi naklonjenost in ljubezen do živali in narave. Prav zaradi tega mi je bil še posebno všeč, saj je bil eden redkih, sploh pa edini politik, ki si je upal o tem na glas govoriti v javnosti. Veliko je govoril tudi o tem, kako svobodni postanemo, ko poenostavimo svoje življenje in se nehamo ozirati na druge ter kako pomembno je živeti v čim tesnejši povezavi z naravo. Bil je nedvomno eden tistih redkih velikih duhov, ki so veliko pred svojim časom.
Marsikdo ga ni razumel, celo zasmehovali so ga zaradi njegovega vegetarijanstva in zaradi tega, ker je bil tako poseben človek, ker se ni podrejal raznim preživetim pravilom in normam, ki se jih večina še vedno trmasto oklepa. Posebneži, ljudje, ki štrlijo iz povprečja in si upajo biti drugačni od drugih, pa, kot vemo, med množicami povprečnežev niso ravno zaželeni, ampak so, nasprotno, deležni posmeha, obrekovanja in še česa. Odkar se je razvedelo, da je Janez Drnovšek preminil, se o njem sicer slišijo same pohvalne besede in prav je tako; še bolj prav pa bi bilo, da bi ga tudi za časa življenja vsi tako cenili in hvalili, kajti mislim, da se zaenkrat sploh še ne zavedamo, kaj vse je storil za nas.
Šele čas bo pokazal, kako prav je imel, kar se tiče vseh najpomembnejših, ključnih življenjskih stvari. Celo najbolj zadrti zanikovalci življenja, ki so se posmehovali Drnovškovemu načinu prehranjevanja, njegovemu odnosu do živali in narave ter njegovemu življenjskemu nazoru, bodo nekoč spoznali, da je imel prav in da drugače sploh ne more biti. Kdor seje sovraštvo in smrt, bo žel sovraštvo in smrt, kdor seje ljubezen, mir in dobroto, bo žel ljubezen, mir in dobroto, poleg tega bo cel svet drugačen – boljši, ker je bil na njem en človek več, ki je iskreno ljubil.
Janez Drnovšek je večkrat poudaril, med drugim tudi v svojih knjigah, da so živali bitja z občutki, čuteča bitja, ki prav tako kot človek občutijo bolečino, strah, žalost, veselje in ljubezen. Če hoče biti človek srečen, mora spoštovati celotno stvarstvo, vsa živa bitja, kajti prav vse živo ima v sebi božansko iskro; kdor pa si vzame pravico razsojati o življenju in smrti drugih bitij, bo moral za to odgovarjati in plačati, pa naj gre za uboj človeka ali živali.
Toliko, kot je na področju ozaveščanja in dviganja zavesti vseh ljudi storil on, prav gotovo ni še nihče pred njim, sploh pa ne noben predsednik ali politik. Zato naj bo, čeprav ga ni več med nami, naša zvezda vodnica, naš svetilnik, ki nam bo vedno kazal pot in nas opogumljal v težkih trenutkih. Sama vem, da se bom vse življenje trudila slediti viziji, kakršno je živel on. Čeprav je zapustil ta svet, bo za vedno ostal v naših srcih s svojim nasmeškom, polnim dobrote, ljubezni in topline; verjamem, da nam bo še naprej pomagal, da postanemo Ljudje, tako kot je on postal Človek.
Ko je umrl Janez Drnovšek, je vsa Slovenija onemela; tudi jaz. Tega nikakor nisem pričakovala, čeprav je v zadnjem času kar nekako poniknil, a vseeno si nisem niti v sanjah predstavljala, da bi nas lahko že zapustil. Ko nekdo umre, se zdi, kot da se drugi zaradi tega predramijo. 
