Pa nadaljujmo… Malo se vrnem nazaj, ko sem delala v nočnem lokalu… Videla sem veliko ljudi in revnih in srednje-bogatih in zelo bogatih, in vsi so trpeli za pomanjkanjem – pomanjkanjem ljubezni, pomanjkanjem sprejemanja jih takšnimi kakršni so. Vsak je prihajal s svojo bolečino – skrito ali javno, le tam so lahko so pozabili na zunanji svet in si dovolili biti to, kar so v resnici… ali pač jaz jih videla takšnimi kakršni so… razumela sem, da v resnici vsak človek je otrok, ki mu manjka nekega tihega zavetja, ker ni pravil, tradicij, pritiskov in nadzora…
Dojela sem tudi, da prav med tistimi najbolj materialno priskrbljenimi največ različnih psiholoških in duševnih težav… Več imaš, več lahko izgubiš in potem pri izbiranju med srcem in materialnim se dogaja strašni dvoboj in vse zaradi strahu, ker pač v družbi ne glede na to, kakršen si človek vse se vrednoti s tem koliko materialnih dobrin si pridobil in to je žalostno… ker vse, kar je materialno ima svoj rok trajanja… Na nek čas nas to veseli kot otroka nova igrača, čez nekaj časa pa nič več ni zanimivo.
Veliko življenjskih zgodb sem spoznala in začela razmišljati, zakaj človek se tako trudi nekaj doseči ali v znanosti ali umetnosti, ali v poslu? Ugotovila sem, da večina to počne samo zato, da bi okolica ga sprejela kot nekaj posebnega, vrednega spoštovanja, malokdo se je gnal za dosežki le zaradi tega, ker je to veselilo njegovo srce… Če bi vsaj enkrat si predstavili, da so čisto sami, da ni nikjer nobenega in se poslušali, ne vem, če bi še naprej živeli tako kot so… ali pač... pozabljamo pa, da je človek že, ko rojen je vreden ogromno (še vedno ne razumem zakaj vsi so tako veseli in prijazni do novorojenčka, ki nima nič, so vsi ga tolažijo, če joka, odraslega človeka pa pravzaprav spregledajo…). 10-letni fant na vprašanje: zakaj po njegovem mnenju naj bi človek bil vreden spoštovanja je odgovoril: Zato, kar hodi, diha, živi…
Da, malo sem ven iz bistva zgodbe, ali pa ne…
Nekateri pa so prihajali, da bi »pogledali na manjvrednih« in na tak način se zrasli sami v svojih očeh, češ pa »evo, one niso nič vredne, jaz v primerjavi z temi k….- Kralj«.
Ugotovila sem, da so prav tisti, ki so najbolj hladno držijo, najbolj trpijo, na zunaj so ledeni odznotraj pa vse vpije od želje, da nekdo ogreje to osamljeno srce. Sem se naučila sprejemati ljudi takšnimi kakršni so in se zavedam, da to kar kažejo navzven ni pravi obraz (pri večini), seveda so tudi izjeme.
Kot sem napisala v prvem delu zgodbe sem se poročila z moškim katerega nisem ljubila (sem se pa potrudila, da ga vzljubim in mi je to uspelo, ampak dragi moji ni to-to), ker sem pač mislila, da tako kot sem ljubila svojega pravega moža (v najstniških romantičnih prepričanjih sem se pač videla le z enim moškim vse življenje)… Vem, da v tem delu se bo prepoznalo veliko ljudi. Koliko zakonov je bilo sklenjeno iz mehko rečeno »logičnih razlogov, ali obupa«? Življenje pa te pozneje preseneti in to tedaj, ko to najmanj pričakuješ!
Po nekaj letih sem pravzaprav že bila odločena, da se ločim, ker takšno življenje - ko človek dvomi v vsak tvoj korak in posebej tedaj, ko čutiš odgovornost do njega … in zaradi tega »križaš sebe in svoje srce«, prizadeneš ljudi, ki jih imaš rad on pa še vedno dvomi, čeprav zaradi tega, da bi mu dokazal, da si to kar si on pa se oklepa svojih večnih dvomov in je slep… Mi povejte, čemu bi to vse življenje prenašala in porabila življenje na dokazovanje očitnega? Če v roku sedmih let, ne glede na vse kaj sem storila mi nisi zaupal, potem pa raje grem svojo pot, kot, da se večno dokazujem pred tabo.
Da, življenje nas preseneti v trenutku, ko to najmanj pričakujemo, nasvet za mlade ljudi, pa tudi za bolj zrele, ne sklepajte zakonov iz napačnih razlogov, pravi razlog za skupno življenje je le ljubezen, ker drugi, ne glede na vse teorije, ki sem jih tu na pozitivkah prebrala (vsaka »teorija« je le tolažba za tiste, ki živijo v zakonu v katerem ni prave ljubezni) so malo napačne, čeprav seveda - ljudje smo si različni in za nekatere je sprejemljivo tudi drugo.
Ljubezen me je presenetila kot strela, priznam, da sem se temu upirala kot trmast otrok, pa ja ne moreš se upreti samemu sebi, ker se vedno imaš zraven. Lahko to delaš, lahko z močjo voli se upiraš ampak enkrat bo počilo…
V tistem času prav ta odgovornost do moža mi ni dovolila, da se prepustim, če ne bi njegova mama resno zbolela, ker je dobila raka (hm, čudno pa je, da meni je bilo bolj hudo kot njemu?) bi bolj hitro odšla po svoji poti. Ampak… življenje je pač življenje... Nisem mogla njemu prizadeti še tega, sem se trudila na vse »kremplje«, dobivala pa le njegovo nezadovoljstvo, očitke na »praznem nič«, tako pač kot vedno, sicer sem obupni optimist, prav upanje me ni nikoli zapuščalo, v tem primeru pa je bilo vsega dovolj…
(Zdaj sva postala prijatelja, ne to ni šlo zlahka, je pa le uspelo.)
Ljubezen, ki sem jo čutila do drugega je bila tako močna… veliko moških sem spoznala, veliko jih mi je bilo všeč, ampak to, kar sem čutila in priznam, da čutim še sedaj le, da na drugačen način, takšnega čustva resnično prej še nisem doživela. Pa naj mi dokazujejo, da je »vse v naši glavi« itd. nehajte se slepiti vsi po vrsti. Pozabite na vse teorije in se prisluhnite sami sebi… Na nek čas se da potolažiti s temi teorijami na koncu pa spet isto…
Ne, nisva skupaj, njega pa ljubim in ga bom vedno. (in spet, ne staviti mojih besed pred dvom). Prav, zaradi ljubezni do njega sem se znebila zamerljivosti in pogledala na svoje življenje iz drugega zornega kota, našla sem v sebi človeka, prej pa sem živela kot nek robot, stroj, in, če ne bi bilo njega, verjetno prav kmalu postala nesrečna in zagrenjena… Ljubim ga in to me osrečuje, ker na tak način čutim, da živim. Preko ljubezni do njega sem bolj vzljubila druge ljudi, ker sem videla njegovo ljubezen do drugih. Dal mi je moč in vero vase ter v druge. Vem, da nima lahkega življenja, ampak tudi vem, da je vztrajen in je preprosto čudovit človek, ki je vreden ljubezni.
Sicer je vsak človek vreden ljubezni, le eden pa v našem srcu zasede več prostora kot vsi ostali ;)
Čas resnično prinese svoje, po ločitvi sem lahko bi že bila poročena tri-krat, ampak ne bistvo, da imaš partnerja, bistvo je, da si z njim srečen. Tukaj morem dodati o še eni zmoti, ženska z otroki, ločena - težko si najde partnerja. Halo! Nič ne treba iskati ;))))) Sem se že utrudila le teh odganjati.
Morem pa se zahvaliti še enemu človeku, ki ne glede na to, da s svojimi strahovi (ampak pravzaprav prav njegovim strahovom sem hvaležna, ker bi spet naredila napako). Hvala Ti Prijatelj moj ;), vem, da si, ko si spoznal, vrednost tega o čem zdaj pišem želel popraviti situacijo se spomnim našega pogovora pred novim letom, če bi »spregledal« na začetku novembra bi sprejela tebe kot moža, ampak hvala, da si to storil pozneje, po tem, ko sem razumela, da sem se spet na vsak način želela zaslepiti, da pravzaprav nisem nikoli pozabila Njega. Veliko pa sem se naučila od tebe, ti si verjetno eden od najboljših »učiteljev« v mojem življenju. Vedno pa bom tvoja prijateljica in ti bom pomagala v tem v čim lahko, saj sam veš.
Imam med prijatelji moškega (ponavljam prijatelja), kateri kmalu bo dopolnil 60 let je zelo poslovno uspešen, bistvo pa je, da ni srečen, zdaj obžaluje, da je vztrajal v zakonu zaradi otrok, pri teh letih želi se ločiti, ker pač ne dobiva nežnosti in ljubezni, katere vsako človeško srce potrebuje točno tako kot naše telo hrano. (Ampak, naj vsak sam odloča po svoje!)
Dojel je, da z dinarjem ne kupiš ljubezni. Zakaj bi človek, ki ima po sedanjim vrednotam urejeno življenje, je uspešen in duhovno močan, je pameten, zakaj bi tak človek imel pomisleki o samomoru? Ker je spoznal skozi vse življenje, da je vse pravzaprav kaj človek potrebuje je toplina, iskrenost, zaupanje, nežnost, razumevanje skratka vse to je le ena beseda - prava ljubezen, ne, ne govorim o zaljubljenosti… Obstaja tudi prijateljstvo, katero na žalost tudi zanemarjamo in je pravzaprav že izgubilo svoj pomen… Želim poudariti, ker glede tega je veliko zmot: med moškim in žensko obstaja tudi samo prijateljstvo! Sicer, če se malo poglobim - vsi smo bratje in sestre in, če bi se tega zavedali in se tako tudi obnašali bi bilo veliko lažje živeti, bi bilo veliko manj nepotrebnega ljubosumja katero pokvari življenje marsikomu.
Zdaj živim sama, Bog ali kdor kako Njega že imenuje mi je pomagal in mi pomaga (preko drugih ljudi, On je v vsakem od nas), začela sem z nič, ne nisem bogata materialno po današnjim merilom, imam pa dobro službo, imam streho nad glavo in kaj je najbolj pomembno sem srečna in se ne bojim spet začeti vse na novo. Spoznavam nove ljudi, vsak je po svoje čudovit in zanimiv, ne ni potrebno se strinjati s prepričanji vsakega, potrebno pa le, da človeka sprejmeš. Saj pravzaprav noben ne ve, kaj je v resnici prav in kaj ne. Mene pa osrečuje življenje samo, in to, da so ljudje okrog mene oz. ste vsi - različni, to je prečudovito, drugače bi svet bil brezbarven.
Sama pri sebi pa vem, da nočem več izdati samo sebe zaradi bilo katerih tradicij in zgledov.
Hočem še dodati, ne iščem Boga v cerkvi, iščem Njega v sebi in v drugih, v naravi.
Ko prideš v cerkev, ne razumem zakaj je vse tako mrko, hladno in strogo, župnik ima izraz na obrazu, kot bi bil v najhujši depresiji, nekaj prepoveduje z jokajočim glasom, pa ja - še tako dobro razpoložen človek, ki pride noter po takem vzdušju naokoli, bo padel v rahlo depresijo in izgubil vsako veselje do življenja, saj bi moglo biti, vsaj po moje prav obratno. ON želi, da smo veseli, srečni in nasmejani, da osrečujemo druge, ker sicer imamo prav vse pogoje zato.
Želim vsem vesel in srečen dan ne glede na vremenske napovedi ;)
Pa nadaljujmo… Malo se vrnem nazaj, ko sem delala v nočnem lokalu… Videla sem veliko ljudi in revnih in srednje-bogatih in zelo bogatih, in vsi so trpeli za pomanjkanjem – pomanjkanjem ljubezni, pomanjkanjem sprejemanja jih takšnimi kakršni so. Vsak je prihajal s svojo bolečino – skrito ali javno, le tam so lahko so pozabili na zunanji svet in si dovolili biti to, kar so v resnici… ali pač jaz jih videla takšnimi kakršni so… razumela sem, da v resnici vsak človek je otrok, ki mu manjka nekega tihega zavetja, ker ni pravil, tradicij, pritiskov in nadzora… 
