Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20080220120028526

Ženska, ki preprosto živi sreda, 3. marec 2021 @ 05:02 CET Uporabnik: Anonymous Anne Donath – življenje brez tehnike Če potrebuje Anne Donath zvečer luč, seže v predal, v katerem ležijo vžigalice za sveče. Če si želi poleti kaj skuhati, stopi pred hišna vrata, kjer je preprosto ognjišče, narejeno iz treh velikih kamnov, na katerem stoji lonec. Če želi priti iz spalnice v dnevno sobo in od tam v kuhinjo, se mora le enkrat obrniti, saj ima samo eno sobo. Hiša Anne Donath je iz lesa in primernejše ime je koča, ki meri v dolžino in širino štiri korake. Pokrita je sicer z modernimi strešniki, kot je predvideno v zazidalnem načrtu na tem področju, kjer živijo ljudje v masivnih hišah in se vozijo z mercedesi. Imajo velike vrtove in ob sobotah kosijo travo, so premožni in zvečer gledajo Lepo je biti milijonar. Anna Donath nima nič podobnega. Nobene elektrike in plina. Nobenega telefona, kaj šele avta. Življenjski stil Anne Donath, ki živi sredi naselja enostanovanjskih hiš v Gornji Švabski, je postal del družbene razprave, ki jo zaznamuje predvsem ena beseda: odpovedovanje. Anne Donath je razmislila, kaj vse potrebuje za življenje in koliko jo bo to stalo. Pred desetimi leti je vzela kredit, kupila zemljišče, na katerega je postavila brunarico in kredit odplačala. Danes živi od 370 EUR na mesec, ki si jih zasluži z delom. „Preprosto sem si poenostavila življenjske okoliščine,“ pravi 54 letna Anne. Med poenostavljene življenjske okoliščine šteje, ko si Anne Donath želi na počitnice v Grčijo, ampak ne z letalom ali vlakom, marveč s kolesom. Poenostavljene življenjske okoliščine so tudi, če kolo ni najnovejše gorsko kolo z neštetimi prestavami, s katerim lahko prečkaš Alpe. Anne Donath je za pot v Grčijo uporabila svoje staro, majhno BMX kolo, brez prestav. Privoščila si je zgolj nov sedež. Po hribu navzgor je morala kolo porivati. Omejevanje porabe Anne ponuja ljudem ekstremno sliko, ki spominja na ogledalo, ki pači in v katerega pogledaš noter in ne vidiš nič znanega, zgolj nekaj čudnega. Ljudje se takšne nenavadne slike sprva ustrašijo. Če bi vsi živeli na tak način, potem bi bilo naše gospodarstvo na psu, so mnenja nekateri v kraju. Dobro je, da vsaj dela, pravijo drugi. Kajti tam se lahko na vsake toliko oprha in dobi toplo hrano. Bad Schussenried leži na pol poti med Biberachom in Bodenskim jezerom (Bodensee). "Barok, pivo in betonski mešalniki“, opiše svoje mesto z 8 500 prebivalci, s starim samostanom, baročno knjižnico, pivovarno z muzejem piva, tamkajšnji župan. Izven mesta gradi podjetje Liebherr s 500 zaposlenimi betonske mešalnike za svet, Aldi pa veliko samopostrežno trgovino, hotel na drugem koncu se imenuje Amerika. Župan Georg Beetz pravi, da se nekateri bojijo sprememb. In na začetku se je Anne Donath vsem zdela nekoliko prismuknjena. Hiša Anne Donath takrat ni stala veliko: 8 500 mark, vključno s kletjo, kaminom in pečjo, dodatnih 5 000 mark je šlo za zemljišče in za stroške komunalne ureditve. Danes je majhna brunarica neke vrste turistična atrakcija naselja Steinhausen pri Bad Schussenriedu. Anne Donath je zaposlena kot medicinska sestra na oddelku za psihiatrijo v kraju Bad Schussenried. V pogodbi je zapisano, da dela Anne Donath enkrat na teden. V resnici to pomeni, da dela samo poleti v času dopustov, in sicer zaporedoma nekaj tednov skupaj. Preostalo leto je prosta. Za to delo dobi neobdavčenih bruto 470 EUR na mesec (neobdavčeni eksistenčni minimum v Nemčiji znaša 6948 EUR na leto). 100 EUR gre za najrazličnejše prispevke kot zdravstveno zavarovanje, itn. 33 EUR porabi za stalne stroške: zavarovanje zgradb in zemljiški davek, obvezno (škodno) zavarovanje, dimnikarja, odvoz smeti, vodo, les, milo, sveče. Anne Donath ima radio na baterije. Zadaj za hišo prideluje zelenjavo, por, čebulo, paradižnik in nekaj krompirja. Zemlje se najraje dotika z boso nogo. Pogosto jé krompir, najraje s čebulo, in ko lastne zaloge preko dolge zime poidejo, sledijo nakupi pri prijateljici. Hiša je opremljena le z najnujnejšimi stvarmi: zraven vrat je peč, poleg koš z lesom in starim papirjem kot kurivi; dve polici s knjigami, majhna omara za živila in obleko, vrv, na kateri pozimi suši perilo, svetla, puhasta preproga, na kateri podnevi sedi in bere ter ponoči spi. Lesena hiša s kletjo Levo od vhoda je kopalnica: za zaveso je del stene pokrit s ploščicami, na steni je pipa, pred njo vedro – „To je umivalnik“, pove Anne Donath, „tudi s tremi litri vode se lahko dobro umiješ, brez tuša.“ Ima tudi ogledalo in stranišče. Anna Donath splakuje z deževnico, ki jo zbira v cisterni. Uradno veljaš v Nemčijo za revnega, če je dohodek nižji od polovice povprečnega dohodka celokupnega prebivalstva (nazadnje je ležal povprečni neto dohodek pri 1440 EUR). Torej je Anne Donath revna. Vendar je bila ona tista, ki se je odločila, da bo živela kot živi. Lahko bi na primer delala več, da bi zaslužila več. Na kliniki so ji slednje že večkrat ponujali. Nato bi si lahko kupila avto ali vsaj boljše kolo. Ali si najela večje stanovanje, da ji ne bi bilo potrebno živeti v hiši, ki je manjša od sosedove garaže. Tega noče. Ne želi delati več, da bi imela več. Anne Donath je ubrala obratno pot: dela toliko, kolikor minimalno potrebuje, da preživi, nič več. Eksistenčni minimum zanjo ne predstavlja ovire na poti, za katero se nahaja sreča. Na to pot se je že odpravila pred 50 leti. Malente, Schleswig-Holstein, kmalu po 2. svetovni vojni. Denarja je v Nemčiji malo, predvsem za tiste, ki morajo nahraniti veliko otrok. Anne Donath ima dva brata. S starši živijo pri babici v stari hiši. Na razpolago nimajo veliko prostora: dve podstrešni sobi. Ko je na poti naslednji otrok se preselijo v večje stanovanje s kopalno kadjo in hladilnikom. Mati včasih ne ve, kako bi plačala hrano. Ko se rodi še en otrok, se preselijo v še večje stanovanje in imajo še manj denarja. To se ti vtisne v spomin. Anne Donath pravi, da z dolgovi ne bi mogla živeti. In da je zmeraj stremela po „solidni posesti“ – lastni hiši. Ko se je poročila, se je preselila k možu v južno Nemčijo. Pogosto so skupaj s tremi hčerkami šli na dopust v Alžirijo z avtobusom ali s terenskim vozilom. V Severni Afriki spozna Anne, da za pranje perila ne potrebuje pralnega stroja. Da lahko kuha tudi nad ognjiščem. In da imajo beduini, kljub temu, da opravijo vse stvari ročno, še vedno dovolj časa za pogovor. Po ločitvi se je z otroki preselila v Schussenried v podnajemniško stanovanje, v sedmo nadstropje. Ko hčere odrastejo in se odselijo, si Anne kupi džip in se odpravi na pot. Brez elektrike, plina in telefona – zato dovolj časa Leta 1992 preživi šest tednov v majhni alžirski oazi Mertoutek, ko naposled spozna, kako želi v prihodnje živeti. Ko se ji pokvari sušilec perila, ne kupi novega. Ob priliki tudi pralni stroj zadnjič opere perilo. In Anne Donath začne preračunavati. Dobivala bi naj 400 EUR pokojnine, nič več, ker je zavoljo otrok delala manj. Ampak 400 EUR je premalo, da bi plačevala najemnino in živela kot doslej. Na božični večer leta 1993 se Anne Donath preseli v lastno hišo. Danes si ne more predstavljati drugačnega življenja. Njeni otroci so to sprejeli. Najstarejša hči bo poleti pustila službo in šla „za nekaj časa“ “past ovce”, pravi Anne Donath. Medtem ko je Anne Donath zadovoljna, so okoljevarstveniki razočarani, ker je klet v hiši iz betona in ne iz ilovice. Vegetarijanci so razočarani, ker pri prijateljih jé klobase. Tisti, ki ne marajo avtomobile, so razočarani, ker gre Anne Donath s prijatelji po nakupih do Biberbacha z avtomobilom. Ljudje, ki zavračajo potrošništvo so razočarani, ker si vsake toliko časa kupi zelo drage stvari, kot na primer pohodne čevlje za 215 EUR. Prepirljivci so razočarani, ker ima Anne relativno dobre medsosedske odnose; včasih pride soseda in ji prinese pecivo. Pravzaprav so razočarani vsi, da Anne Donath ne hodi skozi življenje žalostna, in da ne porabi prostega časa, ki ga ima na pretek, za dobra dejanja, ampak preprosto živi. "Brezdelje je ustvarjalno“, pravi in ima čas celo za predenje volne. Plete si pulovre, ne za to, ker bi želela bojkotirati tekstilno industrijo, ampak ker je bil kmet v vasi vesel, da je našel odjemalca za volno, ki bi jo sicer moral dati drago odstraniti. Za en pulover potrebuje dva meseca. V trgovini bi obleka iz ročno česane strižene volne stala celo premoženje. Anne Donath si lahko to privošči. In če se še kdo v kraju Bad Schussenried odloči, da bi živel na tak način in si zgradil še eno tako hišo? Župan za trenutek pomisli. Pred desetimi leti, ko si je Anne Donath postavljala kočo, Georg Beetz še ni bil župan, ampak pravi, da ne bi imel nič proti. Danes ima Beetz pisarno tako veliko kot je majhna lesena hiša v naselju Steinhausen. „Odvisno, kje bi ta hiša stala. Neposredno v središču, na primer zraven glavne ceste, seveda ne bi šlo. Ne more vsak početi, kar si zaželi. Le tako lahko deluje družba." Prevod in priredba: Valerija Hozjan Vir: http://www.initiative.cc Komentarji (0) www.pozitivke.net