|
||||||
|
|||||||
Katere napake so najpogostejše v medsebojnih odnosih?
Spreminjanje drugega
Vsi imamo svoja pričakovanja, potrebe, želje in predstave o skupnem odnosu. Velikokrat bi radi videli, da se drugi vede tako, kot si mi želimo, zato ga skušamo spremeniti. Ker se pri tem pretirano ne oziramo nanj, je povsem naravno, da se bo začel upirati.
Vprašajmo se, zakaj želimo drugega spremeniti. Zaradi njega samega, zato da bo njemu bolje ali zaradi nas, zato da bo nam bolje? Razmislimo tudi o tem, kako se sami odzivamo, kadar nas drugi želi spremeniti.
Pretirano prilagajanje
Druga skrajnost je pretirano prilagajanje drugemu v odnosu. Pripravljeni smo žrtvovati marsikatero svojo potrebo, smo ustrežljivi in se podrejamo drugemu samo zato, da bi nas cenil in imel rad ali pa zato, da se ne bomo kregali. Takšno obnašanje je običajno posledica strahov in premajhnega samospoštovanja, zato je učinek ravno nasproten od želenega. Če se sami premalo cenimo, nas tudi drugi zares ne bo. Prav tako ne bo spoštoval naših "žrtev", ki so resnici na ljubo sebične.
Neizražena pričakovanja
Velikokrat v odnosu eden od drugega nekaj pričakuje, ne da bi to jasno izrazil. Ker drugi ni izurjen v branju misli in ne izpolni pričakovanj, je prvi potem razočaran in marsikdaj začne kuhati zamero. Drugi, ki ne ve, kaj se dogaja v glavi osebe, s katero je v odnosu, pa podzavestno čuti, da nekaj ni v redu in si to razlaga po svoje, pogosto napačno. Vsak si torej v glavi vrti svoj "film", ne da bi se o tem pogovoril z drugim.
Neustrezno razmejena odgovornost
Vsak človek ima zaradi svobode delovanja, čustvovanja in razmišljanja tudi odgovornost za posledice svojega ravnanja. V medsebojnih odnosih se velikokrat dogaja, da prihaja do mešanja odgovornosti, po domače bi rekli, da "se ne ve, kdo pije in kdo plača". Drugega obtožujemo za nekaj, kar je naša odgovornost, na primer: "Ti si me razjezil!" Lahko pa prevzamemo nase odgovornost drugega, tak primer so "skrbne" mame, ki želijo svoje štiridesetletne sinove vpisati v Šolo čustvene inteligence.
Nestrpnost in pomanjkanje empatije
Dejstvo je, da smo ljudje različni. Pravijo, da so moški z Marsa in ženske z Venere, poznamo Hipokratovo poimenovanje štirih temperamentov (kolerik, sangvinik, flegmatik, melanholik), smo različnih let (poznate stavek: "Ko sem bil jaz v tvojih letih …") in imamo različne življenjske izkušnje, želje, pričakovanja in predstave. Prava paleta različnega razmišljanja, čustvovanja in delovanja! Namesto da bi te razlike spoštovali in se z njimi bogatili, se prepogosto ujamemo v vzorce, da je pravilno tako, kot mi razmišljamo, doživljamo, ravnamo. In ne le za nas, temveč tudi za druge. Pa je res?
Pomanjkljiva komunikacija
Veliko težav imamo v odnosih tudi zaradi neustrezne komunikacije – dostikrat drugega slabo poslušamo in mu skačemo v besedo ter se le s težavo vživimo vanj. Kadar govorimo, pa velikokrat ovinkarimo, izsiljujemo, se pritožujemo, pridigamo ... Dodatne zaplete prinašajo "dvojna" sporočila: nekaj mislimo in čutimo v sebi, izrečemo pa nekaj povsem drugega. Tako je sogovornik lahko zmeden, saj čuti, da nekaj ni v redu ali da nekaj prikrivamo.
Boštjan Trtnik
Šola čustvene inteligence
Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20080219181026457
|
|
| Domov |
|
Powered By GeekLog |
