Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20080217110725601

Estrelitta - pesem za ujemanja ponedeljek, 3. marec 2008 @ 05:02 CET Uporabnik: Pozitivke Piše: Manca Košir Dogodki so jezik Vesolja, pravijo modri. Prinašajo njegova sporočila in se dogajajo  vsakomur izmed nas, piše Chris Prentiss v prisrčni knjižici  ZEN in umetnost doživljanja sreče. Večino časa se sporočil Vesolja ne zavedamo, pravi, in zato zamudimo prave priložnosti v življenju. Poziva nas: »Ozavestimo dragocena sporočila Vesolja in se zahvalimo zanje. Potem se bo sporazumevanje okrepilo in sporočila bodo postala vse bolj prepoznavna«. Podpišem. V jezik Vesolja ne verjamem zato, ker o njem govorijo razsvetljenci različnih časov in kultur, temveč zato, ker imam vsakodnevne izkušnje z branjem tega jezika in je moje življenje polno prav zato, ker sem z Vesoljem v »partnerskem« odnosu. Naj vam opišem nekaj dogodkov manjše sorte, da vas z večjimi ne bi prestrašila. Obožujem angele. V torbici nosim majhnega navihanega debeluščka s krilci in rdečim srčkom v ročici iz blaga. Po stanovanju jih je toliko, da se pogled kar mimogrede ustavi na kakšnem. Še spim z njim, ki mi ga je za božič poklonila moja najljubša najmlajša. Bralci (pardon: bralke) te kolumne z naslovom Moški-ženske veste, da nenehno navijam za naša skupna srečevanja, druženja in bivanja Ne govorim o ženskih ali moških rečeh, temveč pravim, da so vse naše skupne reči. Kajti ljudje smo angeli z eno perutjo, zato lahko letimo le objeti, sem zapisala najbrž že velikokrat. Zaradi te metafore imam rada angele … Obožujem tudi bele vrtnice, bele rože na sploh, te so mi kot okrasno rezano cvetje v vazah najlepše. V meni zbujajo občutek čistosti, miline in tišine (rože tudi govorijo, rdeče in oranžne znajo strastno poseči v kake navidez mirne trenutke), zato sem rada obdana z njimi. Zadnje čase sem zaman gledala v izložbe cvetličarn  in se ozirala po belih vrtnicah, ki sem jih iskala. V nočni meditaciji yoga nidra je namreč potrebno vizualizirati belo vrtnico in ker je že dolgo nisem videla, sem si jo zaželela, da jo bom ponoči lažje zagledala pod zaprtimi vekami. Naj k tejle ekspozici  pripišem še, da rada hodim v kino, gledam pa samo posebne filme. Take, ki komunicirajo z mojo dušo in iz kina odidem nahranjena. Med slovenskimi  režiserji me posebej nagovarjajo filmi Metoda Pevca. Ko sva s prijateljico gledali premiero Pod njenim oknom, sva  glasno uživali, med projekcijo sva se kar objemali, ah, kako čudovit film …Ko se je končal, sem se obrnila nazaj in se opravičila gospe, ki je sedela za menoj. Opravičila za čustven kraval, ki sva ga delali. Pa se gospa nasmehne z najlepšim nasmehom pod nebeškim svodom in reče: »Ah, saj me nista motili. Jaz sem Metodova žena …« Vesolje mi moli Metoda pod nos na poseben način. Nisem bila začudena, da sem dobila karto tudi za premiero njegovega zadnjega filma  Estrellita – pesem za domov. Sem zapustila pomembno prireditev, da sem pravočasno sedla na stol v kinu Vič. In se je začelo … Glasba,  v kateri se je kopala moja duša, počasni kadri, ki so umirili moje dihanje, zgodba, ki me je potegnila, smrt, o kateri sem tisti dan govorila s prijatelji iz društva hospic, …  Ko začne glavna igralka Silva Čušin odmikati omaro z oblekami svojega pokojnega moža in meni zastane dih. Kaj bo našla za omaro? Zagledam sinje modro barvo, pa krilca … dokler ne uzrem sliko angela, se mi zdi, da dveh angelov, ki se objemata … Podoživim umiranje prijateljice, ki so jo ponesli angeli tja čez, dopisovanje z dragim Aleksijem Kobalom za Moška pisma, ki mi je v trenutku te smrti sporočil, da je končal sliko angela … Na kocu filma so predstavili ekipo. Med burnim ploskanjem je vsak član Metodove skupnosti dobil v dar – belo vrtnico. Ploskala sem in gledala te bele cvetove, dokler si nisem njihove podobe vtisnila v globok spomin. Ni mi jih treba več iskati po cvetličarnah. Potem smo ganjeni odšli na pogostitev. Glej no glej, točijo tudi brinjevec, mojo najljubšo pijačo! Kot da bi bilo vse, kar ta večer doživljam, ustvarjeno po mojih merah … Brinjevec delajo na Krasu, samo tam rastejo tako žlahtne brinjeve jagode, samo tam, na teh najlepših prostorih zemeljske oble, kamor obredno hodim objemat spomin na pisatelja Marjana Rožanca in v zunanji svet  gledat svojo notranjo pokrajino, ki je kraška. Sem zavijala z očmi, ko sem pila to mehko pijačo iz brinovih jagod, da me je šarmanten mož, ki jo je točil, veselo opazoval. In mi podaril flaško brinjevca s kuverto. Doma sem jo brž odprla in prebrala: »KRAŠEVKA – domača trgovina. Vrata KRAŠEVKE na Ciril Metodovem trgu 10 v Ljubljani bomo odprli v četrtek, 31. januarja ob 18. uri. Dobrodošli!« Z Metodom Pevcem sva se imela nekaj dogovorit. Pa sem mu napisala, naj pride kar na otvoritev  trgovine KRAŠOVKA, jaz bom zagotovo tam. Ker sem zaljubljena v Kras,  ker podpiram domačo butično proizvodnjo  avtohtone hrane  in pijač, in ker so ti, ki odpirajo trgovino, fejst ljudje. Metod je res prišel in potrpežljivo poslušal moje čivkanje, kako je to srčkana trgovinica, kako krasne reči prodajajo v njej, kako bom zdaj darila za rojstne dneve in druge praznike kupovala tudi tu, joj, poglej tisti majhen kozarec s posušenimi jurčki, ki ima za pokrov ročno izdelan glinen jurčkov klobuk, ah, pa kako dišita pršut in brinjevec … Ljudske viže je godel srčen družinski ansambel Volk iz Ilirske Bistrice in trgovino so napolnili  res  fejst ljudje. Sončna energija ob večerni uri! Otvoritveni govor je imela žareča gospodarica, ki je povedala, da so se ji  ta dan uresničile dolgoletne sanje. Ko je končala, jo je mahnila v najino smer. Še preden sem ji začela žvrgoleti pesem o ljubkosti njene trgovinice, je Metod objel gospo čez rame, se obrnil k meni in rekel: »Dovoli, da ti predstavim svojo sestro«. Doma sem vzela v roke knjigo Jasne Blažič z naslovom Ujemanja in – kolikerič že? – s hrbtne strani  brala: » …naš človeški rod vidi in dojema le majhen del, le fragmente in iskre tistih povezav, ki nekje onkraj naših čutov in zmožnosti razuma spletajo gosto mrežo, katere niti so med seboj prepletene in povezane. To je približno tako kot v marionetnem gledališču, kjer skrita roka s pomočjo nevidnih niti marionete premakne, gledalec pa ne vidi níti ne vzvoda, ki je marionete premaknil …« Kajti dogodki so jezik Vesolja, ki z nevidnimi rokami tke navidezne slučajnosti. Vsa naključja so na ključ. Ujemanja. Manca Košir Komentarji (1) www.pozitivke.net