Včasih ga človek polomi.
To je resno vprašanje.
Ničesar ne da, ničesar ne vzame,
a izrabi drugega, da kaj utemelji.
Milo rečeno: Stori nečednost,
jo vzame s seboj v družbo,
da ne bo potoval sam.
Opravičuje sredstvo s ciljem
ljubezni do nečesa.
Vendar ta ljubezen ni čista čednost.
Če ima človek čut odgovornosti,
se ne bo utemeljil s tujimi čuti.
Ne bo se tudi dobro počutil,
če bo spoznal v sebi breme vesti.
Včasih navdaja človeka zavest,
da je sam in se sposodi človeka,
ne da bi ga vprašal, ali se daje
na razpolago in izpade tako,
kot da je vzel tuja jajca
in jih odnesel v kukavičje gnezdo.
Ko se ptiči izvalijo, čivkajo drugače
kot on in samica, ki je jajca izvalila,
kliče svoje ptiče nazaj.
Kriv je torej tisti, ki je človeka
brez njegove privolitve vzel,
ne pa tisti, ki sebe ni dal.
Nauk: Nikoli ne dajaj na oltar
tujih sadov, ker to niso njegovi darovi.
Za opravičilo pošljem dva zlata voza:
V enem je luč, ki sem jo podvojila,
v drugem je molk upokojenih gub kesanja.
Vse pa je samo človeško, presneto človeško,
ko pa človek nima jasnih meril za dobro in zlo.
Včasih ga človek polomi.
