David Fleming v knjigi »The lean Guide to Nuclear Energy« poskuša raziskati smotrnost jedrske energije. Knjigo si lahko zastonj naložite na računalnik v pdf obliki tukaj. Svoje argumente utemelji in jih podpre z raziskavami.
Trdi, da v jedrski energiji ni mogoče najti rešitve za pomanjkanje nafte, niti za klimatske spremembe, temveč je prav jedrska energija del problema. Nekatere ključne ugotovitve so:
Svetovne zaloge urana so že tako načete, da jedrska energija ne bo nikoli zmogla proizvesti toliko energije, da bi lahko za sabo pospravila svoje odpadke.
Ključnega pomena je, da so odpadki varno uskladiščeni v trajnem smislu. Visoko radioaktivni odpadki morajo biti v svojih začasnih skladiščih konstantno hlajeni, da se prepreči požar in izcejanje, ki bi sicer kontaminiralo širše območje.
Pomanjkanje urana in njegovih alternativ bo po letu 2015 vodilo v pomanjkanje goriva za jedrske elektrarne.
Naloge, da varno uskladiščimo radioaktivne odpadke, ne moremo razrešiti zgolj z energijo proizvedeno v jedrskih elektrarnah, tudi če bi temu namenili vso energijo. Da se reši problem odpadkov, bo potreben vnos energije, večinoma iz fosilnih goriv. Zgodovinsko gledano (še stoletja za nami) bo jedrska energija več energije porabila, kot jo proizvedla.
Vsak korak v procesu proizvajanja jedrske energije, razen fizije, proizvaja CO2. Ko se bodo izčrpale zaloge preprosto dobavljive uranove rude, bodo emisije CO2 dodatno narasle.
Pri bogatenju in upravljanju z uranom se porabijo večje količine heksaflurida, ki je toplogredni plin z 10.000 krat večjim učinkom kot CO2.
Če v tem trenutku, ko smo na vrhuncu ekonomske moči, ne moremo poskrbeti za radioaktivne odpadke, kako bomo poskrbeli za njih čez 40 let, ko bodo presahnila fosilna goriva.
