Ljudje se prebujamo. Prebujamo se iz dolgega, dolgega spanca nevednosti. Spanca, v katerem je naše bitje ujeto v igro nasprotujočih si sil. Nikomur ni tuja izkušnja veselja in žalosti, užitka in bolečine, vzhičenosti in potrtosti, dobrote in zlonamernosti…
Ta dvojna narava se odseva celo v našem fizičnem svetu. Zjutraj vzide sonce in s svojo svetlobo stvarstvo prikliče v raznovrstne aktivnosti, z večerom pa nastopi čas počitka in regeneracije, ko nas tema potegne v svoje naročje. Igra svetlobe in teme. Toda pozor, zaslepljujoča svetloba marsikaj prikrije, v gosti temi pa se marsikaj skriva.
Spimo torej v svetu dualnosti, za katerega se zdi, da je prizorišče boja med svetlobo in temo, dobrim in zlim. O tej resnici nas uči že Bhagavat Gita, ko govori o odločilnem končnem boju med Pandavami in Kuravami, ko si sinovi svetlobe in sinovi teme stojijo nasproti.
Vendar pa svet dualnosti sam po sebi ne ustvarja spanca nevednosti, ki nas drži v svojem trdnem primežu. Svet dualnosti je le odsev naše notranje razdvojenosti. Svet dualnosti je pravzaprav stanje naše zavesti. Ne smemo pa pozabiti, da zunaj nas obstajajo sile, ki nas želijo potegniti v še globlji spanec nevednosti. Teh sil ne gre podcenjevati, zmožne so marsičesa, saj nimajo nikakršnih moralnih in etičnih zadržkov in ne premorejo niti kančka sočutja. Zato jim je pot do nepredstavljivih zločinov na stežaj odprta. Te temne sile moramo prepoznati in spoznati, drugače nas bodo potegnile s seboj v še neznane globine nevednosti.
Od kod pa izhaja stanje nevednosti, to široko morje čustvenih in mentalnih vzorcev, katerega valovi nas premetavajo sem ter tja? Odgovor je nadvse preprost. Stanje nevednosti je rezultat naše neprizemljenosti v trenutek, tukaj in sedaj. Tako stanje zavesti ne obeta nič dobrega, temveč človeka peha v telesno, čustveno in mentalno neravnovesje. Telo, čustva in misli so med seboj neločljivo povezani. Vsaka misel zbudi točno določen občutek, ki vpliva na fizično telo, naj se človek tega zaveda ali pa ne. In ker je telo ves čas v trenutku tukaj in sedaj, misli pa skačejo iz preteklosti v prihodnost in za seboj potegnejo občutke, v človekovem bitju avtomatsko nastane neravnovesje. Logična posledica neravnovesja so najrazličnejše fizične, čustvene in mentalne tegobe. V takem ranljivem stanju smo ljudje zelo dojemljivi za vsake vrste manipulacije, katerih posledica je, da skrenemo s prave poti.
Toda stvari niso tako črne. Že Tolkien je v svojem mogočnem delu The History of Middle Earth nakazal, da bo človek, po vsem, kar je moral dolga tisočletja pretrpeti, na koncu časovnega obdobja, ki se pravkar izteka, odigral odločilno vlogo. Človekova naloga je v sebi združiti sile svetlobe in sile teme, jih preseči in preobraziti v stanje čiste zavesti, zavesti Svetlobe in Ljubezni. V trenutku, tukaj in sedaj. To je veličastna naloga, ki jo alkimisti imenujejo `Veliko Delo´.
Če imate podobno vizijo ali pa vas te stvari zanimajo mi prosim pišite na e-mail naslov: jmateja@hotmail.com
Ljudje se prebujamo. Prebujamo se iz dolgega, dolgega spanca nevednosti. Spanca, v katerem je naše bitje ujeto v igro nasprotujočih si sil. Nikomur ni tuja izkušnja veselja in žalosti, užitka in bolečine, vzhičenosti in potrtosti, dobrote in zlonamernosti… 
