Ko sem bila še majhna,
so mi vtisnili v kožo znamenje,
ki se je razkrojilo, prišlo v notranjost
in ugasnilo otroka v meni.
Duhec je ponoči taval v nočni srajčki
in iskal očeta v neznosnem času.
Med ločjem in pomladno travo
se je ati spremenil v metulja
in se usedel na otrokovo ročico.
Oblaki so drveli v obliki konjev
in v vzgonu gibanja risali
in poudarjali praznine neba.
Znamenje je izžigalo kosti
in se spreminjalo v zarodek,
ki se s strani odriva in oblikuje
v stvar s preostankom prostornine.
Na stojalu vidim viseti še tiste podobe
izven vizualne kontrole,
ki visijo kakor stare očetove krpe,
ki so mi dale kmalu razumeti,
da čas nikoli ne stopi soli
v jalovi legi spomina.
Znotraj sem videla materin himen
in zibanje zarodka v meni,
ki se ni hotel spremeniti
in se ponovno roditi kot otrok
v drugem času, ko bi sonce
ponovno prižgalo ugaslo otroštvo.
Duhec je ostal nedotaknjen.
Ko sem bila še majhna,
