Potohodec po Hrastoveljski dolini je imel
v peti vodni izvir, pred sabo Škocjanski zatok.
Koder koli je hodil po istrski zemlji izsušeni,
je puščal za sabo potok Rakovec,
Rižano in zajetje ob izviru,
praznil si je hlačne žepe s soljo
in ustvarjal morje modrosti:
živeti v metulju, utelešeno v ljubezni
svoj modus vivendi na obrobju krasa,
kjer so izviri življenjske tekočine Istre doma
v kapljici vode, ki ohranja življenje.
Nedotaknjeno zajetje leži v njegovih očeh,
zbiralniku ljubezni obalnih ljudi, ki jih Rižana
odžeja in telo ohladi v poletni vročini.
A voda nima obraza, ne glave,
le moč življenja, ki se leno priplazi k zatoku
v naročje človeške vznesenosti,
da odžeja in izpira umazanijo tega dela sveta.
Ko vrednostne odnose zamenjamo
in se spremenimo v njivo, trpečo zemljo od suše,
postanemo gospodarji sužnja v sebi.
Šumenje reke Rižane ni le ljubezensko pretakanje
v morje, je metafizika plevela ob njej, ki zatopljen v luno
ob polnoči sanja o zaljubljenosti svojih izsušenih rastlin.
Kakšna žalost v petršilju na vrtu ob reki, če ni zelen.
Rumeneti brez padavin pod vislicami neba,
nesrečen kot pohojen ščurek, brez kapljice vode.
Voda je tista snov življenja, ki daje Rižani
globino, človeku pa kakovost njegove krvi,
ki s suhim grlom hodi pred mano,
ko se obračajo in pokajo suhe veje v snu.
Hitim, hitim, da obiščem vodno območje zatoka.
Rižana potrebuje ljudi, ki se merijo s čistostjo vode
in lučjo svetlobe. Rada gledam v vodno gladino zajetja,
dokler se v njej ne pokaže podoba človeka na spolzkem
kamnu med algami in poletno zaplesnitvijo vode.
Vprašanje časa je, kdaj bomo tudi mi postali
zelene živalce med algami v zatoku reke Rižane,
ko ptice ne bodo več tako veselo pele in žvrgolele.
Nekoč bomo zagotovo pisani metulji med zelenjem
z deževnimi kapljami vode na sebi poslušali
petje škržatov med gnezdenjem vodnih ptic
in izlivanje dragocenih kraških voda v morje.
Potohodec po Hrastoveljski dolini je imel 
