Demografi povsod v razvitem svetu bijejo plat zvona, saj se povprečna starost ob rojstvu prvega otroka vztrajno pomika navzgor. Še malo manjka, pa bo dosegla trideset let. Včasih, redko sicer, pa se zgodi obrnjeno. Materinstvo pride zelo zgodaj.
Kako je pri nas poskrbljeno za zelo mlade mamice in kako temeljito ti otrok tako zgodaj spremeni življenje? Koliko držijo stereotipi, da se nepolnoletni mamici materinstvo zgodi ponesreči, da ostane prepuščena sama sebi in da z otrokom ni mogoče uspešno končati šole in študija?
Namesto porodniške 175 evrov starševskega dodatka
Pri nas je najstniških mamic razmeroma malo. Leta 2000 je rodilo 91 mladoletnih deklet, desetletje prej je bilo takih 699. Spopadanje z obveznostmi, ki jih nalaga otrok, je za mladoletno dekle težko. Če se temu pridruži še finančna stiska, je vse še teže. Direktorica direktorata za družino pri ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve Majda Erzar pojasnjuje: »Po zakonu o starševskem varstvu in družinskih prejemkih taki mamici pripada starševski dodatek. Starševski dodatek je denarna pomoč staršem, kadar po rojstvu otroka niso upravičeni do starševskega nadomestila. Pravica do starševskega dodatka traja 365 dni in se izplačuje v mesečnih zneskih. V letu 2007 je višina starševskega dodatka 175,15 evra (41.973 tolarjev) na mesec. Poleg tega je mamica upravičena do enkratne pomoči ob rojstvu otroka, ki znaša v letu 2007 250,26 evra (59.972 tolarjev), in do otroškega dodatka. Če je dijakinja ali študentka in ne presega z zakonom določenega cenzusa, je upravičena tudi do republiške štipendije.
Vsekakor pa so za nepolnoletne otroke dolžni skrbeti in jih preživljati predvsem njihovi starši.« Pravico do porodniškega dopusta in dopusta za nego in varstvo otroka ima v soglasju z materjo tudi eden od starih staršev otroka v primerih, ko rodi otroka mati, mlajša od 18 let, ki ima status vajenke, učenke, dijakinje oziroma študentke. Da je eden od starih staršev upravičen do porodniškega dopusta in dopusta za nego in varstvo otroka, mora biti zavarovanec za starševsko varstvo (zaposlen, samozaposlen...). Za čas tega dopusta eden od starih staršev prejema starševsko nadomestilo. V tem primeru mladoletna mati otroka ni upravičena do starševskega dodatka.
Vključenost centrov za socialno delo
Praviloma so centri za socialno delo seznanjeni z dejstvom, da bo rodila mladoletna mamica, ko pride ta oziroma njeni starši v center za socialno delo uveljavljat katero od pravic po zakonu o starševskem varstvu in družinskih prejemkih. Zakon sicer ne predpisuje posebne dolžnosti obveščanja centra za socialno delo, da gre za mladoletno mamico, je pa v zakonu o socialnem varstvu splošna dolžnost obveščanja v primeru ogroženosti, in sicer so organi ter zavodi in druge organizacije, ki pri svojem delu ugotovijo ogroženost otroka, mladoletnika ali osebe, ki ji je odvzeta poslovna sposobnost, dolžni o tem obvestiti center za socialno delo na svojem območju.
Šola še najmanjši problem
Manjkajoče obveznosti v šoli je treba nadoknaditi. Srednje šole so v zvezi s tem precej prilagodljive, saj lahko mlade mamice, podobno kot dijaki športniki, pridobijo poseben status, zaradi katerega lahko več izostajajo od pouka. Dijakinje nosečnice lahko s šolo sklenejo pedagoško pogodbo, v kateri določijo pravice in obveznosti, tudi roke za ocenjevanje, načine ocenjevanja in razloge za izostajanje od pouka. Dijakinja lahko po zakonu zaradi materinstva podaljša status za največ dve leti, kar pomeni, da jo mesto na izbrani šoli ta čas zanesljivo čaka.
Naj končamo z mislijo direktorice direktorata za družino pri ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve Majde Erzar, da pri nas mladih mamic ne gledamo postrani in da je odločitev vsake mamice, da rodi otroka, ne glede na to, da njena starost morda ni najbolj idealna, vsekakor vredna pohvale in spoštovanja.
Le da jim država s 174 evri bolj slabo stoji ob strani...
Zanosila sem pri sedemnajstih
Nataša Bešter, televizijska voditeljica in producentka, je postala mamica zgodaj. Pravzaprav zelo zgodaj. Hčer Ano je rodila na začetku četrtega letnika srednje šole. »Dino je bil moj prvi fant, z njim sem začela hoditi, ko sem bila v osmem razredu,« pojasnjuje Nataša. »Ko sem zanosila, sem bila stara 17 let. Jasno, da je moje starše skoraj kap, ko sva jim povedala, ampak ker sva se sama počutila dovolj zrelo, da se poročiva in imava otroka, so naju starši podprli. Prijatelji pa so bili na najino ljubezen že navajeni in mislim, da so nekaj takega kar pričakovali...
Kako ste zmogli šolanje? Navsezadnje ste obiskovali precej zahtevno gimnazijo.
Da... Bila sem v tretjem letniku gimnazije, ko sem rodila, sem bila v začetku četrtega letnika. V šoli sem manjkala samo dva meseca in to je edina stvar, ki je danes ne bi ponovila. Danes bi vse leto ostala doma in nadaljevala šolanje čez eno leto. Dva meseca po porodu je res težko vzeti v roke knjige in se učiti, sploh zaradi utrujenih oči. Ampak takrat sem bila tako zaljubljena in tako srečna zaradi male Ane, da mi ni bilo težko. Najlepše po pouku mi je bilo, ko sem stekla v varstvo po Ano in sva na sončku počakali, da je Dino ob dveh prišel iz službe. Potem je bil ves dan naš. Z Ano sva bila vse popoldneve in se z njo res ukvarjala...Veliko smo se igrali, sestavljali kocke, barvali pobarvanke, brali pravljice, se igrali z lutkami in Dino je Ano že od majhnega navajal na različne športe. Zvečer je Dino poprijel za domača opravila, jaz pa sem se šla učit in tako je bilo potem še dve leti, dokler nisem končala pedagoške akademije. Morda sem prav zaradi Ane in Dina vse izpite naredila v prvem roku in z odličnimi ocenami.
Kako se je vaše življenje s prihodom Ane spremenilo, predvsem pogled na svet, vrednote, odgovornost, to, v kakšni luči začneš gledati soljudi, kaj ti postane pomembno?
Da, tega je res že dolgo, 26 let... Življenje se ti spremeni, ko dobiš otroka, pri tako mladih letih še toliko bolj. Pomembne ti postanejo čisto druge stvari. Meni je bilo važno le, da je bila Ana zdrava, da je bila ponoči pridna − od prvega dne, ko sva prišli iz porodnišnice, je spala cele noči. Z Dinom sva imela veliko odgovornost in sva se je tudi zavedala.
Kaj se vam je kot mladi mamici zdelo najtežje?
Največ težav smo imeli z varstvom. Male, dva meseca stare štručke ne moreš zaupat v varstvo komur koli, in dokler Ana pri devetih mesecih ni šla v jasli, smo imeli s tem res velike težave. Moja starša sta bila v službi, tako da je Dino zamenjal službo in šel delat v pekarno. Ponoči je delal, dopoldne pa je pazil na Ano. Toda po nekaj mesecih je to postalo prenaporno tudi zanj, saj je imel veliko premalo spanja in je shujšal za osem kilogramov. Na koncu smo prosili upokojeno babico, da je pazila Ano, dokler sem bila sama v šoli. Seveda je bil problem tudi z denarjem. Z eno samo plačo ni bilo lahko, tako da sva, dokler sem študirala, poprijela tudi za dodatna dela; med drugim sva čistila stopnišča v bloku. Ampak, če se tega spomnim danes... Tudi to sva delala z veseljem: jaz sem pometala, Dino je pa pomival za mano. Vmes sva se pogovarjala, smejala, delala načrte, sanjala... Res sva znala iz vsakega trenutka narediti nekaj lepega.
Zakaj po vašem mnenju velja med ljudmi predsodek, da otrok mlado dekle ovira pri doseganju ciljev? Sami ste ga več kot uspešno demantirali.
Pri meni osebno je največjo vlogo pri tem imel Dino, saj mi je pomagal pri vsem. Če bi bila pri 18 letih sama z otročkom, bi bilo najbrž drugače. Tako pa sva skupaj našla moč in premagala vse ovire. Saj sem že rekla, da sva se znala veseliti vsakega trenutka in sploh nisva razmišljala, ko si nisva mogla privoščiti kakšne stvari, pravzaprav si nisva mogla privoščiti skoraj nobene. Bila sva srečna, da je bila Ana zdrava punčka in da sva se lahko z njo veliko ukvarjala. Naši vsakodnevni sprehodi so bili za nas najlepši in veselila sva se Aninega prvega zobka, prve besede, pa prvega koraka, vsake pohvale njenih vzgojiteljic v vrtcu... V takem ozračju mi je bilo potem tudi lažje doštudirati, tako meni kot Dinu, ki je po tistem, ko sem končala študij jaz, za knjige sedel še sam.
Kako z današnje perspektive gledate na to, da ste se tako zgodaj odločili za družino?
Mislim, da pravzaprav ni pomembno, koliko je človek star, ko se odloči za družino. Midva sva bila mlada, a mislim, da sva Ano vzgajala tako, da bi se lahko marsikdo zgledoval po naju. Pomembno je, da si pri vzgoji dosleden, da sta starša enotna pri tem, da znata otroku reči tudi ne, če je treba, predvsem pa sta pomembni toplina in ljubezen, ki ju nekateri ljudje čutijo, ju znajo pokazat in ju tudi izžarevajo. Ni pomembno, da otroku ponudiš vse gmotne dobrine, pomembni sta povezanost in radost v družini, prav to je tisto, kar sva midva kljub mladosti v veliki meri dajala Ani.
Kakšen nasvet bi dali, prvič, dekletom, ki se še nepolnoletna odločajo za otroka, in, drugič, njihovim staršem? Kako naj ravnajo, da bo prav za obe strani?
Treba se je odločiti skupaj s partnerjem. Če sta se sposobna pri teh letih na račun družine odreči marsičemu in če sta prepričana, da bosta s svojo ljubeznijo premagala težave, ki zagotovo pridejo, če sta sposobna otroku dati mirno in ljubeče otroštvo, potem lahko razmišljata v tej smeri. Sicer pa je danes tempo življenja veliko hitrejši in mladim dekletom rajši svetujem, naj v miru doštudirajo, dobijo eno leto porodniškega dopusta in se res posvetijo dojenčku čim dlje, saj so prav prva otrokova leta najpomembnejša za vse njegovo življenje. Sama zdaj z največjim veseljem pokukam v zapiske Anine magistrske naloge z naslovom Povezanost med navezanostjo otroka na mater in njegovim socialnim razvojem ter se zdaj jaz učim od nje.
Demografi povsod v razvitem svetu bijejo plat zvona, saj se povprečna starost ob rojstvu prvega otroka vztrajno pomika navzgor. Še malo manjka, pa bo dosegla trideset let. Včasih, redko sicer, pa se zgodi obrnjeno. Materinstvo pride zelo zgodaj.
