Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20070418192928493

Pozdrav iz Kalkute 6. del sobota, 21. april 2007 @ 05:02 CEST Uporabnik: Sonce Sai Ram!!! Še enkrat se javljam iz Putappartija, kjer sem v asramu pri SAI BABI. Tu je zelo vroče, tako da čez opoldanski čas sploh ne moreš hoditi bos, sem že dobila opeklino na nogi. Pa vse to odtehta ta Svamijeva ljubezen. Živimo v tako čudovitih energijah v miru. Sedaj smo praznovali novo leto od zveznih držav Tamil nadu in Kerale. Sedaj pa vsi pričakujemo dan, ko se Svami preseli za nekaj časa v Kodaikanal. Takrat se asram zapre in vsi potujemo za njim. Tam bo malo manj vroče, saj je to na nadmorski višini 2200m. Ko pa stopi človek iz asrama, se okrog njega takoj pojavi kup ljudi, ki prosijo. To so otroci, matere z otroci, stari, mladi, invalidi....skratka vsi bi radi denar. To je tu zelo donosen posel, saj smo tu ljudje, ki bi radi komu kaj podarili. Toda s tem, ko ti otroku nekaj daš, se on navadi nato in mu je to najlažji zaslužek. Velikokrat ali največkrat pa so ti otroci izkoriščani, saj se zadaj skrivajo starši, ki na njihov račun živijo in jih velikokrat se maltretirajo. Ne želijo jih pošiljat v šolo. Mamica z otrokom prosi mleko za otroka, toda ona ga kasneje vrne prodajalcu in dobi denar. Vse je organizirano in včasih so ti mali otročki z velikimi, lepimi očkami celo izposojeni in drugače živijo v družinah. Tudi sami Indijci jih preganjajo, saj so ponosen narod in jim to ni v ponos. Zato je zelo pomembno v Indiji se naučiti dve stvari: kako dajati in kako ne dajati. Pomembno je pomagati na pravi način. Če želiš kaj podariti je to najbolje kakšni ustanovi kot je asram, Misijon matere Tereze, sirotišnice, šole ali pa da pomagaš s svojim delom. Jaz grem vsako leto v šolo in nesem kemične svinčnike, beležke in nekaj podarim za šolanje revnih otrok. Tako se lahko odločiš, da šolaš kakšnega revnega otroka. Šolanje za eno leto stane  okrog 70eur za otroka, ki vsak dan prihaja v šolo. Tako to je bil sedaj še en napotek, če se odpravite v Indijo ali kam drugam, kjer je veliko otrok, ki prosijo. Včasih je zelo težko reci tem ljubkim otrokom ne. Toda, če veš, da mu z takšnim dajanjem ne pomagaš, temveč škoduješ in podpiraš v bistvu kriminal, to ni več težko. To je moje zadnje javljanje iz Indije, saj kmalu odletim domov. OBJEMČEK!!! Pozitivke ekskluzivno objavljajo pisma iz Ireninega potopisa. Kdo je Irena Žagar? Irena Žagar iz Trbovelj, ki je sanjala: ko bom velika, bom šla v Indijo. Pri svojih 50 letih sem vzela star popotniški nahrbtnik in Lonely Planet, ter se s svojo angleščino iz osnovne šole, kajti v srednji sem imela nemščino, odpravila v Indijo k Sai Babi. Toda nisem ostala samo pri njemu, šla sem še malo naokrog in si pogledala znamenitosti, tako tudi lani in letos. Najprej k Babi in na koncu tudi. Tam je moje zavetišče, kjer se napolnim z ljubeznijo in mirom. V Kalkuto sem se odpravila z namenom, da grem delat kot volonter v misjon Matere Tereze, ker me je njena misija že od nekdaj impresionirala. Potujem največ z vlaki in avtobusi, spim v dormitorjih (to so preproste sobe za 6 ali 8 ljudi), ki so tudi najcenejši. Jaz pa uživam, ker je tu tudi ananas zelo poceni. Rada sem s preprostimi ljudmi, izmenjavam izkušnje in se poizkusim od njih čim več naučiti. Tudi Slovenijo malo promoviram, ker veliko ljudi ne ve kje je to. Kupila sem karto sveta, tako da vsem, ki ne vedo kje je to, lahko pokažem in malo povem o lepi, mali deželi, ki ima toliko prebivalcev kot tu vsako manjše mesto. Tako se moje sanje uresničujejo. Komentarji (0) www.pozitivke.net