Na pot iz Pokare v Nepalu v Indijo ni bila tako enostavna kot sem mislila. Po štirih urah divje vožnje se spuščamo v dolino, se kar naenkrat ustavimo in čakamo v koloni na vročem soncu. Zvemo, da je bila prometna nesreča v kateri je motorist umrl in da so študentje sedaj zaprli cesto. V redu smo mislili, da bo to kakšna ura, pa gremo naprej.
Toda zmotili smo se. To lahko traja tudi celo noč, dan ali celo dva...Ljudje so začeli zapuščati avtobuse. Po štirih urah čakanja se tudi jaz, z dvema nahrbtnikoma, v skupini z Čehom Janom in parom iz Indije odpravim peš do naslednjega mesta, ki je oddaljeno 8km. Dobro je bilo, da je sonce že zahajalo in da se je pot spuščala v dolino. Ko smo šli mimo kraja, kjer je bila nesreča so se nam študentje posmehovali in ni bilo v njih nobene žalosti ali sočutja, pač pa neka jeza in aroganca.
No malo naprej je šofer tovornjaka metal mrtve piščančke na cesto, ker so na vročini poginili. Ko sem srečala policijo sem rekla, da starejši ljudje potrebujejo pomoč, so samo nemočno prikimavali in ničesar naredili. Tako je to v Nepalu. Naslednji dan sem si ogledala še kraj, kjer se je rodil Buda. Tu so napravili čudovit park, kjer se občuti poseben mir.
No popoldan, pa naprej v Indijo, z vlakom v Varanassi, kjer se ob sončnem vzhodu z čolnom popeljem po sveti reki Gangi. Indijci se hodijo sem kopat, jaz pa sem namočila le roko za začetek:). Je pa zelo čudovit pogled na obalo reke, kjer je vse polno templjev in ljudi v živo pisanih oblačilih, ki slavijo to sveto reko. Mislim,da njihova vera in spoštovanje vsega, daje Indiji tisto nekaj več.
Obiščem se dom matere Tereze, en asram z otroci in univerzitetno naselje, zvečer pa na vlak za Chennai. No ta vožnja pa je trajala 41ur. Imela sem lepo druščino: dva fanta iz Danske in dva Francoza. Celo pot smo nekaj jedli, pili čaj in kavo, saj je ponudba na vlaku zelo pestra. Je pa že zelo vroče, tako da smo bili vsi čisto prepoteni in umazani.
V Chennai pa na avtobus in v Pondichery, še tri ure vožnje, potem pa zasluženo tuširanje. Obiskala sem tudi Aurovil. Tu živijo ljudje iz celega sveta in živijo zelo duhovno. Sami ekološko pridelujejo hrano in vse ostalo za življenje. Izdelujejo tudi obleko in razne spominke, kar vse lahko kupiš. Zvečer ob polnoči se odpeljem naprej proti Bangalorju, kamor prispem ob 6h zjutraj. Za trenutek obstanem in se vprašam: kam sedaj, k Babi ali v sirotišnico v Mysore. Na avtobus za Mysore.
Ker razen kemičnih svinčnikov, katere nosim v nahrbtniku že iz Slovenije, nimam nič za otroke, zato jim kupim 50 sladoledov in jih odnesem v sirotišnico. Ne morem vam opisat tega veselja, tega presenečenja. Ko se pogovarjamo od kje sem, odprem zemljevid sveta in jim pokažem, kje je moja Slovenija. Tiste malo večje zelo zanima kje je kakšna država in tako imamo kar celo uro geografijo. Na koncu jim tudi podarim ta zemljevid. Ponudijo mi kosilo,riž in capati. Jaz ga z užitkom pojem v njihovi družbi, na tleh, kar z roko.Takšna je bila moja velikonočna nedelja.
Sedaj pa na pot nazaj v moje zavetišče k SAI BABI, v Puttapharti.
OBJEMČEK
Pozitivke ekskluzivno objavljajo pisma iz Ireninega potopisa.
Kdo je Irena Žagar?
Irena Žagar iz Trbovelj, ki je sanjala: ko bom velika, bom šla v Indijo. Pri svojih 50 letih sem vzela star popotniški nahrbtnik in Lonely Planet, ter se s svojo angleščino iz osnovne šole, kajti v srednji sem imela nemščino, odpravila v Indijo k Sai Babi. Toda nisem ostala samo pri njemu, šla sem še malo naokrog in si pogledala znamenitosti, tako tudi lani in letos. Najprej k Babi in na koncu tudi. Tam je moje zavetišče, kjer se napolnim z ljubeznijo in mirom.
V Kalkuto sem se odpravila z namenom, da grem delat kot volonter v misjon Matere Tereze, ker me je njena misija že od nekdaj impresionirala. Potujem največ z vlaki in avtobusi, spim v dormitorjih (to so preproste sobe za 6 ali 8 ljudi), ki so tudi najcenejši.
Jaz pa uživam, ker je tu tudi ananas zelo poceni. Rada sem s preprostimi ljudmi, izmenjavam izkušnje in se poizkusim od njih čim več naučiti. Tudi Slovenijo malo promoviram, ker veliko ljudi ne ve kje je to. Kupila sem karto sveta, tako da vsem, ki ne vedo kje je to, lahko pokažem in malo povem o lepi, mali deželi, ki ima toliko prebivalcev kot tu vsako manjše mesto. Tako se moje sanje uresničujejo.
Na pot iz Pokare v Nepalu v Indijo ni bila tako enostavna kot sem mislila. Po štirih urah divje vožnje se spuščamo v dolino, se kar naenkrat ustavimo in čakamo v koloni na vročem soncu. Zvemo, da je bila prometna nesreča v kateri je motorist umrl in da so študentje sedaj zaprli cesto. V redu smo mislili, da bo to kakšna ura, pa gremo naprej. 
