NAMASTE!!!
Tako kot sem obljubila vam danes opišem obisk hiše, v kateri živijo gobavci.
V misijonu imamo volonterji prosti dan četrtek in ta dan sem s skupino odšla v Gandhiji Prem Nivas Leprosy Centre. Najprej so nas sprejeli v eni učilnici in nam malo povedali zgodovino. V to hišo je mati Tereza sprejela prve bolnike s to boleznijo, tu ji rečejo loprosy, že leta 1958. Potem je njen projekt podprl tudi Gandhi in od države dobila se več prostora in tu je nastalo pravo naselje. Tu delajo samo bratje matere Tereze, ni sester, niti volanterjev. Najprej smo si ogledali njihova tkalnico. To je prava mala tovarna, kjer vse delajo ročno. Tu tkejo sarije in prte za vse misijone Matere Tereze po celem svetu. Ti so bele barve z modrimi črtami.
Vsi, ki tu delajo ljudje, ki imajo to bolezen. S očmi iščem, kje bom videla kakšnega gobavega človeka. Toda nič od tiste moje predstave izpred 20 let. Ti ljudje so se zdravili in izgledajo cisto normalni, nič zgubani. Jih je pa veliko, katerim so morali odrezati del noge ali roke. Zdravljenje je zelo dolgotrajno, toda njihovo življenje je dokaj normalno. Ker je veliko amputacij, tudi sami izdelujejo proteze. Veliko jih ima svojo družino in tu je tudi naselje, kjer stanuje 200 družin. Imajo tudi organizirano varstvo in šolo za otroke tja do 4 razreda, potem pa gredo naprej v druge šole. Nekateri pridejo sem samo delat in stanujejo izven te skupnosti. Tu imajo vso zdravniško oskrbo in zdravila zastonj, pa še nekaj lahko zaslužijo. Sami pridelujejo tudi zelenjavo, imajo živali in vse je tako očiščeno in urejeno. Polno je rož, gredice so tako urejene, da mi je bilo ob misli na moj vrt, kar malo nerodno. Tu sta tudi dva oddelka, moški in ženski za paciente, ker se vedno se ta okužba pojavlja.
Zdravljenje je zelo dolgotrajno in zahtevno. Veliko ljudi pride, ko imajo že hude posledice, odprte okužene rane. Bili so nas veseli, saj nimajo obiskov. Nasmeh, pozdrav in včasih stisk roke, jim polepša dan. Moram povedati, da tu delajo z bolniki in sploh v celi skupnosti samo bratje matere Tereze. Zelo sem srečna, da sem imela priliko obiskati ta kraj in razbiti moje predstave, ter začutiti utrip življenja teh ljudi, ki so bili in so se večinoma zapostavljeni in izobčeni. Zato hvala materi Terezi, da je poskrbela tudi za te ljudi. No, na koncu smo bili že lepo utrujeni in bratje so nas postregli s čajem in keksi. Vse je bilo tako dobro....:):):)
Pa še o štrajk, kot tu rečejo protestu ali stavki. Zahtevajo večje plače in ta dan so bile vse trgovine zaprte, avtobusi, podzemna, tramvaji,
taxiji in tudi motorne rikše niso vozili. Na vseh ulicah so igrali kriket, saj je tu zelo priljubljen šport. Volonterji so šli nekateri peš, mi ki pa smo imeli malo daljše razdalje, pa smo se peljali z službenim kombijem matere Tereze. Kalkuta je bila ta dan tako mirna in nobenega smoga, tako da je bilo prav prijetno se peš sprehoditi.
Lep pozdrav in objemček iz Kalkute
Za tiste, ki ne veste NAMASTE pomeni: bog v meni pozdravlja boga v tebi
Hvala vsem, ki mi pišete. Vesela sem, da lahko delim te trenutke mojega življenja tudi z vami.
Pozitivke ekskluzivno objavljajo pisma iz Ireninega potopisa.
Kdo je Irena Žagar?
Irena Žagar iz Trbovelj, ki je sanjala: ko bom velika, bom šla v Indijo. Pri svojih 50 letih sem vzela star popotniški nahrbtnik in Lonely Planet, ter se s svojo angleščino iz osnovne šole, kajti v srednji sem imela nemščino, odpravila v Indijo k Sai Babi. Toda nisem ostala samo pri njemu, šla sem še malo naokrog in si pogledala znamenitosti, tako tudi lani in letos. Najprej k Babi in na koncu tudi. Tam je moje zavetišče, kjer se napolnim z ljubeznijo in mirom.
V Kalkuto sem se odpravila z namenom, da grem delat kot volonter v misjon Matere Tereze, ker me je njena misija že od nekdaj impresionirala. Potujem največ z vlaki in avtobusi, spim v dormitorjih (to so preproste sobe za 6 ali 8 ljudi), ki so tudi najcenejši.
Jaz pa uživam, ker je tu tudi ananas zelo poceni. Rada sem s preprostimi ljudmi, izmenjavam izkušnje in se poizkusim od njih čim več naučiti. Tudi Slovenijo malo promoviram, ker veliko ljudi ne ve kje je to. Kupila sem karto sveta, tako da vsem, ki ne vedo kje je to, lahko pokažem in malo povem o lepi, mali deželi, ki ima toliko prebivalcev kot tu vsako manjše mesto. Tako se moje sanje uresničujejo.
NAMASTE!!!
