NAMASTE!!! Danes sem se odločila, da vam opišem kako preživljam te dneve v Kalkuti. Vsako jutro vstanem že ob 5h in se takoj, ko odprem oči , zahvalim bogu, da sem dobila to priložnost, da sem tu. Po umivanju se odpravim na pot v dom Matere Tereze. Pot po teh ulicah je bila na začetku zelo naporna, vse je bilo umazano in neprijeten vonj po urinu, saj so kar na ulicah javna stranišča, toda samo za moške. Oni lulajo, kakajo, ženske pa nič. Povem vam, da so mi te ulice vsak dan bolj domače, ne vidim več samo umazanije, ampak vidim tudi kako smetarji zjutraj pometajo in odvažajo smeti. Ljudje se umivajo, perejo obleko, svoje rikše in odpirajo lokale, nekateri pa še sladko spijo na tleh pokriti čez glavo.
Ko pridemo v dom imamo ob 6h mašo, kjer mašujejo duhovniki iz celega sveta. Na maši prisostvujemo volonterji in sestre, ki tu služijo. Po maši imamo zajtrk, kos kruha, majhna banana in čaj. Kako dober je sendvič z banano!! Danes sem se tudi poklonila na grobu matere Tereze in napisala kratko pisemce z zahvalo za njeno delo in z mojo prošnjo. Spoznala sem tudi sestro, ki sedaj nadomešča mater Terezo. Bila je zelo vesela, ko sem povedala, da sem iz Slovenije in lahko sem se tudi slikala z njo. No, ponavadi takoj po zajtrku odidem na avtobus za Kaligate, kjer je ta dom kjer jaz delam.Vsi sprevodniki vedo,da gremo tja delat in nas tudi opozorijo, kje moramo iztopiti.
Ko vstopim najprej vse pozdravim in so zelo veseli. Tam vzamem predpasnik, odložim torbo in začnem pripravljati zajtrk. Ko ga razdelimo, nekatere hranimo na žličko, druge jedo same. Takoj vzamemo posode z vodo in eni umivamo roke in usta, drugi začnejo čistiti postelje,delimo zdravila, sestre pa oskrbujejo rane. Potem jih začnemo masirati, jim strici nohte, prati glave, skratka vse kar pase k negi. Tu je toliko brezpogojne ljubezni, sočutja in nežnosti, ki polni srca tem ljudem in tudi nam. Včasih tudi kaj zapojemo, ena zelo rada pleše. Poizkušamo jih tudi čim več razgibavati. Na drugi strani pa se že pomiva posoda, pere perilo.
Vse teče, brez da kdo kaj reče kaj moraš delati. Enostavno odpreš oči in vidiš. Potem imamo kratki odmor, kjer sedaj vsak dan dobimo nekaj za pojest in čaj. Tedaj imamo tudi čas, da se malo spoznamo med sabo. Potem pa gremo razdelit še kosilo in zopet vse isto in ob 12h se poslovim in nazaj domov z podzemno železnico na Sadam street. Na tej ulici stanuje večina volonterjev in tudi ostalih turistov, tako da je tu zelo živahno. Jem najboljšo hrano na ulici v "restavraciji" TIRUPATI. Po kosilu, se malo odpočijem, napišem dnevnik in ob pol treh odidem delat v dom s prizadetimi otroci. Ko prideš prvič, je kar mali šok, ko vidiš kakšne deformacije so možne.
Toda te nežne dušice, največkrat so to sirote, tako potrebujejo ljubezen in nežnost, ki jim prižge iskrice v očeh. Jaz se vsak dan ukvarjam z Dono in Robijem. Stara sta pet in šest let in sta slepa. Ko pridem, me takoj začutita in se privijeta k meni in Robi kliče: anti, anti (teta). Robi je zelo živahen in vse ga zanima, Dona pa je čisto zaprta in ne govori. Z njo plešem ringa, ringa raja in ona sedaj že ve kdaj mora počepniti. Potem jih se nahranimo in ob pol šestih odidemo. Otroci te kar precej utrudijo, toda vredno je.
Potem pa večerja na ulici in zvečer se joga. Na terasi neke stavbe vodi jogo Poablo, to je en fant iz Španije, ki je tu že nekaj mesecev. Vsak dan uči jogo tudi v šoli. To vse dela prostovoljno in zastonj. Po jogi gremo se na sok. Vmes pa najdem še kako urico časa za internet, da preberem pošto in kaj napišem, pa Vuko iz Splita učim na računalniku. Tako potekajo sedaj moji dnevi. Zvečer samo še padem v posteljo in se zahvalim za lep dan. Naslednjič vam napišem o obisku v hiši matere Tereze, kjer živijo in delajo gobavci in kako zgleda dan v Kalkuti, ko stavkajo.
TOPEL OBJEM
Pozitivke ekskluzivno objavljajo pisma iz Ireninega potopisa.
Kdo je Irena Žagar?
Irena Žagar iz Trbovelj, ki je sanjala: ko bom velika, bom šla v Indijo. Pri svojih 50 letih sem vzela star popotniški nahrbtnik in Lonely Planet, ter se s svojo angleščino iz osnovne šole, kajti v srednji sem imela nemščino, odpravila v Indijo k Sai Babi. Toda nisem ostala samo pri njemu, šla sem še malo naokrog in si pogledala znamenitosti, tako tudi lani in letos. Najprej k Babi in na koncu tudi. Tam je moje zavetišče, kjer se napolnim z ljubeznijo in mirom.
V Kalkuto sem se odpravila z namenom, da grem delat kot volonter v misjon Matere Tereze, ker me je njena misija že od nekdaj impresionirala. Potujem največ z vlaki in avtobusi, spim v dormitorjih (to so preproste sobe za 6 ali 8 ljudi), ki so tudi najcenejši.
Jaz pa uživam, ker je tu tudi ananas zelo poceni. Rada sem s preprostimi ljudmi, izmenjavam izkušnje in se poizkusim od njih čim več naučiti. Tudi Slovenijo malo promoviram, ker veliko ljudi ne ve kje je to. Kupila sem karto sveta, tako da vsem, ki ne vedo kje je to, lahko pokažem in malo povem o lepi, mali deželi, ki ima toliko prebivalcev kot tu vsako manjše mesto. Tako se moje sanje uresničujejo.
NAMASTE!!! Danes sem se odločila, da vam opišem kako preživljam te dneve v Kalkuti. Vsako jutro vstanem že ob 5h in se takoj, ko odprem oči , zahvalim bogu, da sem dobila to priložnost, da sem tu. Po umivanju se odpravim na pot v dom Matere Tereze. Pot po teh ulicah je bila na začetku zelo naporna, vse je bilo umazano in neprijeten vonj po urinu, saj so kar na ulicah javna stranišča, toda samo za moške. Oni lulajo, kakajo, ženske pa nič. Povem vam, da so mi te ulice vsak dan bolj domače, ne vidim več samo umazanije, ampak vidim tudi kako smetarji zjutraj pometajo in odvažajo smeti. Ljudje se umivajo, perejo obleko, svoje rikše in odpirajo lokale, nekateri pa še sladko spijo na tleh pokriti čez glavo.
