Ta oblika članka je prirejena za tiskanje, za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
http://www.pozitivke.net/article.php/20070310211855367




Radost sproščenosti

ponedeljek, 25. maj 2015 @ 05:02 CEST

Uporabnik: Pozitivke

Pogosto opazim pri sebi, da nisem povsem sproščen. Ali bolj natančno, mislim, da sem sproščen, pa dejansko nisem. Zato sem se precej časa ukvarjal prav s sproščanjem in z globinami sproščanja. In še danes je ena od mojih malih skrivnosti, da ko grem meditirati, marsikdaj ne meditiram, marveč uživam v sproščanju in globokem počivanju. (No, sedaj to ni več skrivnost.)

Zares uživam. Prav opažam, kako telesu prijajo ti trenutki brezdelja in neobremenjenosti. Neobremenjenosti? Da. Verjetno ste tudi drugi že opazili, da se vsakršna čustvena stanja preslikajo v telo. Čez dan imamo toliko skrbi, strahov, problemov, hitenj, ... V velikih ali malih odmerkih to pritiska na telo. Če se gospodar slabo počuti, potem ima služabnik glavobol. Služabnik je seveda telo, gospodar pa smo mi sami.

Za razumevanje bi bilo dobro, da si na tem mestu pogledamo nekaj teorije. Če pa komu ni do tega branja, lahko brez škode preskoči ta del, lahko pa tudi cel članek. Mislim, da bo lahko vsakdo počival in se sproščal na svoj način, tudi če ga ne prebere.

Malo teorije, pa ne preveč

Gre zato, da ima človek dva živčna sistema. Enega ima za razmišljanje, ustvarjalnost in aktivnost. Ta je podvržen naši volji in mu pravimo somatsko živčevje. Drugi živčni sistem pa skrbi za nemoteno delovanje telesa (na primer prebavo) in deluje samodejno, brez naše volje. To je vegetativni živčni sistem.

Vegetativni živčni sistem ima dve nalogi: v nevarnosti aktivira življenjske sile, v času počitka pa preklopi cel organizem na obnovo.

Aktivacijski del deluje, če se prav spomnim, nekako takole. (Seveda se ne spomnim, kako deluje; to sem šel pogledati v knjige.) Torej učenost na dan. Najprej se sprosti glukoza iz jeter v kri (to pomeni več sladkorja!), dihanje se pospeši in poveča se krvni pritisk. Vse to za to, da bi imeli več energije za borbo ali beg. Hkrati se upočasni prebava in se neha izločati slina. (Tega ravno ne potrebujemo v borbi.) Ker se troši dosti energije, se takoj poveča znojenje, hkrati pa se dvignejo dlačice, da bi se lahko organizem hladil.

Že prav, ampak to se ne zgodi samo ob resnični nevarnosti, marveč tudi ob misli, da moram plačati račune, ali ob spominu na nek neljubi pripetljaj prejšnji dan, ali ko sem izpostavljen pred ljudmi, ali ko se sporečem s sodelavko, ali če kdo pove kaj o meni, ob čemer mi je nerodno. Ali, ali, ali, ... Vsak se lahko spomni tistih situacij, pri katerih v njem zagorijo rdeče lučke.

Ker vem, da ni razloga, da komu skočim za vrat, se aktivacijski sistem ustavi. Ampak potem me spet stisne in se vklopi. Ampak, ker ... in se spet ustavi. Pa vklopi, izklopi, vklopi, izklopi, ... In vse to se dogaja v pol minutke.

Posledica. Izmenično zardevanje in bledica na obrazu. Pod pazduho in na hrbtu začutim potočke potu. (Vsaj zastonj savna, če ne drugega.) Prebava se vklaplja in izklaplja. Torej, tisti prijetni zvoki iz črevesja, ki pritegnejo pozornost, ko si to najmanj želim. Zaradi povečanega pritska v glavi se pojavi rahla omotica, zaradi tega spomin slabi in ne vem več, kaj naj rečem. Pa tudi ko kaj zinem, je to zaradi suhih ust in neenakomernega dihanja bolj podobno kruljenju kot pa govorjenju.

Konec sočne teorije.

Ker tako ne gre naprej, sem se pač začel posvečati temu, kako izklopiti to zmedo. Sedaj sledijo recepti.

Prvi recept: otresanje napetosti

Če je v telesu nabrano dosti napetosti in zastaja odvečna energija, jo je najbolje sprostiti skozi aktivnost, ki jo narekuje telo samo. Glej otroke. Pogosto nekaj brcajo in migajo brez pravega razloga. To je torej lahko otresanje, poskakovanje, spuščanje glasov, . Nič kaj estetskega, ampak dajo si duška. Zaradi družbenih predsodkov vsaj sam tega ne počnem ravno na javnih mestih, kako je z vami, pa ne vem.

Prvi recept sem spoznal čisto po naključju. V restavraciji bi se moral pogovoriti z natakarjem, ker se je nesramno obnašal. Ob misli, da ga bom moral kritizirati, me je postalo izredno strah. Roke so se mi začele tresti in ko sem nesel žlico z juho k ustom, mi jih sploh ni uspelo zadeti, ust namreč. Pa saj je bilo vseeno, ker je bila žlica med tem že tako ali tako prazna. Poskušal sem se notranje umiriti z vsemi metodami, ki sem jih poznal (avtosugestije, pozitivno mišljenje, bla bla bla). Potem pa mi je bilo dovolj, šel sem na stranišče in tam nekaj časa divje otresal roke. In glej, zastoj energije je šel ven in roke so mi nehale drhteti. Potem sem lahko v miru pojedel kosilo, pa še natakarju sem dal vetra.

Drugi recept: čas za počitek

Vzamem si čas za sproščanje. To je tisto, o čemer sem govoril čisto na začetku. Kako to naredim? Tako, da se prepustim zavedanju telesa. Nič posebnega, je pa prijetno. Dober gospodar pusti svojemu osličku, da si po delu tudi oddahne. Torej takrat se usedem in pustim, da se prebujajo telesni občutki in tudi telesne napetosti, ki so se nabirale čez dan. Kot da bi telo govorilo (seveda ne govori, to sem samo tako zapisal): Uh, kako sem utrujeno; ah, kakšno težo nosim na plečih, grrrr, so čeljusti čvrsto stisnjene, joj, kako me stiska pri srcu; ... Čutim, da se to počasi sprošča. Kako bi rad, da bo že vsega konec, da bom imel mir, da bi se sprostil. No, pa se počasi sprostim.

Tretji recept: sprostitev dihanja

Zelo pomembno je, da pustim, da se sprosti dihanje. V dihanju je zaklenjenih mnogo napetosti. Zato je dihanje zapeto. Če mu pustim, da se počasi odpne, bo na začetku postalo bolj sunkovito in neenakomerno, sčasoma pa bolj gladko in svobodno. Hkrati se skozi dihanje sprostijo tudi čustvene napetosti. Prej zajezena čustva pridejo na plan kot človek, ki se podriča po toboganu. To je lahko zelo prijetna izkušnja, ko se skozi telo sprostijo valovi čustev in energije. Ampak zato je treba imeti čas. Tega se ne da posiliti. Res pa je, da postane potem dihanje zelo energizirajoče, kakor da bi po telesu oddajalo valove subtilne energije. Poskusite.

Četrti recept: sprostitev pozornosti

Dostikrat opažam, da sem napet v mislih, ker si delam skrbi, ker je dosti obveznosti, ki jih moram izpolniti, ker je ... (Mislim, da bi vse to lahko mirne duše govoril v množini, ker ne velja samo zame.) Zaradi tega je pozornost napeta in to povzroča rahle napetosti v glavi in okoli oči. (Lahko si predstavljam, da pri komu ustvarja tudi glavobole.) Kaj storim?

Sprostim pozornost v glavi. Ni treba, da mi skrbi, občutki krivde in podobna solata potegnejo pozornost skupaj kot limona usta. Lahko jo sprostim. Če hočem, seveda. Če nočem, pa lahko ostane zapeta. To je tako, kot če bi kočijaža vprašal, kako naj sprosti zategnjene vajeti. Ja tako, da sprosti roke, v katerih jih drži.

Peti recept: meditacija

Ta mi je dala tisto, česar ne bi želel izgubiti. Vse to, o čemer sem govoril in še nekaj več zaradi česar sem po dolgih letih spet našel svoj mir. Sproščenost v srcu. Okoli srca so najbolj subtilne napetosti, ki zavirajo tok življenjske radosti. Ko se te napetosti sprostijo, potem se vse sprosti.

Zato mi je sedaj tudi jasno, kaj pomeni misel: Pusti srcu, da svobodno zadiha. Kadar se to zgodi, je zelo lepo, izpolnjujoče in sem vsaj nekaj časa dosti bolj živ, življenjsko ustvarjalen.

In če sem iskren, je moj recept številka ena pravzaprav ta, ki sem ga, ne vem zakaj, napisal na koncu: meditacija. V njem so vsebovani vsi ostali recepti in v njem je še nekaj več.

P. Š.
Vir: www.cdk.si/soutripanje

0 komentarjev.


Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20070310211855367







Domov
Powered By GeekLog