Izopatija - razstrupljanje telesa

petek, 16. marec 2007 @ 05:02 CET

Piše: Andreja Paljevec v novi Vivi www.viva.si

Izopatija je terapija z zdravili, pripravljenimi iz patoloških tkiv. Poznali so jo že pred davnimi časi, v obliki zdravljenja z lastnim urinom in zdravljenja ponavljajočih se gnojnih izpuščajev na obrazu z lastnim gnojem.

Leta 1830 se je dr. Luks pod vplivom nemškega zdravnika Samuela Hahnemanna odločil uvesti v prakso zdravljenje z izcedki. Izhajal je iz naslednje domneve: proizvodi infekcijskih bolezni so povzročitelj bolezni in če jih pripravimo homeopatsko, velja homeopatsko načelo "podobno se zdravi s podobnim". Terapija sprva ni prinašala uspehov, saj zdravila niso bila dovolj skrbno pripravljena. Sčasoma so začeli delati natančneje in našli indikacije. Zdravila so poimenovali nosodi. Pri dodajanju v telo nosodi močno razdražijo imunski sistem, zato ta začne ščititi ogroženi organ.

Kopičenje strupov v mezenhimu
»Osnovno tkivo, v katerem se kopičijo biološki in kemični strupi, se imenuje mezenhim. To je gosta tekočina, ki jo je najti med tkivom in ožiljem. Nosodi iz mezenhima odplakujejo kronične strupe, v akutni fazi pa blokirajo povezavo strupov v mezenhimu. Strupi, ki se sprostijo, potujejo v kri ali v telesne votline; tako se strupi kopičijo, denimo, v sinusih, ki so energetsko povezani z nekaterimi notranjimi organi. V takšnem primeru zdravniki navadno zdravijo sinuse, v resnici pa bi morali zdraviti te notranje organe. Strupi se lahko kopičijo tudi v votlini, ki leži za maternico ali prostato,« pojasnjuje dr. Sergej Kajumov in doda: »Na temelju opisanega mehanizma se ponujajo široke možnosti za zdravljenje bolezni, pri katerih izhajam iz anamneze, načela enakosti in metode dr. Volla.«

Štiri skupine
Kot ugotavlja dr. Sergej Kajumov, klasična medicina redko uporablja nosode, ker izhaja iz teorije, da vse bolezni izhajajo iz človekove konstitucije. Toda to načelo deluje le pri psihosomatskih obolenjih. Če je vzrok konkreten, pomagajo samo nosodi. S tem lahko pojasnimo številne neuspehe klasične homeopatije pri zdravljenju infekcijskih boleznih. Začetnik homeopatije, nemški zdravnik Samuel Christian Hahnemann, je proti koncu življenja spoznal, da je izopatija učinkovitejša od homeopatije.
Homeopatija pozna nadvse zanimivo teorijo kroničnih "miazmov", po kateri imajo vse bolezni človeštva štiri osnovna izhodišča: sifilis, srbečico, gonorejo in tuberkulozo. Tudi praksa potrjuje, da lahko simptome vseh bolezni uvrstimo v te štiri skupine. Tako vsak kašelj sodi k tuberkulozi, vsaka rana k sifilisu, vse ginekološke težave, bolezni sklepov, visok krvni tlak ter obolenja prostate in ledvic so povezani z gonorejo, kožne bolezni pa s srbečico.

Razstrupljanje telesa
Vsaka bolezen − z izjemo zlomov in poškodb − je posledica bolezni iz preteklosti, ki so se nakopičile in pripeljale do zdajšnjega stanja. Po vsaki operaciji ostane brazgotina, ki draži tkivo in blokira pretok energije po kitajskih meridijanih. Povrhu se v telesu kopičijo strupi iz onesnaženega okolja: herbicidi in pesticidi iz zemlje, klor iz pitne vode, težke kovine iz zraka, mikrohlapi iz lakov in barv ter emulgatorji in barvila iz hrane. Zato je poglaviten namen izopatije razstrupljanje telesa, pove naš sogovornik in opozarja: »Če smo, denimo, preboleli vnetje mandeljnov in uživali antibiotike, to še ne pomeni nujno, da je bolezen zares ozdravljena, četudi so simptomi izginili. Izopatija trdi, da sodobne metode zdravljenja nobene bolezni ne morejo pozdraviti do konca.«

V tkivu in duševnosti
Mikrobiologi zatrjujejo, da živi mikrobi, ki krožijo v telesu, v tkivo spuščajo strupe. Ko mikrobi pod vplivom zdravil "umrejo", se telesa mikrobov razkrajajo in dodatno zastrupljajo organizem. V mikrobiologiji temu pravijo jarisch-herxheimerjeva reakcija. Na strupe, ki se odlagajo v mezenhimu, antibiotiki in sodobna zdravila ne učinkujejo. Povrhu se pri pogosti rabi antibiotikov bakterije preobrazijo in postanejo odpornejše. Najznačilnejši primer je zdravljenje kroničnega vnetja mehurja, ko antibiotik sprva zaleže, pozneje pa se vnetja ponavljajo. Velja še eno temeljno načelo, da vse, kar se človeku dogaja v življenju, ostaja v njegovem tkivu in duševnosti.

Neboleča preiskava
Metoda elektroakupunkture je zelo občutljiva, saj nanjo vplivajo številni moteči dejavniki, kot so elektromagnetna polja in bližina različnih naprav. Zato zdravniki posvečajo veliko pozornost temu, da bi se pri delu izognili vplivu elektromagnetnih polj. V sistemu elektroakupunkture obstaja 22 meridijanov, 14 kitajskih in 8, ki jih je odkril dr. Voll: limfatični meridijani, meridijani živčne degeneracije, meridijan alergij, meridijan organske degeneracije, meridijan sklepne degeneracije, meridijan degeneracije sklepnega tkiva, kožni meridijan in meridijan maščobne degeneracije.
Po besedah dr. Sergej Kajumova raziskava poteka takole: bolnik sedi nasproti zdravnika in v roki drži elektrodo, zdravnik pa z merilnikom meri napetost v 120 točkah. Po potrebi opravi še testiranje zdravil. Stanje organov oceni glede na naslednje parametre: hitrost naraščanja kazalca, dosežena vrednost in padanje kazalca.

Že v začetni fazi
Z elektroakupunkturo je mogoče bolezen odkriti v začetni fazi, ugotoviti povzročitelje bolezni ter diagnosticirati bolezni vegetativnega živčnega sistema in prisotnost strupov iz okolice. Izjemne koristi te metode se kažejo še pri zdravljenju revmatskih obolenj, vnetij zgornjih dihalnih poti, vnetij sečil, notranjega predela organizma, patološke mikroflore v črevesu in želodcu, borelioze, degenerativnih bolezni, bolezni presnove in motenj v vegetativni regulaciji organizma, ki vodijo k psihosomatskim boleznim. Zdravljenje navadno obsega od dve do štiri terapije.
Naj dodamo, da ima tudi izopatija svoje meje. V Nemčiji, kjer se je dr. Kajumov šolal, so ga nekaterii prepričevali, da je z  izopatijo zdraviti mogoče vse bolezni. Sam osebno meni, da pri duševnih, rakavih in krvnih bolezni ta metoda ni uspešna.

Andreja Paljevec

Elektroakupunktura po dr. Reinholdu Vollu
Metodo je zasnoval dr. Reinhold Voll (1908−1989), ki se je rodil v Berlinu. Najprej je obiskoval visoko tehnično šolo v Stuttgartu, po tragični smrti očeta, ki ga uradna medicina ni mogla rešiti, pa je začel obiskovati Medicinsko fakulteto v Hamburgu. Po končanem študiju je delal v hamburški bolnišnici. Poleg znanih načinov zdravljenja je nenehno iskal nove metode zdravljenja. Sam je imel težave s sečevodi in nekoč se je slučajno spoznal s kitajsko akupunkturo in homeopatijo. Najprej je sistematiziral vse točke glede na njihovo mesto. Razvil je aparat za merjenje napetosti točk na telesu. Pokazalo se je, da imajo točke nižjo upornost. Dr. Voll je te točke dražil z električnim tokom, kar je imelo zdravilen učinek. Leta je 1953 iznašel napravo, s katero je možno natančno določiti položaj točk in jih zdraviti. Dr. Voll je svoje odkritje pojasnil takole: če je teorija kitajske akupunkture točna in je človekovo zdravje v resnici odvisno od energijskega ravnovesja v telesu, je s sodobno napravo možno to energijo meriti in jo uravnovešati. Dr. Vollu je z njegovo napravo uspelo odkriti nove meridijane in opisati njihovo klinično uporabnost. Na vsakem meridijanu je odkril kontrolno točko, ki je kazala energetsko stanje celotnega meridijana. Dr. Voll je povsem po naključju odkril tudi možnost testiranja zdravil. Opazil je, da se je pri diagnosticiranju kazalec v aparatu odklanjal navzgor ali navzdol, če je bolnik držal v roki zdravilo. Poleg tega metoda omogoči ugotavljanje alergenov in strupov v okolici. Po Planckovi kvantni teoriji ima vsako telo določeno količino energije, ki se kaže kot elektromagnetno valovanje z določeno frekvenco. Tudi zdravila imajo svoja elektromagnetna valovanja. Če postavimo zdravilo v merilni krog bolnik-aparat-merilnik, se rezultati merjenja spremenijo. Če imata zdravilo in oboleli organ enako frekvenco, zdravilo zbriše negativno frekvenco posameznega organa in ga posledično ozdravi. Novo odkritje dr. Volla je naletelo na močan odziv uradne medicine na svetovno znanih univerzah po svetu. Zelo velik razvoj je ta metoda doživela v Nemčiji, Avstriji in Švici. Elektroakupunkturo so začeli uporabljati tudi v državah EU. Dr. Voll je za svoje odkritje prejel številne nagrade, med drugim odlikovanja nemške vlade in Vatikana, ki ga je nagradil z zlato medaljo.

0 komentarjev.

Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20070303213301184