Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20070302185544559

Ali nas je potrošništvo že premagalo torek, 6. marec 2007 @ 05:02 CET Uporabnik: Pozitivke Piše: Anton Omerza v novi številki Karme plus Živimo v svetu, kjer je vedno več možnosti za vzburjenje, pa ne le za prvinsko, ko se navdušujemo nad naravo, pač pa ko se odzivamo na izzive, ki jih je ustvaril človek. Zanimivo je videti, kako se je v zvezi s tem stopnjeval razvoj človeštva v zadnjem stoletju. SE JIM ZNAMO UPRETI? Najprej je avtomobil sprožil revolucijo v prometu, veliko večjo in za ravnotežje na zemlji veliko bolj škodljivo, kot jo je stoletje prej železnica. In kaj je osnovni smisel avtomobila? Premagati določeno razdaljo hitreje kot prej s kočijo, potovati bolj udobno in bolj neodvisno. V ozadju tega pa je bil materialni čas, torej njegovo skrajšanje pri prevozu. Avtomobilizem je prinesel vrsto novih proizvodov in navad, med najpomembnejšimi sta potovanje in turizem. Proizvodi, povezani z avtomobilom, so izčrpavali naravne vire – in marsikatera vojna, ki se je prej bìla zaradi bogatih rudnikov, se je sedaj prenesla na področja, bogata z nafto. Razvoj avtomobilizma in z njim povezanih dejavnosti je bil velik negativen poseg v naravo. Nastja Simoniti tako navaja, "da predstavljajo naftne vrtine živo rano za mater Zemljo, zato je na mnogih področjih že povsem izčrpana in oslabljena. Kar je nastajalo milijone let, je uspelo naši potratni civilizacijo porabiti v pičlih nekaj desetletjih". Vendar pa ni ostalo le pri fizičnem posedovanju avtomobila, bolj pomembni in subtilni procesi se dogajajo znotraj človeka, v njegovem zavestnem času. Propagandisti in prodajalci avtomobilov so kmalu ugotovili, da avto ni le prevozno sredstvo, pač pa stvar prestiža, dokazovanja, celo malikovanja. To lahko dobro vidimo v zadnjih letih v Sloveniji,  preplavljeni s trgovci z avtomobili, kjer vozniki dejansko hlepijo po novih znamkah, a ne zato, ker prejšnji avtomobil ni več vozen, pač pa zaradi poistovetenja z znamkami. Dejstvo, da avtomobil ni več samo prevozno sredstvo, ampak statusni simbol, poleg tega tako korenito posega v procesiranje in v duševno zdravje človeka, da meji že na patogenost večjega dela družbe. Nekateri lastniki avtomobilov porabijo večino svojega časa za nepotrebno nego in vzdrževanje vozila, pa tudi razgovori med njimi se sučejo le o avtomobilih. Mlajša generacija postava po vogalih, opazuje mimo vozeča vozila – in sanja o svojem prvem avtomobilu! Ali ste že kdaj na avtobusni postaji srečali znanca, ki je hodil skoraj v dve gube in vam je ves nesrečen povedal, da ima avto na servisu? Na servisu  tedaj ni imel le svojega avtomobila, pač pa tudi svoj namišljeni ponos, saj se je moral iz ponosnega voznika preleviti v povsem običajnega pešca. Naslednji proizvod, ki je povzročil histerijo potrošništva v svetu, je televizor. Radijski aparat pred njim ni imel takega vpliva, saj je človeku dopuščal, da je ob poslušanju lahko opravljal svoje delo, medtem ko te televizijski program pritegne v celoti. A tu gre za dvojno vplivanje; najprej za ždenje pred aparatom, ure in ure, nato pa za negativni vpliv programa, zlasti na mladino. Če so negativni vplivi avtomobila ostali izven hiše, so s televizorjem na široko stopili v stanovanje. Vsakokrat, ko stopite v kako stanovanje, kjer imajo prižgan televizor, programa pa ne gledajo, vedite, da ste prišli v pravo "TV družino". Kadar se jim ta pokvari, takrat je jok in stok, saj ne vedo več kaj početi, pogovorov, branja, družabnih iger, igranja kakega instrumenta ali petja pa tam že dolgo ne poznajo več. TV program določa, kdaj bo večerja, če ne gre drugače, na hitro pojedo kar pred ekranom. TV program vzgaja otroke, saj jih najbolj zanemarjajo tako, da jih posadijo pred ekran – in pustijo negativnim mislim, da vplivajo nanje. Tudi risanke so večinoma škodljive, saj gojijo nasilje vseh vrst. TV program določa snov pogovorov v družini in tako postaja televizor kar pravi družinski član. Koliko negativnih misli pride prek ekrana in koliko jih nato dodajo gledalci sami, je težko reči, a prav gotovo so medosebni odnosi v takšnih družinah ohlapni in površinski. Televizor je postal cilj, ne pa sredstvo, le tisti, ki si skrbno izbirajo program, ga uporabljajo kot sredstvo, a le zato, ker znajo napravili selekcijo izzivov, ki prihajajo z malega ekrana. Znana je anekdota o tem, zakaj so izumili televizor. Številni gospodinjski pripomočki, ki so jih razvili, so gospodinji prihranili veliko časa, in ker sedaj ne ve, kaj početi s tem časom, so ji ponudili televizor… Naslednja takšna "pridobitev" je računalnik skupaj s svojim podaljškom – internetom. Nihče mu ne krati koristi, ki jih je prinesel, a zanimajo me njegovi negativni vplivi na človeka. Prikovanost ob računalnik slabi vid, vpliva na hrbtenico, vrat, rame in roke. Seveda obstaja tudi tu neumna vsebina, ki mami staro (polaganje kart) in mlado (računalniške igrice). Poglavje zase pa je internet, ki predstavlja navidezno povezovanje s celotnim svetom. Nekateri porabijo ure in ure, ko nekoristno tavajo po internetu, le redki uspevajo hitro in zanesljivo poiskati  informacije, ki jih potrebujejo. Še enega vpliva ne smemo pozabiti, vpliva interneta na bralne navade ljudi. Na spletu lahko prebereš skoraj vsak časopis ali revijo in dobiš informacije o tem ali onem - in ljudje se počasi odvajajo na branje informacij na papirju. Novodobni podjetniki pa velikokrat živijo v utvarah, saj menijo, da bo že golo dejstvo, da imajo svojo spletno stran, povzročilo porast prodaje njihovih proizvodov. Tudi komunikacija v podjetjih se je zaradi uporabe računalnikov spremenila. Ni več pravih medosebnih odnosov, vedno več je tudi pošiljanja elektronske pošte, celo v sosednjo pisarno. Brez računalnika nihče nič več ne ve. Sodobni človek ne zna več niti osnov matematike (saj ima kalkulator) niti ne zna več pisati na roko (saj ima računalnik) niti ne pošilja več pisem (saj ima elektronsko pošto) niti ne uri več svojega spomina (saj ima podatke v računalniku). Zadnji potrošniški proizvod, ki smo mu priča, je prenosni telefon. V Sloveniji se je že tako razširil, da ga ima skoraj že vsak prebivalec, torej tudi otroci. Vsakdo bi rad naredil vtis pomembnosti, vsakdo je poslovnež ali izredno pomemben družabni človek - in kaj lažjega, kot to pokazati na cesti s telefonom v roki. Povsem razumljivo je, da ta telefon koristno služi na marsikaterem delovnem mestu, ni pa naravno, da so ljudje vsevprek kar naenkrat začutili potrebo po telefoniranju (tudi na javnem mestu). Spet se je sredstvo sprevrglo v cilj, pomemben je zunanji varljivi videz, ne pa resnična potreba po pogovoru in tehtnost njegove vsebine. Ob tem je umestno navesti prve komentarje iskrivih ljudi, ko so ti proizvodi prišli na trg. Rekli so, da beseda "mobitel" pomeni "mobilno (gibljivo) tele". In prav imajo. IN NE SAMO TEHNIČNI DOSEŽKI Tudi sodobna kuhinja je natrpana z vsemi mogočimi stroji in napravami ter deluje bolj kot laboratorij za pripravo hrane kot pa družabni prostor družine, kar je mnogim generacijam pomenila prej. Vsi ti proizvodi služijo v glavnem zato, da si ljudje lažje in hitreje pripravljajo hrano, o kateri so slišali, da ni najboljša. V takem okolju post deluje prej kot stavka (neuporabljanje vseh teh pripomočkov!) kakor pa zdrav način čiščenja organizma. Razvoj je šel že tako daleč, da so razvili celo kuhinje, ki jih upravlja računalnik, nerodno je samo to, da mora človek njene proizvode tudi pojesti… Razširjenost medijev je sedaj takšna, da proizvedejo toliko informacij, kot so jih prej v vsej zgodovini človeštva. Vsa ta količina sporočil v pisni, slušni in vidni obliki valuje k množicam in odločilno vpliva na njihovo mišljenje, odločanje in delovanje. Temeljni cilj medijev je prodaja, novica o kaki negativni stvari pa je veliko bolj odmevna kot pa o kakem dobrem dejanju. Zato nas zasipavajo z dogodki, nabitimi z negativno energijo, in če jim podležemo ter se o njih tudi pogovarjamo, potem vsrkamo maksimalno količino negativne energije. Pomislimo samo na vojno v Bosni in na Kosovu ali pa v Iraku - koliko negativne energije smo takrat prejeli... Tu so na delu negativne sile, ki zelo intenzivno in vseobsegajoče zastrupljajo zemljo. Nastja Simonitti v zvezi s tem trdi: "Večina ljudi se sprašuje, zakaj obstajajo negativne sile, kako to, da jih pozitivne sile ne morejo uničiti, premagati? Odgovor je ta, da je neka mera dvojnosti v kozmosu potrebna, da lahko poteka evolucija. Je že tako, da zavest lahko raste edinole skozi nasprotja, spopade ali, če hočete, z bitko med dobrim in zlim. Ključno pri tem je spoznanje, da se proti temu lahko bojujemo – ne s silo, temveč s svetlobo. Ko prižgemo luč, namreč tema izgine." Luč v tem pomenu pa je zavest. Stopnjo razvoja zavesti v sodobnem svetu lahko merimo tudi po selekciji izzivov, informacij, ki dosežejo človeka. Bolj razvit človek ne sprejema vsega vsevprek, ampak sam odloča, katerim izzivom bo pustil pot, manj razvit človek pa podlega vplivom izzivov, ki ga ves čas premetavajo okrog njegovega bistva. HRANA ZA LJUDI, KI RAZVIJAJO SVOJO ZAVEST Obravnaval sem dosežke sodobne civilizacije, ki z negativnimi mislimi ali z negativno identifikacijo vplivajo na procesiranje pri človeku. In kaj je skupni imenovalec teh negativnih misli? Dejstvo, da delujejo na nižjo človekovo naravo, na tisti njegov del, ki se nanaša na prejemanje, posedovanje, torej se nanaša na materialni svet in na vsa izkrivljanja v njegovi notranji govorici, ki jih sproža. Potrošništvo, senzacionalizem, grabežljivost, nečimrnost, manipuliranje in sovraštvo – v ozadju vsega tega je strah. Nevednost je največji strah in strah je največja nevednost. In kaj je strah? Nemoč zoperstaviti se okolju, informacijam, in posameznikom s sredstvom, ki mu pravimo luč, svetloba, notranja moč. Z razvojem zavesti krepimo svojo notranjo luč, z druženjem s sebi enakimi jo podeseterimo – in več ko bo na svetu osvetljenih, večjo in močnejšo silo proti negativnim izzivom bodo predstavljali. Kako pa si krepimo to notranjo luč, pozitivne misli? Tako, da se hranimo z dobrimi energijami, s tistimi, ki prihajajo iz narave, kakovostnih doživetij, kulturnih dosežkov, občudovanja in negovanja lepote, prijetnosti, dobrote, sreče in ljubezni. En sam pogled na dojenčka, na mladega mucka ali na iskrega konja, pogled na prvo spomladansko rožo, kratek klepet s prijateljem, obisk dobrega koncerta ali branje zanimive knjige – vse to je prava hrana za ljudi, ki razvijajo svojo zavest. Pogovor takih ljudi je poln, živ, z vrsto prebliski in duhovitosti – in ko se konča, jim še nekaj časa odzvanjajo pozitivne misli. Nosijo jih s sabo kot svojevrsten zaklad notranje luči, ki jih greje, hrani in vzpodbuja. Porajajo se jim nove pozitivne misli, ki jih pripeljejo do koristnih odločitev, dejanj in odnosov. V nasprotju s takimi ljudmi pa se manj ozaveščeni prepuščajo toku informacij in dogodkov, ves čas lovijo življenje – materialni čas, dobrine, denar in odnose z ljudmi za rep, a jih le redko ujamejo. Ti ljudje so trdno prepričani, da je sreča izven njih, prav tako kot so prepričani, da je tudi čas izven njihovega dosega. Vse življenje jih je eno samo dirjanje – za življenjem. Ob tem izgubljajo sebe (svoj smisel in svoj razvoj) in poneumljajo druge. Ozaveščeni ljudje pa nimajo težav z zunanjim, materialnim časom, čeprav moramo priznati, da so ti ljudje tudi med najbolj delavnimi. Selekcionirajo izzive iz okolja in prepuščajo le tiste, ki jih zanimajo, zato se ves čas ukvarjajo le s tistim, kar jim je blizu, za kar so motivirani. Njihov notranji svet je prepoznaven in ga kažejo navzven z dejanji, ki so polna ustvarjalnosti, izvirnosti in dajanja. Čutijo neizmerno potrebo po dajanju – ampak dajanju iz sebe (duhovnih stvari), ne pa dajanju od sebe (materialnih stvari). Prijatelj, ki ne daje, ni prijatelj, umetnik, ki ne daje, ni umetnik, mati, ki ne daje, ni mati. DVOM JE NALOGA Ugotovili smo, da je sedanji svet najbolj ogrožen z negativnimi silami, ki ga povzročata potrošništvo in mediji, torej z načinom življenja imeti. Tisti, ki tem vplivom podležejo in kopičijo okrog sebe dobrine in imetje, v sebi kopičijo balast negativnih misli ter plavajo v nesnagi materialnega časa, ki ga s svojim zavestnim časom nikakor ne morajo obvladati. Naloga, ki so jo dobili ob rojstvu – in ki je skupna vsem dušam -, namreč, da se razvijajo, pa ostaja nerešena. To je svet zahodne civilizacije, svet potrošništva, odtujenosti, nasilja in strahu. Na drugi strani pa obstajajo ozaveščeni posamezniki, ki skrbijo za svoj razvoj. Njihova prva naloga je, da dvomijo. Dvomijo, da so medijske informacije pozitivno naravnane, dvomijo v koristnost najnovejših proizvodov, dvomijo tudi v pristnost ljudi. Ta dvom, ki izhaja iz njihove notranje moči, jih je privedel do izbiranja. Ne dovolijo, da druge sile vplivajo nanje, zato selekcionirajo stike s celotnim svojim okoljem, tudi vplive svojih lastnih negativnih misli znajo odpraviti. Ob tem pa nikakor ni rečeno, da ne uporabljajo sodobnih pripomočkov. Avto imajo za prevozno sredstvo, na TV si izbirajo njim najbolj primerne oddaje, računalnik uporabljajo kot pripomoček pri delu, prav tako tudi telefon, pa čeprav prenosnega. Ko se odločajo za nakup, so zelo kritični, zanima pa jih le koristnost izdelka, ne pa njegova statusna obeležba. Ne istovetijo se s proizvodi in ne hlepijo po imetju, saj so usmerjeni k duhovnim sestavinam življenja, te pa so znotraj njih, v njihovem zavestnem svetu. Fromm (v knjigi Imeti ali biti) ob tem pravi: »Če sem to, kar imam, in če to, kar imam, izgubim, kdo sem potem jaz? Nihče, pač pa le poražen, zlomljen in pretresljiv dokaz napačnega načina življenja. Glede na to, da to, kar imam, lahko tudi izgubim, potem me nujno ves čas skrbi, da bom to tudi izgubil. Zato se bojim kraje, gospodarskih sprememb, revolucije, bolezni, svobode, napredka, sprememb in neznanega. V načinu življenja biti ni strahu in negotovosti, ki bi nastala zaradi nevarnosti, da izgubim to, kar imam. Če sem to, kar sem, ne pa to, kar imam, mi ne more nihče ogroziti varnosti, niti občutka identitete. Moje središče je v meni, moja sposobnost za bivanje in izražanje živosti je del zgradbe mojega značaja ter je popolnoma odvisna od mene. Medtem ko temelji imetje na nečem, kar se z uporabo zmanjšuje, pa se bivanje s prakso razvija. Moč razuma, ljubezni in umetniškega ustvarjanja - vse to narašča s procesom uporabe. Tisto, kar je uporabljeno, tu ni izgubljeno, ampak prav nasprotno, izgubljeno je tisto, kar smo zadržali. Edini način ogrožanja moje varnosti leži v meni: v težnji po nazadovanju, v moji notranji lenobi v tem, da drugim dovolim, da določajo moje življenje. Vendar pa vse te nevarnosti niso neločljivo povezane z bivanjem, tako, kot je strah pred izgubo neločljivo povezan z načinom življenja imeti.« Prispevek je iz knjige Čas in človek, ki je v pripravi. Anton Omerza je avtor knjig Rezervni oče (2004), Oče od daleč (2005) in Vzgoja staršev (2007). Informacije:  ost.omerza@siol.net in www.ost-omerza.si Komentarji (1) www.pozitivke.net