Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20070222072057462

Oaza četrtek, 22. februar 2007 @ 07:20 CET Uporabnik: Tatjana Malec Ko sem bila še v pesku puščave, sem vonjala dišečo pazduho oaze. Spoznala sem, da so žarki sonca v meni. Le zakaj se nisem mogla razcveteti v puščavsko rožo? Oaza, kakšno razodetje vode! Najvztrajnejša tekočina, močnejša od ljubezni sonca, ki se je na svoji poti sprhnilo v drobce prahu in pripelo na kamen. Puščava, en sam ogromni čevelj peščenih zrnc, ki hrepeni po dežju, potokih, rekah in jezerih, po črtah vodne gosenice, ki se plazi s svojim hrepenenjem. Kako samoumevna je rodovitnost vode. Kot velika mati je, ki kodra pesek z zelenim življenjem in ga oblači v haljo cvetočih travnikov in dreves. Koliko žeje pušča za sabo ljubezen sonca in koliko hrepenenja je v zajetju oblaka, ki kaplja svojo rodovitnost na njivo in se iz sna večnosti spreminja v zakon skrivnostne snovi, ki oživlja kožo planetu in ga spreminja v bitje z zelenim zobovjem, čakaje z utekočinjenim ključem na svoj čas, da se bo sonce prizibalo v njeno območje. Oaza kraj divje ljubezni sonca in vode! Koliko hrepenenja se skriva v kosteh kamenja, koliko kruha in dateljnov je v slapovih reke, koliko orlov lahko vzleti iz oblaka. Joj, kako znamo ceniti ta brezbarvni val reke, to zajetje ljubezni! V zrnu peska sem videla geometrijo začetka in konca, v slapovih vode in krvi človeške strasti – kosilo iz svežega sadja, medtem ko so nekateri na banketu že večerjali prihodnost življenja. Komentarji (2) www.pozitivke.net