Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20070217192554835

Pozdrav iz pragozda ponedeljek, 19. februar 2007 @ 05:02 CET Uporabnik: Sonce Sedim v Peruju sredi pragozda s pipo v naročju. Magična pipa, povezana z duhom delfina. Delfin ima ime. Ime je samo zame - z delfinom sva prijatelja. Prejšnjo noč me je odpeljal na potovanje. Potovanje do Oceanov tega planeta. Žalostno in temno potovanje.Sonce je bilo visoko nad nama, ko sva drsela preko voda. Lahko sem čutila njegovo toploto in videla čudovite bele, zelene, modre in rumene vzorce, ki jih je svetloba risala pod valovi. Sonce pa no moglo ogreti mojega srca. Bilo je preveč žalostno. V Oceanih namreč skoraj ni bilo več življenja. Mir in tišina. Oceani umirajo. Neskončna količina vode, ki kroži okrog planeta, je skoraj mrtva.Delfin me je odpeljal do kitov, mojih bratov. Pokazali so mi, kakšni so bilo Oceani, ko se še bili polni življenja. Kiti so tako nežna in igriva bitja. Zdaj a so obupani.Plavali smo skupaj, ko sem nenadoma doumela kaj počnejo. Delajo samomor. Namenoma iščejo kitolovke, da lahko umrejo. Drugi kiti zaplavajo na obalo in umirajo tam. Vedno v skupinah, ker je to zanje lažje.Bila sem z njimi na obali. Sedela sem tam. Glava enega od bratov kitov je bila v mojem naročju. Moje srce je krvavelo. Gledala sva drug drugemu v oči. Nikoli ne bom pozabila teh oči. V njih sta se prelivala strah in upanje. Z zadnjim izdihom je moj brat zaprl oči. Sedela sem z njimi na obali in jim pela zelo staro pesem. Pesem, rojeno pod evropskimi Alpami, nedaleč od morja. Slovo.Kiti so čuvaji Oceanov. Ko bo zadnji umrl zadnji kit, bo mrtva tudi voda tega planeta. Življenje se je pričelo tam in mogoče zato tudi morje umira prvo. Naj vas ne zavede tistega nekaj življenja, ki ga se lahko vidite. To so zadnja bitja, ki se niso izgubila upanja. Videla sem kite ujetništvu. Obupani so. Prosim, pustite jih oditi. Ne zato, ker bi hoteli biti svobodni. Tokrat zato, ker želijo domov, da lahko umrejo s svojimi brati. Prejšnji večer sem sedela v Peruju v pragozdu s pipo v naročju in jokala vse dokler prva svetloba dneva ni pregnala noči. Danes sem pokadila pipo in znova jokala. Prosim, ozrite se sem in tja preko svoje rame in poglejte, kaj puščate za sabo. Naj vas ne bo strah. Res je grozljivo, vendar je zadnji čas da se zavemo in soočimo. Zaradi upanja, ki ga naši bratje se imajo v umirajočih očeh. Na koncu potovanja sem slišala glas: Dal sem Zemljo ljudem, pa poglej kaj so naredili z njo.'" Komentarji (0) www.pozitivke.net