Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20070216202432718

Zmajeve črte po Lübecku in Hamburgu - 2 sreda, 21. februar 2007 @ 05:01 CET Uporabnik: Pozitivke Piše: Aurigo 20.1.2007 Danes. Končno prebarvam nekdaj zlato okrastega lesenega zmaja v svetlo modro barvo. Ostala je samo še glava. Zmaja sem kot darilo prejel od Ž. in I. v Hamburgu. Nakup je bil opravljen v indijski trgovini. Zmaj naj bi služil kot podstavek za kadilo - s svojim odprtim gobcem. V zlato okrasti barvi je grozen, ker je sestavljen tudi iz človeškega telesa. Še ena izrezana legenda? A modra barva, ga spremeni v razumevajočega, odsotnega. Pred dvema mesecema sem kupil turkizno barvo, a izkazalo se je, da je to napačna barva. Zmaj je postal popolnoma temno zelen, kakor vodni šaš. Tako je le še glava ostala zlata. Zlato rumena barva kitajskih cesarjev. Zelena barva - vodnega zmaja. Modra barva. Moder. Zmaj je moder, moder kot modrec. Moder kot sinje nebo. Pred odhodom v Hamburg sem po zemljevidu ogledoval, kam v okolici Hamburga bi še lahko odšel na izlet. V oči mi je takoj padlo mesto Lübeck. Na fotografiji mesta je bila tista vstopna stavba. Holstentor z dvema stolpoma. Fotografija me je neznansko privlekla, kakor atraktor. In fotografija Marijine cerkve. Po pregledu zemljevida Nemčije, se mi je Lübeck zdel kar precej oddaljen od Hamburga. V Ljubljani sem še mislil, da potrebujem iz Hamburga do Lübeck vsaj dve uri. Če prištejemo še pot nazaj, je to zraven še dve uri. Skupaj štiri uri. Za obisk torej potrebuješ skoraj celoten dan. Zaradi tega je nekako izpadel iz predvidenega potovanja v moji glavi. V Hamburgu na železniški postaji sem takoj ob prihodu pogledal na vozni red. Do Lübecka je z vlakom dobrih 50 minut. Svoje sopotnike sem vsaki dan maltretiral, če gre kdo zraven v Lübeck. Ni bilo kaj prida navdušenja. Tako se je čas iztekel in za obisk Lübecka mi je ostal zadnji dan. Na železniško postajo sem se odpravil peš že pred 6. uro. Nahrbtnik pustim v omarici na železniški postaji. Cena za prtljago za celoten dan okoli 4 evre. Ob 7. uri odidem iz Hamburga. Okoli 8. ure zjutraj se moja duša sreča s Lübeckom. Prejšnji večer se poslovim od gostitelja. Pokaži mi razglednico, ki jo je prejel od prijatelj iz Francije prejšnji dan. Na razglednici se mu prijatelj zahvaljuje. Tudi sam se mu ob tej priložnosti še enkrat srčno zahvaljujem. Na razglednici je bil zlati zmaj. Samo smejal sem se tej razglednici z zlatim zmajem. Slučajnost? Tisti večer mu pojasnim, da sem poprej izvedel, da delajo v Lübecku najboljši marcipan na svetu. Marcipan je slaščica iz mandeljnov. Že v prvih dneh sem mu med pogovoru omenil, da si želim obiskati Lübeck. Odvrnil mi je, kako sem že takrat uživaško govoril o Lübecku. Nekako takole sem skorajda mrmrlal: »Lübeck, mmmmmm«. Kakor v stanju zaljubljenosti. Samo zasmejim se temu njegovemu opažanju. Ob obisku tega mesta sem še nekaj razkril in tudi povezal z njegovo zgodovino, kar bo predstavljeno v nadaljevanju. A še prej, kaj pravi za mandelj slovar simbolov: »V primerjavi z luščino je mandelj simbol, bistvenega skritega v dodatnem, duhovnosti, ki so jo zastrle zunanje doktrine in prakse, resnice, ki jo je zastrl videz, po ezoterizmu pa Resnica, Zaklad vedno skrit Vir. …. Ali pa Mahmud Šabestari: Šarija je lupina, hakika je mandelj… Ko doseže osebno gotovost, mandelj dozori in skorja poči….. Mandelj je Kristus, kajti njegovo nebeško naravo skriva človeška narava ali pa telo Device matere. Adam de Saint-Victor pravi, da je mandelj MISTERIJ SVETLOBE, se pravi predmet kontemplacije, skrivnost notranjega razsvetljenja. ….., na drug način sodeluje pri MISTERIJU SVETLOBE: gre za NEBEŠKO SVETLOBO, ki je hkrati emanacija prebivališča Blaženih in koprena božjega videnja. Poleg tega ustreza mavrici, saj v Razodetju piše…. Pojem skritega, zaprtega, neoskrunljivega včasih izraža hebrejska beseda za mandelj: luz je tudi ime podzemskega mesta in neuničljivega jedra bitja (kit. Sili, sanskrit. Sharira), v katerem so vsi mogoči elementi obnove. Skratka gre za JEDRO NESMRTNOSTI. V mističnem izročilu je mandelj simbol skrivnosti, (skrivnost je zaklad), ki živi v temi in ki jo je treba odkriti, da bi se hranili z njo (Potrebno je odkriti LUČ SVETA, da bi se hranili z njo). Lupina, ki obdaja mandelj, se primerja z vrati ali zidom. Mandljevec je bil za Hebrejce simbol novega življenja.« Kdo v osnovni šoli pri zgodovini še ni slišal za Hanso? Ali morda za bralce kratka zgodovina Lübecka. V kolikor pobrskamo po internetu o zgodovini mesta Lübecka, dobimo sledeči opis: Lübeck, eden od ustanoviteljev Hanzeatske zveze. Mesto imenujejo tudi Kraljica Hanzeatske zveze. Hansa ali Hanzeatska zveza je predstavljala zvezo večjih nemških mest, ki so trgovale in to predvsem po Baltskem morju, čeprav niso bila redka trgovska pota tudi z Anglijo. Zveza je bila ustanovljena leta 1266. Je sinonim za razvoj trgovstva, Hansa zveza pa je bila nekakšna predhodnica kapitalizma. Glavna mesta v Hansi so bila Lübeck, Hamburg, Bremen in ostala baltska mesta, kot je npr. Gdansk. Leta 1143 grof Adolphus II of Schauenburg ustanovi trgovsko naselje ob reki Trave. 1157 je Lübeck požgan. 1159 Lübeck ponovni ustanovi Henri Lev. 1170-1180 se začne gradnja katedrale (Dom zu Luebeck), cerkev svete Marije (Marienkirche) in cerkev svetega Petra (Petrikirche). Leta 1201 je Lübeck okupiran s strani Dancev, vendar v letu 1227 meščani Lübecka v bitki premagajo Dance in to prinese počasen vzpon mesta. Leta 1226 pridobi Lübeck s strani cesarja Friderika Barbarosse pravice kot svobodno mesto v cesarstvu. Od leta 1250 vodijo v Lübeck štiri vrata: Holstentor, Burgtor, Mühlentor in Hüxtertor. Holstentor, ki je bil dokončno zgrajen leta 1464-78 in vrata Burgtor stojijo še danes. V 13. stoletju je zgrajena Bolnišnica svetega duha, ena najstarejših socialnih institucij v Evropi. Okoli leta 1300 postane Lübeck vodilno mesto v Hanzeatski ligi. Postane tudi drugo največje mesto v Nemčiji, takoj za Kölnom (Cologne). Po odkritju Amerike se začne zaton Hansa mest. Leta 1669 se devet hanseatskih mest zadnjič sreča v Lübecku. Zapuščino Hanse prevzamejo Lübeck, Hamburg in Bremen. Leta 1942 je med bombardiranjem uničeno 20 odstotkov starega mesta in leta 1949 se začne obnova. Lübeck je dal nekaj velikih nemških mož. V Lübecku je bil rojen Nobelov nagrajenec in nemški predsednik Willy Brandt. Tam sta rojena dva brata, pisatelja Heinrich in Thomas Mann. Leta 1987 UNESCO stari del mesta Lübecka proglasi za svetovno kulturno dediščino. Torej kaj ste zamudili moji prijatelji? Še meni je sedaj žal, da si nisem vzel še kakšno urico več časa za ogled. A kaj sem še našel v zgodovini Lübecka, kar sem pustil za na konec, čeprav bi moralo iti na začetek zgodovinskega opisa mesta. Prvi naseljenci tega kraja okoli leta 1000 so bili Wendi. Pleme Slovanov. (Slovenski venetologi pravijo, da so tudi Vendi del Venetov). Ta kraj, ob reki Schawartau in Trave, so imenovali LIUBICE, kar naj bi pomenilo biti lep ali ljubek. Biti ljubljen. Mmmmmmm… Kdor se odpravlja v ta del Nemčije, naj si ogleda to mesto, kajti Lübeck je vreden ogleda. In sedaj par naključij. Par naključij, ki jih lahko potegnem vzporednico ob mojem raziskovanju zmajevih mest. Imena treh mest Ljubljana, Liubice – Lübecku in mesta v Avstriji: Liubina - Leoben. Leoben sem opisal na pozitivkah v člankih Gremo na Štajersko – po zmaj-evih črtah (2) in (3). Liubina, Liubice, Liubiana bi torej res pomenilo ljubiti. Morda, kraj kjer ga lahko ljubiš in potekajo zmajeve črte. Če pogledamo v Bezlajev slovar izhaja beseda ljubiti iz leubh. Vendar sem mnenja, da je sledeča razlaga besede ljubiti pravilnejša. »Prasorodno pa je gotovo lit. liaupsiniti«, kar pomeni slaviti. Ja, slaviti je še lepši opis, kakor ljubiti. Kajti ko slaviš ljubiš. Drugič: mehkoba kraja. Tretjič: obdanost navedenih krajev z vodo. Vsa tri našteta mesta so skorajda v celoti obdana z reko. Lübeck je dejansko obdan z dvojnim obodom voda, saj staro mestno jedro obkrožata dva kanala. Oblačno je. Nebo pa pokrivajo temni oblaki. Tabelarni oltarji v katedrali. Ko sestopim iz vlaka se prvo odpravim k najbližji cerkvi, na levi strani železniške postaje. Če se ne motim cerkev svetega Leonarda. Značilna opečnata cerkev. Vandali so na stranski strani razbili šipe. Okoli cerkve je pokopališče. Okolica deluje pomirjajoče. Ob strani se odtočni žleb končuje z zmajevo glavo. Sedaj pa proti staremu mestu. Od železniške postaje se pot proti Lübecku počasi spušča. Krožno križišče. Most. Na mostu kipi starogrških bogov. Na levi strani moški spol, na desni strani ženske predstavnice. Na začetku mostu Neptun. Na drugi strani mostu goli Hermes. V roki drži značilno mošnjo ali vrečko denarja. Simbol tatov, trgovcev in razkrižij. Nazaj grede med hojo ujamem njegovo fotografijo, v gibanju, kako hiti, brzi. Tudi z mitologijo grškega Hermesa ali rimskega Merkurja in njegovo kaducejsko palico se bo potrebno nekoč poigrati. Pogledati kakšen ima pomen za zmajeve črte ta lik. Takoj po kipu Hermesa presenečenje. Začutiti je energijo zmajeve črte. Črta očitno teče v smeri pogleda Hermesa na stari del mesta. Čez drugi most, kajti mesto je obdano na tem delu z dvema vodnima kanaloma. Mimo Holstentorja, ki ga obnavljajo. V njemu je muzej. Po vzpenjajoči tlakovani cesti naprej. Na desno, točno pred cerkev svetega Petra. Cerkev je zaprta. Sveti Peter zgrajen v obdobju 1220-1240. Med drugo svetovno vojno porušen. Par fotografij in naprej proti katedrali. Še poprej se ustavim v katoliški cerkvi Jezusovega srce, ki pa je odprta. Posvečena je bila leta 1891, nekateri podatki pravijo 1888. V cerkvi, v kripti ležijo štirje duhovniki iz Lübecka, ki jih je likvidiral nacističen režim leta 1943. Nikjer na internetu ne najdem, zakaj jih je nacistični režim obsodil. Odhajajoč iz cerkve opazim plakat z napisom: »Sonntags nach dem hochamt«. Na plakatu je skodelica kave z napisom Cerkvena kava v Srcu Jezusa. Bo potrebno vzeti spet bič v roke? Tu se vračam na temo, ki sem obljubil iz prejšnjega članka o Hamburgu. Včasih so ženske hodile k nedeljski maši, nekateri možje so ob cerkveni uri zavili v bližnjo gostilno. Čas se spreminja. Očitno je v božjem hramu potrebna tudi nedeljska kava. Razlog? Število vernikov ali morda tistih, ki še obiskujejo verske obrede se manjša s svetlobno hitrostjo. Še najbolj goreči zapuščajo nauk in gredo rajši kam drugam. Nauk več ne zadosti (materialnim) potrebam ljudem, morda jih bo kava. Druženje ob kavi? Pomanjkanje (družbene) prisile je izpraznilo cerkve. Morda bodo kaj kmalu nastale trgovine v cerkvah. Sledimo logiki dobička. Ne duhovnosti. Ne vernosti. Nasproti cerkve je neogotska Palača Rantzau zgrajena leta 1858. Z rumeno barvo izstopa iz okolice. Zanimivost na njej so predvsem nemški kipci majhnih mož. Nemih mož, spak in drugih grdob. Veličastna katedrala z dvema belima kvadratastima zvonikoma leži na hribčku. Ko pregledujem slike in pišem tekst opazim, da bi bila lahko dva zvonika nekakšna znamenitost ali posebnost Lübecka. Katedrala v Lübecku ali ti. Dom, je grajena v romanskem slogu. Izgradnja katedrale se je začela v letu 1173, posvečena je bila leta 1247. Imenovana je tudi kot Paradiž, in resnično je njena notranjost kakor paradiž. Gotski stil in gotska galerija grajena med letom 1266 in 1341z obstranskimi kapelami. Ob letalskem bombardiranju leta 1942 je bila delno porušena. Notranjost katedrale je zatemnjen, zato mi fotografije ne uspejo najbolj. Na koncu mi še crkne fotoaparat zaradi bliskavice in izpraznjenih baterij. Pozabil sem napolniti baterije. Sam na sebe sem malce jezen. Tabelarni oltarji v katedrali. Stranske kapele, ki so v bistvu grobnice libeških velmož. Zgdovinskost. Iz predmetov veje plemenita prefinjena starinskost. Slika Marije z detetom. Kip belorumenkaste libeške Marije z detetom. Na zidovih freske. Sklepniki gotske katedrale s križem na sredini kroga. Katedrala je res veličastna, a ne vzamem si toliko časa, da bi posedel v njej kakšnih pet minut, ker hitim naprej. Mestna hiša z značilnimi koničastimi stolpiči in v ozadju mestne hiše Marijina cerkev. Trg pred mestno hišo je prazen, verjetno trg poleti oživi. Šele ob pisanju teksta se spomnim, da bi lahko si ogledal tudi notranjost mestne hiše. A je že prepozno. Zunaj pred cerkvijo svete Marije na kamnitem bloku sedi vliti vražiček Rolfa Goerlerja. Še ena legenda o gradnji cerkve, kjer se je vmešal vrag. Legenda pripoveduje o gradnji te cerkve, dušah, vragu in vinu. Vražiček je prav simpatičen. Prej zgleda kot kakšen dobrovoljček. Pan. Že dobro zaraščen se nastavim fotoaparatu. Škljoc. Cerkev svete Marije se odpre šele ob deseti uri. Do desete ure dopoldne manjka še kakšnih deset minut, zato se odpravim še do svetega Jakoba. Na sredini poti opazim edini znak v mestu, ki bi nakazoval na zmajeve črte. Nikjer poprej in kasneje v tem mestu nisem naletel na nobenega svetega Jurija, Mihaela ali kaj drugega. Na stavbi čez cesto se je na hiši skrival velik simbol. Na reliefu osemlistne rozete sveta, je položena pozlačena kaducejska palica, poleg tehtnica in ladja. Ladja je očitno simbol tega mesta. Cerkev svetega Jakoba ima na pročelju štiri koničaste stolpiče. V cerkvi svetega Jakoba imajo v stranskem zadnjem delu ogrodje ladje. Ni mi znan namen. Ali predstavlja Noetovo barko ali pa predstavlja kakšno barko, ki je včasih plula okoli Lübecka. Pamir 2. Odpravim se nazaj. Značilna rdečkasta hiša tega področja, ki se končuje kot hiša iz lego kock. Ura je že deset. Marijina cerkev z dvema zvonikoma. Sveta Marija zgrajena med letom 1260 in 1350 v francoskem gotskem slogu z opekami. Njena gradnja je bil model gradnje za ostale takšne cerkve v Baltski regiji. Cerkev je bila popolnoma uničena v letu 1942 in obnovljena leta 1959. Relief iz marmorja Zadnja večerja. Na zidovih cerkve je prikazan: toten tanz ali mrtvaški ples lubeških meščanov. Relief iz marmorja kako Jezus pere noge svojemu učencu. Kolendar v obliki številčnice z zlatimi črkami, imeni in luninimi menami. Petnajst minut do 11. ure. Hitim nazaj na vlak. Zasledil in odkril sem le eno zmajevo črto, ki deluje in to je pred kipom Hermesa. Celotno mesto pa je mehkobno, a to ne pomeni, da ni zmajevih črt. Naglica. Usmerjenost na druge objekte je morda vzrok, da nisem v mestu nič zaznal. A je še ena varianta, zmajeve črte v Lübecku spijo in čakajo svojo princeso Marjeto ali svetega Jurija. V trgovini ob glavni cesti kupim še par škatel marcipanovih čokoladic. Mmmmmmmm. V zadnjem trenutku ulovim vlak za Hamburg. Vse do minute natančno se izteče. Mladina se iz šole vrača domov. Stara gospa z nogo rito mlado razigrano nadobudno šolarko….Le kdo je bolj nestrpen? Je to odsev nestrpnosti? OM RULU RULU hung bhjo hung 4.2.2007 Mečem riž. Sem več kot na četrtini in manj kot na tretjini uvodne prakse. Nekoč mi je dejal nekdo o tej praksi, to z rižem je kot branjevka na trgu, ki premetava svoje pridelke po starti okrogli tehtnici in to mi ni povšeči. Prava beseda bi bila za to srbo-hrvaška beseda: »tezgarjenje«. Micene uvodne prakse. Kajti imamo popust. Ko se riž spušča na rjavkasto kovino, je njegov odmev kakor odmev dežja na pločevinasti strehi. In odpira v glavi, zvok doseže področje pasu čela. Če bi o tem povedal svojim starim znancem, bi mi porekli: »Ali res nimaš kaj drugega pametnega za početi?« Ko pada poldrago kamenje, je dvakrat močneje. Pri tem mi pride misel. Ker milijon krat jemo v enem življenju, ne pozabimo v naslednjem življenju jesti. Ko 100.000 krat nekaj naredimo, tega ne pozabimo za eno naslednje življenje. Zaradi tega je potrebno 100.000 ponovitev. In nam je to znano. Zaradi tega se imenuje uvodna praksa. Uvodna učenja Drubwang Tsoknyi Rinpčeja: »Vsa ta leta sem srečal mnogo ljudi, ki so si želeli prakticirati pot Bude in prav tako so si želeli razumeti učenja. Pogosto so se znašli v težavah, kako naj bi bilo to oboje skombinirano, kako uskladiti študij in prakso. Če slišimo za deset bhumijev, to je dolg seznam odličnih kvalitet, ki jih posedujejo velika bitja in te kvalitete ali bhumiji imajo za nas čudovit prizvok. Toda, ko učitelji Darme rečejo: "V tem trenutku, ti nisi sposoben biti takšen. Še ne moreš prakticirati kakor mahabodisatve in tudi ne poseduješ njihovih kvalitet." Namesto tega vam tukaj ponujam, kako lahko prakticiraš; poskusi izuriti mirnost in pozornost v meditacijskem položajem. Prakticiraš lahko tako: "Med meditacijo ohranjaš in se učiš mirovanja in pozornosti. Potem po meditaciji lahko preučuješ svete spise. Ko dosežeš določen nivo stabilnosti v šamati, lahko med meditacijo napreduješ k vipasyani in nadaljuješ s študijem učenj. V tem času preneseš teme, ki si jih študiral v vipasyano prakso. Ko tvoj vpogled in praksa vipasyane doseže takšen napredek, lahko nadaljuješ z Mahamudro ali Džogčenom. To pomeni, da ko si sprejel zunanja poučevanje, lahko poskušaš vztrajati v primarnem položaju rigpe med meditacijo."« Zaključek teh učenj je nekako takšen: »To delaš korak za korakom.« Deset bhumijev iz Draguljnega okrasja osvoboditve: 1. Velika radost 2. Neomadeževanost 3. Izžarevanje 4. Svetilnost 5. Zelo težko trenirati 6. Očitna transcendenca 7. Iti daleč 8. Nespremenljivost 9. Dobra razlikujoča modrost 10. Oblak Darme 11. Budovstvo Komentarji (0) www.pozitivke.net