Odraščanje je težko. V času, ko knjige o vzgoji polnijo police, ko so je polni mediji, ko se zdi, da imajo otroci veliko več pravic kot dolžnosti, ko jih varujejo institucije, zakoni in pravilniki, še zlasti. Kaotičnost in neobvladljivost sveta, ki odraščajočega obdaja in v katerem samo za nakup kavbojk porabi nekaj ur, ki bi jih lahko vložil kam drugam, in v katerem se mora ves čas odločati o navidez pomembnih, v resnic pa praznih stvareh, zmedo še povečuje.
Za piko na i mladostniku referenčna skupina postanejo vrstniki. Vrstniki, katerih (pre)velik del v odraslost zakoraka ob vedno izpolnjenih gmotnih željah in dušljivo ljubečih starših. Psihiater dr.Vanja Fran Rejec pojasnjuje: »Pretirano skrbni starši so dveh vrst: tisti, ki v želji, da bi jih obvarovali pred slabimi izkušnjami, svoje potomce na različne načine in nesorazmerno omejujejo, in drugi, ki menijo, da morajo potomci imeti vse, česar sami niso mogli imeti in izkusiti, ter jim to z vsem navdušenjem vsiljujejo. Prvi dušijo predvsem samostojno ustvarjanje socialnih vezi, drugi pa zdravo kreativnost.«
Loputanje z vrati, nenadne spremembe razpoloženja, eksperimentiranje s prepovedanimi ali malo manj prepovedanimi stvarmi, upiranje vsemu in vsakomur je samo nekaj od stvari, ki jih je bolj ali manj intenzivno polno vsako odraščanje. Zmeda, ki jo povzroča želja, da bi bil mladostnik odrasel, pa ne ve, kako, se na zunaj kaže v številnih konfliktih, pri starših pa pušča občutek krivde, češ da so pri vzgoji odpovedali. V osnovi gre samo za to, da se mladostnik upira stvarem, ki veljajo v njegovi družini. Kljub želji po drugačnosti in potrebi po zasebnosti je še vedno močno povezan s svojo družino in posnema vrednote, ki so mu jih starši privzgojili.
Začne se že pri desetih
Puberteto običajno povezujemo s telesnim dozorevanjem, ki je vezano predvsem na zgodnje obdobje odraščanja. Kdaj se začne, je odvisno od vsakega otroka posebej, dejstvo pa je, da je to precej prej, kot je bilo v preteklosti – v nasprotju s socialnim in psihičnim dozorevanjem, ki se tudi zato, ker se večini otrok v otroštvu ni treba bojevati za položaj, zgodi pozneje. Večina deklet vstopi v puberteto pri desetih do štirinajstih, fantje eno do dve leti pozneje. V dveh do štirih letih se otroci telesno popolnoma spremenijo. Zato ni čudno, da se najstniku na vseh področjih podre predstava o sebi in svoji vlogi v družbi ter družini. Če hoče »preživeti«, mora spremeniti odnos do sebe in do drugih. To imenujemo adolescenca, traja pa precej dlje kot telesno odraščanje: tja do dvajsetega leta, pogosto tudi še čez. Ko so v neki spletni anketi ljudi spraševali, kdaj so se začeli počutiti popolnoma odrasle, je bila večina odgovorov, da tam okoli 25. leta starosti! Tudi adolescenca pri vsakem poteka različno, nanjo pa vplivajo osebnostne lastnosti adolescenta, vzgoja in širše okolje, v katerem odrašča. Psihiater dr. Vanja Fran Rejec pojasnjuje: »Osebnostni skelet se formira nekako do šestega leta starosti, gre za usmerjenost navzven ali navznoter, tip reagiranja, počasen ali nagel, precejšnjo vlogo ima dobljeni dedni material, izkušnje in spretnosti, ki nastajajo v ustvarjanju in plemenitenju odnosa z okoljem, pa osebnost dokončno izdelajo do tridesetega leta starosti.«
Uničujoča srednja adolescenca Za starše pa tudi za mladostnike same je najbolj naporna srednja adolescenca, ki običajno traja od 15. pa tja do 18. leta. V tem času postane očitna izrazita potreba po iskanju lastne identitete, kar je pogosto precej težavno. Najbolj očitno postane kritiziranje vsega, kar je povezano z njegovo družino, in poveličevanje vsega drugačnega od nje. Zanj je privlačno vse, kar je novo, drugačno, tvegano – čim bolj, tem bolje. Prepričevanje, da dela narobe, in dokazovanje, kako je kaj, na primer izobrazba, pomembno, je brezpredmetno, skrb, da ga bo preizkušanje pripeljalo namesto na prag odgovorne odraslosti v prestopništvo, opustitev šolanja, droge, pa tako upravičena, da ga nikakor ne smemo spustiti izpred oči. Vendar – zgolj in samo to. Najpomembnejše v tem obdobju so meje, vendar natančnih pravil, kaj dopuščati in kaj ne, ni mogoče postaviti. Celo sorojenca, ki sta si po letih tako blizu skupaj, da bi človek pomislil, da bo tisto, kar deluje pri enem, imelo učinek tudi pri drugem, lahko potrebujeta popolnoma drugačne meje. Zlato pravilo, ki se sliši sicer preprosto, v praksi pa ga je zelo težko izvajati, je, da starši lahko in smo dolžni zahtevati, da se mladostnik drži dogovorov in spoštuje postavljena pravila. Za to sta potrebna kontrola in doslednost, kar je v sodobnem tempu življenja težko realizirati. Tudi zato, ker je svet današnjih mladostnikov bistveno večji in manj obvladljiv, kar dela odraščanje še manj varno. Mladostnik si namreč upa (skoraj) vse, modrosti in izkušenj ima pa zelo malo. Področje, na katerem se zelo lomijo kopja, je šolanje.
»Konflikti med starši in potomci se največkrat pojavijo na področju učinkovitosti; predstave staršev o napredku njihovih otrok so pogosto omejene le na učni uspeh, ne opažajo pa razvoja socialnih veščin, ki so mlademu še kako pomembne in predstavljajo osnovo samospoštovanja,« pojasnjuje dr. Vanja Fran Rejec. »Drugi razlog za številne nesporazume je področje veljave, ki se kaže najprej v številu glasov v družinskem parlamentu, potem pa v prizadevanju mladih za vse večji delež pri odločanju. Pretirano zavlačevanje študija je stvar motivacije, samo sposobnost za študij mlajši polnoletnik dokaže z uspešnim zaključkom srednje šole. Za pospeševanje te motivacije morajo starši znati dobro ločiti priganjanje od spodbujanja.«
Osamosvajanje se zavleče v trideseta Če je bilo še pred nekaj desetletji običajno, da se je večina mladih fizično in finančno osamosvojila v zgodnjih dvajsetih, smo zdaj priče obrnjenemu družbenemu fenomenu: mladi se osamosvajajo pozno, po mnenju nekaterih celo prepozno. Psihiater dr. Vanja Fran Rejec pojasnjuje: »Pozno osamosvajanje mladih ima več vzrokov. V prvi vrsti gre za željo po doseganju čim višje izobrazbe, saj sta magistrski in doktorski študij med delom povezana s številnimi ovirami in pogoji. K materialnim vzrokom ne prispeva toliko omejena možnost zaposlovanja kot praktična nedosegljivost cenenih stanovanj (na Švedskem je na primer mogoče za minimalno ceno najeti bivalni zabojnik s komunalno ureditvijo). Odstotkovno najmanjše število mladih ostaja pri starših trajno zaradi lagodnosti ali pasivnosti, ki sta posledica duševnih bolezni.« Tudi pri mladih se vse več govori o psihičnih težavah, ki naj bi bile vezane na sodoben način življenja. Dr. Vanja Fran Rejec pojasnjuje: »Prave duševne bolezni, shizofrenija in njene različice ter psihotična bipolarna motnja, so v odstotku pojavljanja stalnice, pa naj bo populacija v vojni, miru ali kateri koli družbeni ureditvi. V času pospešene dejavnosti, ki smo mu priče zadnjih dvajset let, pa med najpogostejšimi psihičnimi težavami stopajo v ospredje tesnobnost in obsesivno-kompulzivna stanja (prisilno vedenje in prisilno razmišljanje). Omamljanje z alkoholom je še vedno na prvem mestu, vendar sta mu že tik za petami zloraba pomirjeval in uspaval. Narašča predvsem število tistih, ki prvič poskusijo trde droge.«
Sašo Hribar, humorist: »Razlika med najstništvom in odraslostjo je zelo preprosta. Kot najstnik ne ločiš med resnico in resničnostjo: sanje in tisto, ki to niso, se prepletajo v eno lepo celoto. Ko odrasteš, spoznaš, da sta resnica in resničnost dve popolnoma različni stvari. Resnica ostaja v svetu, v katerem živimo, neprepoznavna in potisnjena v svet intime, v katerem je vsak sam, včasih osamljen, vedno pa prepuščen sam sebi.«
Matic Osovnikar, atlet: »Lepe spomina imam na tista leta, verjetno tudi zato, ker sem imel v šoli dobre ocene in sem se tako izognil vsem konfliktom v zvezi s tem. Imel sem dobro družbo, s katero sem se imel zelo fino. S perspektive odraslega se mi sicer stvari, ki smo jih počeli, zdijo malo otročje, pa nič za to. Na moje odraščanje je zelo vplival šport. Treniral sem vsak dan in nisem imel časa lotevati se neumnosti. Zaradi tekem sem že takrat ogromno potoval in tudi doživel veliko več kot moji vrstniki.«
Alen Steržaj, basist skupine Big Foot Mama: »Moje najstniško obdobje je zaznamoval heavy metal, prvo spoznavanje glasbenih not, ki me je že kmalu pripeljalo do Big Foot Mame, ubijalski žuri z obveznim popivanjem, ovohavanje prijetnih deklet, pa tudi, ne boste verjeli, učenje šolskih predmetov na gimnaziji Poljane. Menda sem bil edini heavymetalec v Sloveniji z odličnim uspehom, hehe. Danes gledam na to skoraj popolnoma enako, le precej bolj zrelo, manj naivno in še bolj hedonistično. Ni se veliko spremenilo. Ali drugače: treba ga je žgat', dokler in kolikor ti paše – ne glede na leta. Paziti moraš le, da ne padeš v prepad.«
Odraščanje je težko. V času, ko knjige o vzgoji polnijo police, ko so je polni mediji, ko se zdi, da imajo otroci veliko več pravic kot dolžnosti, ko jih varujejo institucije, zakoni in pravilniki, še zlasti. Kaotičnost in neobvladljivost sveta, ki odraščajočega obdaja in v katerem samo za nakup kavbojk porabi nekaj ur, ki bi jih lahko vložil kam drugam, in v katerem se mora ves čas odločati o navidez pomembnih, v resnic pa praznih stvareh, zmedo še povečuje.
