Ta oblika članka je prirejena za tiskanje, za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
http://www.pozitivke.net/article.php/20070216165426601




Množica stvari dela papalagija revnega

nedelja, 18. februar 2007 @ 05:02 CET

Uporabnik: Pozitivke

In tudi po tem boste prepoznali papalagija (Evropejca), ker nam želi natveziti, da smo bedni in sirotni in da potrebujemo veliko pomoči in sočutja, ker nimamo nobenih stvari. Naj vam razložim, dragi bratje mnogih otokov, kaj je to stvar. Kokosov oreh je stvar. Odganjalo muh, ledvena krpa, školjka, naprstni obroč, jedilna skodela, naglavni nakit, vse to so stvari.

Obstajata pa dve vrsti stvari: stvari, ki jih dela veliki duh, ne da bi mi to videli in nas ljudi ne stanejo nobenega truda in dela, kot so kokosov oreh, školjka, banana in stvari, ki jih delajo ljudje in stanejo mnogo truda in dela, kot so prstan, jedilna skodela ali odganjalo muh. Ali misli torej na stvari, ki jih izdeluje sam s svojimi rokami, človeške stvari, te nam bojda manjkajo. Kajti stvari velikega duha, teh vendar ne more imeti v mislih. Kdo je bogatejši in kdo ima več stvari velikega duha kot mi?

Le ozrite se okoli sebe in še v daljavo, kjer se veliki modri svod naslanja na zemljin obod. Povsod je polno velikih stvari: pragozd s svojimi divjimi golobi, kolibriji in papagaji, laguna s svojimi morskimi kumarami, školjkami in raki ter drugimi vodnimi živalmi, obala s svojim svetlim obličjem in peščenim krznom, velika voda, ki se zna razsrditi kot bojevnik in smehljati kot taopou, veliki modri svod, ki se spreminja vsako uro in se v njem odpirajo veliki cvetovi, ki nam prinašajo zlato in srebrno svetlobo. Mar naj smo neumni in poleg teh vzvišenih stvari velikega duha naredimo še množico drugih reči? Saj vendar nikoli ne moremo ustvariti ničesar takega kot on, kajti naš duh je mnogo premajhen in prešibak v primerjavi z močjo velikega duha, in tudi naša roka je veliko slabotnejša od njegove mogočne, velike roke. Vse, kar lahko naredimo mi, je le neznatno in ni vredno, da bi o tem govorili. Lahko si roko podaljšamo z gorjačo/ lahko si vdolbino svoje dlani povečamo si tanoo (lesena skodela na podnožju, v kateri pripravljajo Ijudsko pijačo), toda noben Samoanec in tudi noben papalagi ni še nikoli naredil palme ali stebla kave.

Papalagi je seveda prepričan, da bi lahko naredil take stvari, da je močan kot veliki duh. In zato tisoče in tisoče rok ne dela od sončnega vzhoda do zahoda ničesar drugega kot stvari. človeške stvari, katerih namena ne poznamo in ne vemo za njihovo lepoto. In papalagi snuje vedno nove in nove reči. Njegove roke so vročične, njegov obraz postaja siv kot pepel in njegov hrbet upognjen, on pa žari od sreče, kadar se mu posreči kaka nova stvar. In takoj hočejo imeti vsi to novo reč, jo obožujejo, si jo postavljajo predse in jo opevajo v svojem jeziku.

0, bratje, ko bi mi le mogli verjeti: Pogruntal sem kaj ima papalagi za bregom in njegov namen mi je postal jasen, kot da bi nanj posvetilo opoldansko sonce. Ker uničuje stvari velikega duha, kamorkoli pride, hoče to, kar je ubil, znova oživiti z lastno močjo in se pri tem prepričuje, da je sam veliki duh, ker naredi toliko stvari. Bratje, predstavljajte si, da bi naslednjo uro prihrumel strašen vihar in odnesel s seboj pragozd in hribe z drevjem in listjem vred, odnesel bi vse školjke in vse živali iz lagune in ne bi ostal noben hibiskusov cvet več, s
katerim bi si naša dekleta lahko okrasila lase -vse, vse, kar vidimo, bi izginilo in ostalo ne bi nič drugega kot pesek in zemlja bi bila podobna veliki ploski iztegnjeni roki ali pobočju, preko katerega je drla žareča lava - kako bi tedaj tarnali za palmo, školjko, pragozdom, za vsem. Kraji, kjer stoji množica papalagijevih hiš, kar imenujejo mesta, so ravno tako pusti kot ploska roka, in zato se je papalagiju zmedlo v glavi in igra velikega duha, da bi lahko pozabil na to, česar nima. Ker je tako ubog in je njegova dežela tako turobna, hlasta za stvarmi, jih zbira kot norec uvelo listje ter z njim natlači svojo kolibo. Zato nam tudi zavida in želi, da bi tudi mi postali tako siromašni kot je on sam.

Če človek potrebuje toliko stvari, je velik siromak; kajti s tem dokazuje, da mu primanjkuje stvari velikega duha. Papalagi je ubog, ker je nor na stvari. Brez njih ne zna več živeti. Kadar si iz želvinega hrbta naredi orodje, da bi si pogladil lase, ko si jih je bil namazal z oljem, naredi še ovojnico za orodje, za ovojnico majhno skrinjo, za majhno skrinjo pa še veliko skrinjo. Vse daje v ovojnice in skrinje. Ima skrinje za ledvene krpe, za zgornje in spodnje krpe, za umivalne krpe, za ustne in druge krpe, skrinje za ročne in nožne kože, za okroglo kovino in težak papir, za zaloge hrane in za sveto knjigo, za vse, prav za vse. Iz vsake reči, kjer bi zadostovala ena sama, naredi množico stvari. Če greš v evropsko kuhinjo, vidiš skodele in kuhalno orodje, ki jih nikoli ne uporabljajo. Za vsako jed je druga tanoa, za vodo druga kot za evropsko kavo, za kokosov oreh drugačna kot za goloba.

Evropska koliba ima toliko stvari, da jih ne bi mogla odnesti cela vas z otoka Samoa, četudi bi si vsak mož naložil polne roke. V eni sami kolibi je toliko reči, da mnogi beli po-glavarji potrebujejo veliko moških in žensk, ki ne delajo ničesar drugega, kot da dajejo te reči tja, kamor spadajo, in čistijo pesek z njih. In celo najvišja taopou porabi veliko časa za to, da prešteva vso to množico stvari, jih prestavlja in čisti.

Bratje, veste, da ne lažem in da vam povem vse tako, kot sem v resnici zapazil, ne da bi kaj dodal ali odvzel. Verjemite mi torej, da so v Evropi ljudje, ki si na lastno čelo nastavijo ognjeno cev in se ubijejo, ker se raje odpovedo življenju kot stvarem. Kajti papalagi si na mnogotere načine omamlja duha in si tako vtepa v glavo, da ne more biti brez stvari, tako kot noben človek ne more shajati brez hrane. Zato v Evropi tudi nikoli nisem našel kolibe, kjer bi se lahko udobno zleknil na rogoznico, ne da bi me pri pretegovanju udov kaj motilo. Vse stvari so vame pošiljale strele ali z barvo svojih ust močno kričale name, da nisem mogel zatisniti očesa. Nikjer nisem mogel najti pravega miru in nikoli nisem tako hrepenel po svoji kolibi na otoku Samoa, kjer ni nobenih drugih reči kot moje rogoznice in podglavni zvitek, kjer do mene ne seže nič drugega kot blagi vetrc z morja.

Kdor ima malo stvari, pravi, da je reven, in je žalosten. Ni papalagija, ki bi prepeval in veselo gledal v svet, če bi imel samo svojo rogoznico in jedilne skodele tako kot vsakdo izmed nas. Možje in žene iz belega sveta bi v naših kolibah tarnali, hiteli bi nositi iz gozda les, prinašali bi želvje oklepe, steklo, žice in pisane kamne in še kopico drugih reči ter bi od zore do mraka gibali z rokami, dokler ne bi svoje hiše na otoku Sainoa napolnili z majhnimi in velikimi stvarmi. S stvarmi, ki hitro razpadejo, ki jih lahko uniči vsak ogenj in vsak močan tropski
naliv, tako da je treba delati vedno nove.

Kolikor bolj je kdo pravi Evropejec, tem več stvari rabi. Zato se papalagijeve roke pri izdelovanju stvari nikoli ne ustavijo. Zato so obrazi belcev pogosto tako utrujeni in žalostni, in zato se le malo komu posreči, da bi videl stvari velikega duha, da bi se igral na vaškem trgu, da bi zlagal in prepeval vesele pesmi ali da bi ob nedeljah ob svetlobi plesal ter se na različne načine veselil svojih udov, kot je dano nam vsem. (Na otoku Samoa se domačini iz vaških sosesk večkrat zbero, da bi se igrali ali veselili ob plesu. Ples gojijo od mladih nog. Vsaka vas ima svoje pesmi in svojega pesnika. Zvečer se iz vsake kolibe zasliši pesem. Blagozvočna je zaradi njihovega jezika, ki vsebuje mnogo samoglasnikov, pa tudi zaradi nenavadno finega občutka otočanov za zvok.). Belci morajo izdelovati stvari. Svoje stvari morajo varovati. Stvari se nanje obešajo in se plazijo po njih kot majhne peščene mravlje. S hladnim srcem zagrešijo belci vse mogoče zločine, da bi se dokopali do stvari. Bojujejo se med seboj, pa ne zaradi moške časti ali da bi se pomerili v moči, marveč edinole zavoljo stvari. Toda - vsi se zavedajo velike bede svojega življenja, sicer ne bi bilo toliko papalagijev, ki uživajo veliko slavo, ker v svojem življenju ne počno drugega, kot da namakajo ščetine v raznobarvne sokove in z njimi mečejo zrcalne podobe na bele rogoznice. Zapisujejo kar naj-bolj pestro in veselo vse lepe božje stvari. Iz mehke prsti tudi oblikujejo ljudi, brez ledvenih krp, dekleta lepih, sproščenih gibov, podobna taopou iz Matautu (Vas na otoku Upolu) ali moške, ki vihtijo kije, napenjajo lok ali oprezajo za divjimi golobi. Ljudi iz prsti, za katere papalagi gradi posebno velike imenitne kolibe, kamor prihajajo ljudje od daleč, da bi uživali v njihovi svetosti in lepoti. Tesno oviti v svoje številne ledvene krpe stoje tam in spreletava jih srh. Videl sem papalagija jokati od veselja nad tolikšno lepoto, ki jo je sam izgubil.

Sedaj pa bi nam beli ljudje radi prinesli svoje zaklade, da bi bili tudi mi bogati - svoje stvari. Toda te stvari niso nič drugega kot strupene puščice, ki usmrtijo vsakogar, na čigar prsih obvise. »Potrebe jim moramo vsi-liti,« sem slišal reči nekega moškega, ki dobro pozna našo deželo. Potrebe - to so stvari. »Potem bodo postali bolj delavni,« je dalje govoril modri mož. In pri tem je menil, da naj bi darovali tudi moč svojih rok za izdelovanje stvari, stvari za nas, toda predvsem za papalagija. Tudi mi naj bi postali utrujeni, sivi in upognjeni. Bratje z mnogih otokov, biti moramo budni in ohraniti bistro pamet, papalagijeve besede se zdijo kot sladke banane, v resnici pa so polne skrivnih kopij, ki bi v nas hotela ubiti vso svetlobo in veselje.

Nikoli ne pozabimo, da potrebujemo le malo stvari, razen tistih, ki jih je ustvaril veliki duh. Dal nam je oči, da njegove stvari vidimo. In potrebno je več kot eno človeško življenje, da bi jih lahko videli vse. In iz ust belega človeka ni nikoli prišla večja neresnica od te: stvari velikega duha so brez koristi, njegove lastne pa so koristne, koristnejše. Njihove lastne stvari, katerih število je tako veliko, ki se bliskajo in lesketajo ter nas zapeljivo gledajo in vabijo, niso polepšale telesa še nobenega papalagija, niso naredile njegovih oči svetlejših in niso izostrile njegovih čutov in razuma. Torej tudi njegove stvari ne koristijo nič in je to, kar pripoveduje in nam želi vsiliti, od hudega duha, njegovo mišljenje pa je prepojeno s strupom.

Scheurmann, E., 1993: Papalagi.- Zbirka Duh veje, kjer hoče - 4, Mohorjeva družba Celje.

1 komentarjev.


Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20070216165426601







Domov
Powered By GeekLog