Ta oblika članka je prirejena za tiskanje, za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
http://www.pozitivke.net/article.php/20070205105121865

Sanje o mestnem življenju (Razbijanje monokulture - 2.del)

petek, 16. februar 2007 @ 00:58 CET

Uporabnik: Sonce

Največja kulturna pestrost obstaja danes na Jugu, kjer večji del prebivalstva živi v vaseh, povezani so s pestrimi lokalnimi ekonomijami in raznolikimi lokalnimi viri. Zaradi pritiska globalizacije, izginjajo po celem svetu majhni kotički raznolikih kultur, prebivalci vasi pa so urbanizirani in homogenizirani. Kitajske oblasti, na primer načrtujejo, da bo prebivalstvo v mestih naraslo za 440 milijonov v naslednjih 20 letih; to je prava eksplozija mest.

Takšna urbanizacija je povečini posledica industrijskega razvoja, ki nadomesti kmete z velikimi agrikulturnimi sistemi in težko mehanizacijo ter izrine celotne skupnosti z zemlje. Razvoj tudi centralizira priložnosti za delo ter politično moč v mestih, kar samo še poveča privlak urbanih centrov. Oglaševanje in medijske slike medtem povzročijo močan psihološki pritisk, da bi iskali boljše, bolj "civilizirano" življenje, takšno, ki temelji na povečani potrošnji.

Vendar, ker delovnih mest ni dovolj za vse, le redki uspejo. Večina jih konča revnih in jeznih, živečih v primestnih barakarskih naseljih, pod bleščečimi reklamami Ameriškega sna. Navkljub strašljivim posledicam, je to danes politika večine vlad po svetu.
Ko so ljudje enkrat v mestih, postanejo odvisni od enakih virov, kot ljudje tisoče milj stran na drugem koncu sveta. Za globalne korporacije predstavljajo ti novi milijoni urbaniziranega prebivalstva zelo donosen in učinkovit potrošniški trg, na katerega se z lahkoto obračajo preko oglaševanja.

V mestih je namreč človek veliko bolj dovzeten za oglaševalske medije, saj je odrezan od narave in skupnosti, medtem ko ga televizija v stanovanju in oglaševalski panoji na ulici hitro zagrabijo v svoje roke. Časopis Time citira nekega poslovneža iz Pekinga, ki se ukvarja z oglaševanjem, ki trdi, da je sporočilo, ki ga mediji sporočajo Tretjemu svetu sledeče:

"Uvoženo je enako dobremu, lokalno je enako slabemu." Korporacije in vladne ustanove, ki promovirajo globalizacijo se zavedajo tega razmerja med urbanizacijo in povečanim dobičkom: izvozniki žit v ZDA so priznali, da hitra urbanizacija v Azijsko-Pacifiškem obroču vodi v $14 milijard višji profit v naslednjih petih letih, saj je mestno prebivalstvo bolj odvisno od globalnih, kot od lokalnih virov.

Kaj se zgodi, ko se zruši vaško življenje in postanejo ljudje, ki so prej živeli od okoliških virov, odvisni od globalne ekonomije. Oglejmo si primer z vidika tradicionalne arhitekture, ki je vedno temeljila na okoliških virih: kamnu iz Francije, gline iz Zahodne Afrike, na soncu posušenih opekah iz Tibeta, bambusu in trstiki iz Filipinov, klobučevini iz Mongolije, itd.

Ko se te tradicionalne stavbe umaknejo "modernim" metodam grajenja, postanejo ti okoliški viri, ki so v izobilju, neizrabljeni, medtem ko poraba za globalne gradbene materiale, kot so beton, jeklo in les silovito naraste. Enako se zgodi, ko vsi začnejo jesti enako hrano, nositi enake obleke iz enakih vlaken in so odvisni od enega samega končnega vira energije - nafte.
Ker so vsi odvisni od istih virov, globalizacija ustvari učinkovite pogoje za korporacije, vendar ustvari tudi umetno pomanjkanje za porabnike, kar še zaostri mednarodno ekonomsko tekmo.

V tej tekmi so tisti na dnu ekonomske lestvice v najbolj neugodnem položaju. Razpoka med bogatimi in revnimi se širi; jeza, zamere ter spori se povečajo. To je še posebno res na Jugu , kjer so ljudje iz različnih etičnih ozadij potisnjeni v mesta, od kjer so odrezani od njihovih skupnosti in kulturnih korenin ter so soočeni s kruto tekmo za delovna mesta in za osnovne življenske potrebe.
Individualna in kulturna samozavest je uničena pod pritiskom medijev in oglaševalskih stereotipov, ki nas silijo naj živimo po dolocenih načelih; to je mestno življenje na zahodnih način, ki je edino "pravo", ter po videzu, kot je blond, modrooko in čisto. Če si kmet in si temne polti, si primitiven, nazadnjaški, manjvreden.

Rezultat: ženske po celem svetu uporabljajo nevarne kemikalije, da si posvetlijo kožo in lase. Tržišče z modrimi lečami pa se širi po celem svetu od Bangkoka, Nairobija do Mexico City-a. Mnoge azijske ženske gredo celo na operacijo, da bi njihove oči izgledale bolj zahodnjaško.
Izkoreninjenje ljudi iz vaških skupnosti ter prodajanje njim nedosegljivih zahodn belih sanj, je odgovorno za vse večje nasilje in jezo, še posebej med mladimi moškimi. V tej situaciji, ki jih demoralizira in izvršuje na njih pritisk tekmovalnosti, postanejo vse razlike, bodisi etične bodisi rasne, povod za konflikte in nasilje.

V Ladakhu sta Budistična večina in Muslimanska manjšina živeli v slogi 600 let, brez enega samega zapisanega konlikta. V Bhutanu je hindujska manjšina mirno sobivala z nekoliko večjo skupino Budistov, približno isto časovno obdobje. V obeh kulturah je samo po 15 letih izpostavitve zunanjim ekonomskim pritiskom, sledilo nasilje, ki je povzročilo smrt mnogih ljudi.

V industrializiranem svetu se predpostavlja, da so nasilni konflikti posledica različnosti med skupinami ljudi. Samoumevno je, da je homogenizacija posledica civiliziranosti. Ta ideja je še posebno prevladujoča na Jugu, kjer velja Zahodna poenotena civilizacija kot ideal. Ko določena skupina ljudi ohrani svojo kulturno identiteto, se jih oznaci kot "pleme", kar nosi podton neciviliziranosti, divjosti in nasilja.
Osnova za takšno prepričanje izhaja iz primerjanja neke "civilizirane" kolonije in kaosom, ki je sledil, ko so kolonialistične sile zapustile neko državo. Pri tem analize ne upoštevajo, da so kolonialisti ob osvajanju uničili tradicionalno ekonomijo in kulturo ter način vladanja, kar je pred tem omogočilo sobivanje in preživetje mnogih različnih kultur.

http://www.isec.org.uk

0 komentarjev.

Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20070205105121865

Domov