Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/2007013018414540

Skupaj smo močni sreda, 7. februar 2007 @ 10:10 CET Uporabnik: Poezija »Nič več ni tvojega glasu, same si nas pustil tu, nič se nisi poslovil, kar naenkrat si odšel.« Marjana je odmaknila pogled iz osmrtnic, takoj vzela v roke prenosni telefon in vtipkala številko svoje najboljše prijateljice: »Poslušaj, Tina, kaj naj zdaj pomeni to, da mi ničesar več ne zaupaš! Vse moram izvedeti šele od drugih. Pravkar mi je telefoniral razrednik in vprašal, kako ti gre. Veš, kakšne oči sem naredila! »Kaj pa naj bi bilo?« sem vprašala. Ko je dognal, da nimam niti najmanjšega pojma, se je opravičil in povedal, da ti je včeraj v bolnici umrl oče… To, da je imel hitrega raka, si mi tudi spretno zamolčala. Oprosti, da sem jezna, pa ravno zdaj, ko bi te morala tolažiti in ti stati ob strani. Res iskreno sožalje vam vsem…« Na drugi strani je bilo slišati samo smrkanje in pritajeno ihtenje. »Sem pa res netaktna. Tako bi te rada sedaj objela. Veš, tudi meni gre na jok. Pa ravno zdaj, še osemnajst jih nimaš. Pa še matura je pred vrati. Saj veš, jutri začnemo.« »Ne vem, kaj naj naredim. Veš, da mi sedaj prav nič ni do učenja in mi je skoraj vseeno. Kaj mi ti svetuješ?« »Zveni malce kruto, vendar ti pravim, da vseeno pridi vsaj poskusit. In uči se, draga moja, kolikor le moreš. Tako boš misli zaposlila s čim drugim. Razloži, kakšna je situacija, sicer pa je tako ali tako že razrednik povedal ostalim. Škoda bi bilo zapraviti to priložnost, ker je prvi rok maturitetnih preizkusov ponavadi veliko lažji kot bo potem jeseni. Skoraj nimaš druge izbire, presoja pa je še vedno tvoja.« Tina ni rekla nič, ker se je še vedno s težavo premagovala, da ni izbruhnila v jok, ker se je žalosti pridružila še panika pred maturo. Povedati moramo, da je bila sicer dokaj solidna dijakinja in je bilo v njeni osebi združeno oboje, nadarjenost in pridnost. Z učenjem ni nikoli imela kakšnih večjih težav, saj si je snov zapomnila kar mimogrede, že pri prvi obravnavi, še bolj pa pri skupnem utrjevanju. Dojemala in pomnila je hitro. Bila pa je tudi dosledna in je delala vedno sproti, kar se ji je obrestovalo pri ocenah. Tako sedaj njen strah ni bil povsem upravičen, saj je snov kar dobro obvladovala, pa tudi ji je ostalo še nekaj časa, da v grobem vse še enkrat predela. Ko je tako razmišljala, se je malo potolažila in rekla prijateljici: »Če tebe ne bi bilo, bi vrgla puško v koruzo. Ti si zares pravi srček. Hvala ti za vse. Ne zameri, ampak podrobnosti ti bom povedala kdaj drugič… Če hočeš, pa se lahko prideš učit k meni, da bova skupno ponavljali.« »To sem ti hotela že sama predlagati. Pa še nekaj…, na pogreb zagotovo pridem, prav tako tudi razrednik in Jure ter Aljana. Te je Jure že kaj klical?« »Ni me klical, včeraj sva bila zmenjena, pa nisem prišla, ker se mi je zdelo, da se ne spodobi…« »Draga moja, tvoj fant je! Res je, da sta skupaj šele 14 dni, toda on bi ti moral sedaj še toliko bolj stati ob strani. Le zaupaj mu, veš, bil bi užaljen, če bi opazil, da se ne zaneseš nanj. Že tako je bil žalosten, ker te novice ni izvedel od tebe, čeprav te po drugi strani tudi razume. Veš kaj, se bova danes oba oglasila pri tebi. Drži se, mala moja, saj bo… Skupaj smo močni…« Danijela Premzl Komentarji (0) www.pozitivke.net