Ne vem,
kdaj se je
rodilo
najino znanstvo,
ne vem,
kaj te je
na meni
pritegnilo,
da si me vzela
v svoje varstvo.
Življenja nisem
še veliko užila,
ocean v meni
ves miren je in tih.
Prihajala predvsem
takrat si,
ko sem bila na tleh,
ko sem izgubljala,
ko sem bila v posmeh.
Tebi sem zaupala,
kar bi se drugim zdelo greh.
A ti si mi znova in znova
prižigala iskrice v očeh,
iz mene izvabila smeh.
Postala si del mene,
saj te je moje
(že po naravi
malo širše srce
od običajnih)
sprejelo odprtih rok.
Vedno mi znaš prisluhniti
in me pripraviš do tega,
da se ti na stežaj odprem.
Večkrat mi porečeš,
da si ponosna name,
ko me gledaš,
kako iz dneva v dan
napredujem.
Pomagaš mi,
da moje sanje
postajajo res.
Zaradi tebe sem
sedaj močna
in hkrati srčna.
Le ti me poznaš do obisti
in to me razbremenjuje,
ker nimaš predsodkov,
ampak samo razumevanje.
Hvala ti za vsa ta neizbrisna srečanja.
Ne vem,
