Verzi so me zasvojili.
DA porečem domišljiji.
Naj me veter nosi,
kamor hoče,
le da duša moja več ne joče.
Misli bom pospravila,
nežno jih popravila,
aranžirala v darilni papir,
vse bom v srcu ohranila,
če bo sila, jih bom branila.
Vedno znova bom pod križem svojim padala,
a bo moja duša vedno znova zmagovala.
Prečiščevanje traja dolgo,
mukotrpen je proces,
da vse to, kar se rojeva,
postane vredno svojega imena.
Katere oči naj odprem?
Če je v meni suša,
trpi tudi moja duša,
oaza, kamor se zatečem,
ko je vsega preveč ali premalo
in ne morem več.
Morda res nisem skrivnostna metafora,
ustrezajoča vsem merilom,
izvenšablonska,
brez plonk listkov.
Kadar se v meni zabliska,
srečna sem do vriska:
takoj se spravim nad papir
in že prične se divji ples:
na tisoče variacij
in še več kombinacij,
z besedami hazardiram,
katera mi ljubo zveni,
jo vzamem za adut.
Ni prav vedno potrebna
zmaga za vsako ceno,
ustvarjanje je terapija
tudi za nesanjače,
če le usoda ne poreče drugače.
Skoraj tako je, kot da bi izbirala igrače.
Verzi so me zasvojili.
