Solze so se posušile,
ptice so se odselile,
sanje so se spet vrnile,
pesmi so se porodile.
Vse najboljše sem že dala,
ničesar ni, kar bi imela sama.
Ne vem, če je katera pesem prava,
ki namesto pozdrava bi jo dala.
Godile so se neverjetne mi stvari,
godili so se skoraj čudeži.
Nimam več kaj zaupati,
ker sem se dodobra že izpela.
Pa vseeno, kapljica po kapljici
še kakšna modrost na dan privre,
in besede, kot še niso bile povedane.
Pestujem svojo samoto.
Se dam preoblikovati kakor glina.
Se dam uglasiti in uglasbiti.
Iz dneva v dan prebiram svoje pleve od kakovostnega zrnja.
Vsi štirje letni časi so moji in ob vsakem spomini.
In nekaj imen mi je ljubih…
Mislim, da bom ostala nedokončana,
vsega po malo in raznovrstno.
Iz vsega želim potegniti kar največ.
Morda se bom našla, še predno bo prepozno.
Ne grem se stilske preobrazbe,
gre samo za notranjo inventuro.
Niti se na pamet ne učim genialnih šal in aforizmov.
Edino včasih gledam reklame,
kako moramo biti lepi in popolni,
kaj vse nas mora zanimati
in brez česa več ne moremo živeti.
Včasih berem tudi resno poezijo,
ki je marsikdaj nenavadna in nerealna.
Nenavadno bo tudi to,
če mi boste slučajno dejali, da sem nadarjena.
Blesteti v uspehih sicer resda nisem vajena,
a slava me ne bo prevzela,
ker sem doslej bila vedno previdno skrita nekje v ozadju,
ker sem se podala na krajše razdalje,
ker se šele učim kritičnosti
in ker še ne vem,
kje se skrivajo vsi moji še neodkriti potenciali.
Po naravi sem razmišljujoča,
morda premalo odločna
in že skoraj prestara,
da bi še vedno vihrala.
Nisem se še ustalila,
nisem se še umirila,
nisem še zaključena,
čaša še ni polna
in tudi moja domišljija
še ni vsa izčrpana.
Počutim se v redu,
iz dneva v dan
in lakomno iščem,
kaj vam naj še dam.
Učim se življenja in se čudim,
navdušena ob vsaki dobri misli.
Morda sem samosvoja, kdaj pristranska,
a taka le zato, ker še iščem ideal, ki bi rada ga dosegla.
Mnogi preprostejši so uspeli, ne da bi se tega sploh zavedali…;
sicer so se že naučili, da človeku ni dobro samemu biti,
a niso še prišli do svoje biti.
Vse, kar si želim, pa verjetno ne morem biti,
saj si vsega ne znam niti predstavljati,
kaj šele izgovoriti.
A ko bo čas prišel,
bo čas za žetev.
Solze so se posušile,
