Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20070116093437852

Natura Planinca – Zavod za naravovarstveno kmetovanje četrtek, 18. januar 2007 @ 05:02 CET Uporabnik: tinag Piše: Martina Gajšek Nedelja, Maj 14, 2006 Sedim na trati pred študentskimi domovi v Ljubljani in pišem. Pišem o doživetju na Planinci in o življenju teh ljudi, ki bivajo na tem koščku zemlje. Zanimivo je o nečem pisati, kar se je dogajalo v čisto drugačnem okolju, kjer se sedaj nahajam. Razlike se čutijo na vsakem koraku, razliko v okolju čutim skoraj tako kot se razlikuje svet puščave med svetom tropskega gozda. Vsega kar se je dogajalo v tistih 4 urah je nemogoče opisati. Vprašanja so se kar deževala iz nas, na katere je naša voditeljica posestva Planinca sicer odgovarjala, a ni več vedela komu naj prej odgovori. Ja, težko je odgovarjati vsem naenkrat, vsi smo želeli dobiti takoj jasne, natančne odgovore. A na koncu smo bili vsi potešeni. Z semeni v rokah, z zaužitimi rastlinami v želodčkih, ki so rastle na njihovi zemlji, ki so šle prek njihovih pridnih rok, smo se ob mraku poslovili in strinjali, da je tukaj lepo. Lepo je slišati, da so se nekje zbrali ljudje, ki so iz zapuščenega ozemlja naredili to, kar je danes videti. Letos mineva 10 leto od njihove realizacije tega projekta, čeprav so njegove zasnove bile zarisane v njihovih misli že mnogo prej. Pred davnimi časi... Že na začetku me je presenetilo njeno vprašanje, kaj pa želite zvedeti. Ni začela z navajanjem podatkov, koliko hektarov zemlje imajo, kaj vse gojijo, katere živali prebivajo.. Po lahnem sprehajanju po travi smo to tako ali tako opazili in občudovali pave, račke, lami, ovci, konja, psa sta nas tako ali tako spremljala ob vsakem koraku in se nista dala motiti. Enkrat je našo pozornost pritegnila srna, belouška v ribniku v katerega voda priteka iz rastlinske čistilne naprave in številni paglovci in žabe pričajo o neoporečnosti te vode. Ko sem se vračala domov iz njihovega posestva, pa sta mi cesto prekrižala dva zajčka. Kakšno veselje povzroča navzočnost živali, deljenje bivalnega prostora z njimi. Ljudje, ki tukaj živijo, se zavedajo pomembnosti bivanja z naravo in to se kaže na vsakem koraku. Nič ni samoumevno, vse je pristna igra z nami in njimi. Tukaj res biva mnogotero živalstvo, od najmanjših do teh večjih in vse imajo svojo vlogo. Šele doma, ko sem šla na njihovo spletno stran, sem izvedela točno številko hektarskega obsega zemlje, ki je v njihovi oskrbi; imajo 18ha veliko domačijo in trenutno na njej biva 11 ljudi. Kot izšolana agronomka, ki mi je svoje znanje 4 leta predajala univerza, sem stala pred drevesom, čigar imena nisem vedela. Pa niti ni tako neznan in ima užitne plodove. Na s se začne in ima deljenje liste, sedaj je še majhno, a nekoč bo veliko, mi je želela namigniti pravilni odgovor. Njegovo ime je skorš, seveda sem šele potem, ko mi je povedala ime, nekje iz spomina potegnila par drobcev. A tukaj je rastlo to drevo, drevo, ki ga je pred parimi leti s trudom po poizvedovanjem po njem in želji, da bi tukaj rastel, tudi dobila. Sedaj jih je kar nekaj posejanih naokoli in ko bodo malo večji, bo moč poskusiti marmelado iz njegovih plodov. Okoli je tudi polno starih jablan, na njih cepljenje druge sorte jablan, veliko sliv, jagodičevja, nekaj fig in ostala sadna drevesa. Med njimi sem se tudi prvič srečala s šmarno hrušico (Amelanchier ovalis), ki ima prav tako užitne plodove. Še eno presenečenje. Nimajo skrinje. Vso sadje namreč konzervirajo s počasno pasterizacijo in z leti kompoti celo pridobivajo na plemenitosti. Ostalo gre za marmelade in sadne sokove. Njive so bile še sedaj gole, a ko bo bodo pokukala iz zemlje prva stebelca rastlin, jih bodo okopali in zastrli s travo. Imajo zelo težko, ilovnato zemljo, zato jeseni zaorjejo, obrnejo zemljo, vanjo vtrejo kompost in travo, da dobijo sendvič, spomladi branajo, zrahljajo zemljo in tako je zemlja pripravljena za dajanje užitne in okusne hrane. Ko nam je pripovedovala, katera semena se skrivajo v njej, je obenem beseda naletela na Rudolfa Steinerja in o njem ni imela ravno dobrega mnenja. Rudolf Steiner se je poleg duhovnih ved ukvarjal namreč tudi z biodinamičnem kmetovanjem. Čeprav ga sama nisem nikoli študirala in tako ne poznam njegovih del in razmišljanj in o njem nimam mnenja, ja bojda deval naravo v neke okvirje. A narava ni okvir in to lahko potrdim, na Planinci res ne delujejo po nekih ustaljenih takšnih ali drugačnih receptih, kdaj v kateri luni je potrebno nekaj sejati, kaj sejati skupaj, kdaj kaj pobrati... Delujejo po notranjih vzgibih, zato včasih tudi nisem dobila odgovora, zakaj pa je to ravno tukaj in ne drugje, zakaj pa ste posadili to in to skupaj. Narava že sama ve, ona ve odgovore, naj se tukaj um ne vmešava, prepusti se in zvedel boš odgovore. Žita meljejo sami in sproti, imajo kaščo, kjer je res zakladnica bodočih kruhkov, spoznala kamut, resarico, prapšenico piro, quinojo... Naj bo domišljija tudi v nastajanju žitnih pogostitev. Imajo tudi čebelnjak, katerim čebelam ne dodajajo sladkorja, manjši rastlinjak za vzgojo zelenjavnih sadik, manjšo delavnico, kjer je ob našem prihodu nekdo ravno delal obešalnik in okvir okna iz lesa. In ker je bil po izobrazbi agronom, je seveda del pogovora stekel o šolski izobrazbi. Oba sva se strinjala, da smo si tam nabirala le enostransko znanje, hudo osiromašeno, ki razen tehničnih podatkov o tem in onem, nima z realno sliko v agro ekosistemih kaj dosti skupnega. Na tem mestu bi dodala le eno misel, ki več kot odlično prikaže razliko med šolskim in živim znanjem. Imenuje se ljubezen doktorja filozofije in gre takole: Mož je delal doktorat iz filozofije. Žena je ugotovila, kako resno jemlje svoj študij tistega dne, ko ga je vprašala:« Zakaj me tako zelo ljubiš?« Kot iz puške je hitro odgovoril:« Ko rečeš tako zelo, ali misliš na intenzivnost, globino, kvaliteto ali trajanje?« Anthony de Mello je na to lepo napisal, da z rezanjem cvetnih listo, še nihče ni spoznal lepote vrtnice. Lepota okoli nas, lepota na Planinci ima svojo zgodbo, ki se bo nadaljevala in razvijala. Zagotovo nas čakajo v prihodnje še več takšnih »Planinc«, kjer bomo tudi mi poskusili slediti samemu sebi in dali svoji ustvarjalnosti prosto pot. Kjer bo svoboda vidna tudi na prostranstvih zelenih oaz miru in kjer bo zora rodila dan s soncem, mi se potikali po rosni travi, namakali noge v ribniku in se šele potem podali v vsakodnevne dolžnosti. Večer pričakali s čajem iz pravkar nabranih zeli, ki so rastle ob stezi do hišnih duri ali svežim kravjim, nehomogeniziranim mlekom. Takrat bomo potešili žejo po še in še večjimi dobrinami, ki nas ne osrečujejo in prišli do spoznanja, da ni bojazni, da bi bili kdaj lačni. Užitne rastline namreč rastejo vsepovsod okoli nas in so 100-krat okusnejše od izdelkov v trgovinah. Zanimivo, da nihče ni postavil vprašanja, kako poteka njihov vsakdan. A morda to sploh ni bilo potrebno, ker smo tako ali tako ob potepanju po drobcih spoznavali njihov način mišljenja in sproti sestavljali mozaično sliko vsakodnevnega dogajanja. Izvedeli kako perejo perilo iz lesnatega pepela, kakšne veroizpovedi so, kje iščejo boga...V naravi, seveda. Za nekaj trenutkov ali pravzaprav za debele 4 ure so ga nam podelili z nami in bili srečni skupaj. V ozračju se je že kotalila misel, kako bi kaj spremenili v naših domovanjih, kako si roka zaželi posejati seme, ki smo ga dobili v dar in opazovati kaj bo iz njega zrastlo. Dogajalo se ni nič nadnaravno mističnega, nič nedokazljivega, nič nadčutnega ali kaj podobnega. Dogajale so se samo čisto zemeljske stvari. Vsi smo bili na trdnih tleh, prizemljeni in spoznavali, kaj se dogaja z naravo, kaj ti ponudi, če do nje pristopiš s spoštovanjem in s čisto mislijo. Kaj se pa dogaja z njo in z nami samimi, ko stojimo vsak na svojem bregu in vlečemo vrv v nasprotno stran, smo pa itak že spoznali, mar ne? Komentarji (0) www.pozitivke.net