Če bi bila država modra …

sreda, 17. januar 2007 @ 05:02 CET

Prim. Marko Demšar, dr. med, zasebnik, vodja Vivine zdravniške linije in predsednik komisije akcije Moj zdravnik v novi Vivi www.viva.si

Rentgenolog prim. Marko Demšar, ki ima že dvanajst let zasebno ambulanto za ultrazvočno diagnostiko, je prepričan, da bodo z večjim razmahom zasebništva v zdravstvu največ pridobili bolniki. Predvsem bodo dobili večjo možnost izbire, poudarja. Očitke o bajnih zaslužkih in pridobitništvu zavrača kot golo demagogijo, hkrati pa opozarja na ključno razliko med pravimi zasebniki in zdravniki, ki so dopoldne v državni službi, popoldne pa si z zasebnim delom povečujejo dohodek: "Ti zdravniki mečejo slabo luč na zasebno zdravstvo in če bi bila država pametna, bi tovrstno popoldansko delo odpravila."

V Sloveniji že nekaj časa poteka vroča razprava o privatizaciji v zdravstvu: nasprotniki opozarjajo, da vodi celo v razpad javnega zdravstva, zagovorniki pa, da je zasebništvo zgolj njegova nadgradnja. Zakaj, menite, je treba spremeniti obstoječi sistem?
Poglejte, stvari so se spremenile. Sam se še dobro spomnim, kako je bilo, ko smo hrano dobivali na živilske karte, ko smo vso noč stali v vrsti za nakup fička in odpirali devizne račune, ko smo se razgledovali za avtomobilom iz tujine … Zdaj vsi vemo, kaj ponujajo avtomobilske tovarne in prodajalci … Vse se spreminja, le zdravstvo je ostalo tako rekoč na istih temeljih, kot je bilo v času živilskih kart. Zdravstvu v vsem tem času nihče ni ponudil nove kakovosti, stvari so se začele obračati na bolje šele ko je padla zakonska prepoved zasebništva. Odprlo se je novo poglavje, ki ponuja ljudem drugačno izbiro, ponuja jim nekaj več. V to sem povsem prepričan in to prepričanje mi vsakodnevno potrjujejo ljudje, s katerimi sem v stiku.

Zasebništvo ljudem ponuja več, pravite. Toda komu? Marsikdo se boji, da predvsem tistim z dovolj denarja?
To ne drži, kar vam lahko najbolje ilustriram z lastno izkušnjo. Za pregled z napotnico pri meni ne plačate niti tolarja - enako kot v državni ustanovi. Govorjenje, češ da morajo ljudje v čistem zasebništvu plačevati oziroma plačevati več, je zavajanje. Čistost zasebnega zdravstva pomeni, da odpoveš delovno razmerje v državni službi, se postaviš na lastne noge, si opremiš ordinacijo, kupiš opremo in začneš delovati na temelju enakih parametrov kot vsaka državna zdravstvena ustanova. Zdravniki, ki so v redni državni službi, popoldne pa delajo zasebno za plačilo, so seveda v povsem drugačnem položaju. Ti nimajo nobene zveze s čistim zasebništvom, še več, menim, da celo maličijo zasebno zdravstvo. Večina očitkov nastaja prav zaradi njih. Če bi bila država modra, bi to uredila s konkurenčno klavzulo.

Največ očitkov leti na račun spornega dodeljevanja koncesij. Te naj bi podeljevali brez javnega razpisa, kar naj bi povzročilo vrsto težav. V Zdravstvenem domu v Slovenski Bistrici je denimo zaposlenih le še nekaj zdravnikov.
Kaj pomeni, da je ostalo samo nekaj zdravnikov? Kje pa so drugi, so nemara odšli v Afriko? Ne! Še vedno so tam, še vedno delajo za iste ljudi, samo direktor je izgubil nekaj zaposlenih. V Zdravstvenem domu Postojna, denimo, ki je čudovit primer simbioze zasebnega in javnega zdravstva, ni nobenih zapletov z dežurstvi in preventivo, ni težav z delovnim časom. Ali če si ogledava še povsem drugačen primer: ste se kdaj vprašali, koliko tovarn v mariborskem bazenu je šlo v stečaj, koliko delavcev je izgubilo službe? Pa mi naštejte eno samo zdravstveno organizacijo, ki je zaradi boljše organizacije dela odpustila od deset do trideset odstotkov ljudi. Ni je! Toda dejstvo je, da je zaposlovanje v zasebništvu bolj racionalno.

Nasprotniki privatizacije zdravstva opozarjajo na družbeno razslojevanje, ki ga ta utegne prinesti: na eni strani elitizem, na drugi omejena dostopnost do zdravstvenih storitev za manj premožne. Kaj odgovarjate?
Ne vem, kakšen elitizem imate v mislih. Je to strokovni elitizem ali gre morda za elitizem v pogumu? Za odločitev o odhodu na svoje je namreč potreben pogum. Ali imate morda v mislih finančni elitizem? Tega preprosto ne more biti, saj je zasebnik za isto storitev plačan enako. Kar zadeva plačila zavarovalnice, je vse razvidno. In razslojevanje? To je spet slamnati možic, s katerim strašijo. Razslojevanja tako rekoč ne more biti, kajti država bo vedno določila minimum obveznega zavarovanja, ki bo brezplačen. In v vseh primerih je prav vseeno, ali boste šli k zasebniku ali na Polikliniko.

Kaj pravite na očitke, da se zasebniki pogosto izogibate storitev, ki vam znižujejo dohodek, draga zdravljenja in diagnostične preiskave pa prenašate na javne zavode?
To je neumnost. Država plačuje zasebnikom enake storitve enako kot državnim ustanovam. V medicini pač poznamo različne ravni dela; nižja raven dela je ovrednotena nižje, višja višje. Moje zasebno delo je enako ovrednoteno, kot je bilo prej v Kliničnem centru v Ljubljani. Natolcevanje, da naj bi zasebniki imeli bajne zaslužke, je metanje peska v oči in demagogija. Res pa je, da je zaslužek večji na račun več dela. Pogosto delam ob sobotah, včasih tudi ob nedeljah. Če delaš sedem dni v tednu namesto pet, je, razumljivo, večji tudi dohodek.

V kolikšni meri odločitvi za zasebno prakso botruje želja po boljšem zaslužku?
Zasebniki smo opravili anketo, ki je pokazala, da je vprašanje zaslužka in dohodka šele na četrtem oziroma petem mestu.

Ali je vaš zaslužek zdaj boljši, kot je bil, ko ste delali v javnem zdravstvu?
Osnovna razlika je v tem, da zdaj sam razpolagam z denarjem. V državnem zdravstvu nisem imel nobenega vpliva na nakupe in organizacijo dela, zdaj o tem odločam sam. Tako prvega bolnika sprejmemo ob sedmih zjutraj, izjemoma tudi prej, iz ordinacije pa pogosto odhajamo pozno. Redke so državne ustanove z enakim urnikom.

Pa zaslužite z zasebno prakso več kot prej?
Da. Je pa res, da se znaten del prihodka uporabi za redno posodabljanje aparatov v ordinaciji. Upam in želim, da lahko enako povedo tudi drugi zasebniki.

Zasebniki načeloma težko sledijo tehnološkim trendom, saj so vrhunska oprema in naprave izredno drage.
To je lahko problem. Toda če pogledava zunaj naših meja: v vrhunskih zdravstvenih ustanovah po Evropi je ogromno zasebnega kapitala prav v opremi. V avstrijskem Gradcu so se zdravniki združili, se zadolžili in skupaj kupili drago aparaturo, ki je izkoriščena od sedmih zjutraj do polnoči. Če bi jo uporabljali samo pet dni v tednu po šest ur na dan, bi ostala neizkoriščena, dolg pa bi naraščal. Ne zadoščata torej le odločitev in nakup, potrebna je tudi pripravljenost za delo in še enkrat delo.

Kljub temu si zasebnik težko privošči nakup kake izredno drage naprave.
Ko bodo imeli donatorji razumevanje za zasebne ustanove, ko bo tudi zasebno zdravstvo našlo pravo mesto, teh težav ne bo več. Tudi sam bi vlagal v zdravstveno ustanovo, če bi to ustanovo vodili po pametnih in racionalnih kriterijih.

Ali povedano drugače: če bi prinašala dobiček?
Vsaj toliko, kot prinašajo bančne obresti.

Naše zdravstvo je še vedno na visoki ravni, sistem je še vedno naklonjen ljudem in socialen. Ali menite, da bo ostalo enako tudi z večjim razmahom zasebništva?
O tem sem prepričan. Sicer pa moramo tudi v zdravstvu najti svojo pot.

Kakšna je ta pot?
Sam vidim to pot v usmerjenem, nadzorovanem sodelovanju in partnerstvu zasebnega ter državnega zdravstva. Deformacije, ki se zdaj nakazujejo in o katerih sva že govorila, je treba čim prej zatreti in jih preprečiti. Stvari, ki ne govorijo o dobrem, odprtem ter pozitivnem partnerstvu državnega in zasebnega, bi bilo treba spodrezati. Kar se dogaja zdaj, je namreč dvoličnost, ki ne vodi nikamor. Vedno sem zagovarjal naslednje stališče: če si v državni ustanovi, na terciarni ravni, se odloči za akademsko kariero, postani docent, profesor, akademik. Ta pot je odprta. Ni pa prav, če svoje intelektualne sposobnosti razdajaš še drugje. Ali poznate sodnika, ki bi popoldne delal kje drugje, denimo pri advokatu? Najbrž ne. V zdravstvu zakonodaja še vedno omogoča popoldansko delo, toda v interesu vodstva vsake zdravstvene ustanove mora biti, da so njihovi zdravniki ustrezno nagrajeni za delo v lastni hiši in ne iščejo dopolnilne zaposlitve drugod.

Kakšen bo sistem našega osnovnega zdravstva čez deset let, kaj predvidevate?
Devetdeset odstotkov zdravnikov v osnovnem zdravstvu bo zasebnikov.

Zdaj ima zasebno prakso dobra petina splošnih zdravnikov.
Res je, toda v naslednjih letih jih bo vse več. Poleg tega menim, da bomo v prihodnje sicer ohranili zdravstvene domove, vendar v drugačnem pomenu oziroma z drugačno funkcijo. Zdravstveni domovi bodo združevali zasebnike s skupnim programom in skupnim dežurstvom, administracije bo manj, direktorjev, ki bi sedeli v svojih pisarnah, pa sploh ne bo več. V bistvu je to model nekakšnih zdravniških zadrug. Na avstrijskem Koroškem je težnja po skupni strehi pri zasebnikih zelo izrazita. Mi take strehe že imamo v zdravstvenih domovih, tiste med njimi, ki hočejo iti v zasebništvo, pa bi morali bolj spoštovati in z njimi iskati sodelovanje, ne pa nasprotovanje.

Kaj bo z bolnišnicami?
Upam, da bomo kmalu tudi pri nas dobili zasebno bolnišnico, ki bo postavila drugačna merila obravnave bolnikov. Predvsem bi nam zelo koristila dnevna bolnišnica, ki bi se najverjetneje zelo hitro dokazala s tem, kar je v svetu že znano in preverjeno, to pa je natančna in hitra obravnava bolnika.

Ankete kažejo, da so zasebni zdravniki prijaznejši kot zdravniki v javnih zavodih. Te precej omejuje čas, saj imajo za običajen pregled v povprečju na voljo od sedem do osem minut. Zasebniki si lahko vzamete več časa, je to glavni razlog za vašo večjo "priljubljenost"?
Ni samo čas tisti, ki nam govori v prid, še nekaj drugega je. Bolnikom se lahko bolj posvetimo tudi s pojasnjevanjem njihovih celotnih zdravstvenih težav, ne samo ozko zamejenih problemov. Nemalokrat se z bolnikom dogovorim za pogovor zunaj ordinacijskih ur. Takrat ne on ne jaz nisva časovno omejena in to se ljudem zdi zelo pomembno..

Priznanju in s tem spodbujanju boljšega sporazumevanja med zdravniki in bolniki sta v prvi vrsti namenjeni tudi Vivina Zdravniška linija in akcija Moj zdravnik.
Pomenu sporazumevanja med zdravnikom in bolnikom v zadnjem času posvečamo vse več pozornosti in prav je tako. Prav sporazumevanje je namreč še vedno rak rana zdravstva in nemalokrat tudi eden od argumentov za odhod v zasebno prakso. Z veseljem poudarjam, da smo na Vivi že pred dobrim desetletjem začeli iskati možnosti, kako izboljšati sporazumevanje med bolniki in zdravniki. Z Zdravniško linijo smo že takrat ljudem ponudili to, kar so najbolj pogrešali. Ponudili smo jim možnost, da zdravnika neposredno povprašajo za pojasnila in nasvete o konkretnih težavah, ki jih pestijo. V akciji je že na samem začetku sodelovalo kar nekaj uglednih zdravnikov, od dermatologa prof. Bunte do fiziatra dr. Ahčina. Vsi so svoj čas brezplačno dali na voljo bolnikom. Nabor zdravnikov, ki sodelujejo zdaj, je enako izjemen in kakovosten, odziv bralcev pa temu primerno velik.

Akcija Moj zdravnik, v okviru katere bralci revije in poslušalci lokalnih radijskih postaj izbirajo svojega najljubšega zdravnika, poteka že dvanajsto leto. Ali je nemara nastopil čas za spremembe?
Od vsega začetka smo veliko razmišljali, kako oblikovati akcijo in kakšno podobo ji dati. Po tehtnem razmisleku smo prišli do vsebine, ki je že ves čas pravzaprav enaka ali vsaj zelo podobna. Vseskozi iščemo "naj zdravnika", in sicer družinskega zdravnika, ginekologa in pediatra. Celotna akcija je pravzaprav odlična oblika preverjanje težav oziroma "netežav", ki jih ljudje občutijo pri posameznem zdravniku. Z akcijo preverjamo, kateri zdravniki izstopajo po svojem delu in odnosu do bolnikov. V zadnjem času prihaja vse več predlogov in pohval tudi za druge profile, ljudje nam opisujejo izjemna dejanja in dosežke različnih zdravstvenih delavcev, od bolničarjev in negovalk do vrhunskih specialistov. Prav zato smo se odločili, da bomo naslednje leto posebno priznanje izročili tudi za enkratno dejanje na zdravstvenem področju. Pričakujemo predloge za vrhunska strokovna ali človeška dejanja, povezana z zdravstvom v vseh njegovih segmentih. Tako bomo akcijo Moj zdravnik dodatno oplemenitili.

Kaj bi odgovorili tistim, ki pravijo, da s tovrstnimi akcijami pravzaprav iščete nekaj, kar bi zdravniki tako ali tako morali poosebljati?
Pa očitno ne vsi. Dogajajo se afere, ljudje so marsikje in marsikdaj nezadovoljni, o tem se na veliko piše in poroča. Pri vsem tem vsakodnevnem norenju akcija Moj zdravnik pušča drugačno sled: ljudem daje vedeti, da v zdravstvu delajo ljudje s širokim srcem, s širokim znanjem in z veliko razumevanja. In verjemite, prav ganljivo je poslušati zgodbe nagrajencev, a tudi ljudi, ki so jih predlagali. V teh zgodbah je ogromno človeške topline. To je protiutež vsemu, kar se dogaja. Vsako negativno pisanje o zdravstvu me bremeni in lepo je, da ljudje vedo, da obstajajo tudi drugačne zgodbe. Da v slovenskem zdravstvu, naj je državno ali zasebno, obstajajo tudi zgodbe o ljudeh, ki se jih afere ne dotikajo ter so najprej in predvsem ljudje, ki so s svojim znanjem pripravljeni nesebično in v vsakem trenutku pomagati.

3 komentarjev.

Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20070112222641307