Naš lastni pogled na svet

petek, 9. oktober 2015 @ 05:02 CEST

Roko na srce, večina nas skoraj vsako stvar ali problem jemlje mnogo preveč resno. V naši kulturi nas niso poučili o razliki med DOGODKI in NAŠO LASTNO INTERPRETACIJO DOGODKOV. Nagibamo se k temu, da privedemo naše lastno dojemanje do absolutnega, često negativnega. Na primer, pri delu smo preobremenjeni, a vztrajno nadaljujemo s tem, misleč: “Ni možnosti, da bi si vzel par dni dopusta, da si odpočijem od teh stresov in napora.” Končno naše telo oboli. Manjkamo kak teden. In da, med tem nas skrbi zamujeno delo. A ko se vrnemo, ugotovimo, da svet ni obstal, da še funkcionira dalje! Čudno, ne?

Situacije okrog nas imajo premoč nad nami le zato, ker jim skozi našo interpretacijo realnosti predamo vse naše moči. In to počnemo skoraj vsak dan.
Na primer: nekam se peljemo in se nam strašno mudi. Skrajno nepotrpežljivi postanemo, če se prižge rdeča luč na semaforju ali če kdo pred nami vozi počasi.

Po drugi strani pa, če se peljemo po isti poti s prijetno družbo ob sebi ter klepetamo, verjetno nobene od prej naštetih motenj še opazili ne bomo, kvečjemu si bi še zaželeli, da bi rdeča luč “trajala” dalj časa! Pogled na isti dogodek iz dveh perspektiv.

Sami ustvarjamo svojo realnost. Ne moremo se izogniti dejstvu, da prav sami ustvarjamo velik del lastne zaskrbljenosti, stresov in strahov. Kako bi to ustavili, spremenili?
Prvo kar je, v sebi se moramo trdno odločiti, DA BOMO ODSLEJ VESELI, ne glede na kar koli. To je bistveni element, bistvena odločitev, brez katere ne moremo uspeti. Še ko smo tako na koncu in skrajno žalostni, lahko iz spomina potegnemo vsaj par situacij, ali ljudi, ali predmetov, doma, mogoče v naravi, ki so nas nekoč v življenju že osrečevali. Četudi le za kratek čas. Spomnimo se občutka sreče, veselja, vzhičenosti, ljubezni do tega. Vživimo se ponovno v te občutke in srečne trenutke, plavajmo v njih, se polnimo z njimi. Če so bili takrat možni, so možni tudi sedaj. In gradimo na tem. Če smo že kdaj doživeli nekaj takega, NI ovire, da ne bi še kdaj. Ne ravno takega, karkoli srečnega je mogoče doživeti. DOVOLIMO SI da se nam sreča ponovno zgodi. Če si govorimo, da to ni več možno, SE NE BO ZGODILO.
Sreča nam pripada tako kot življenje, ki ga imamo, kot zrak, ki ga dihamo. Vsem in vsakemu. DOVOLIMO JI vstopiti v naše življenje.

Drugo kar je, spremenimo pogled na življenje, dogodke, dojemanje, glejmo na življenje z “lažje” strani. Ne pestujmo negativnosti – mi ne pripada, nisem zmožen, ne znam, si ne upam, ne smem, kaj bodo drugi rekli ( le komu od teh “drugih” ste kaj dolžni?!?! Kdo so in kaj so vam, da vam smejo postavljati pravila in omejitve? Vsi smo drug drugemu ENAKOVREDNI ).

V vsakem primeru je v bitki z zaskrbljenostjo, stresom in strahom naše delo to, da ne jemljemo našega pogleda na življenje kot edine svete in verodostojne stvari na svetu.
Pred časom sem v enem od člankov zapisala: Moj “prav” je dober samo zame. Za nekoga drugega je dober njegov “prav”. Saj so vse to le moje ali njegove interpretacije dogodkov, nič drugega. Ko enkrat to spoznamo, postanemo precej manj ranljivi in občutljivi na vse okrog nas.
Dokler v vsako našo enostransko interpretacijo problema vanj investiramo takó veliko količino svojih čustev, postajamo vse bolj zaskrbljeni, prestrašeni in globlje v stresu.

Kadar vse, kar se zgodi, uvrstimo v SVOJE dojemanje sveta, je treba vedeti, da je to le obrambni mehanizem našega EGA. A kot pri vseh ostalih strategijah, ko ego privre na dan, se tudi ta izjalovi.

Premislimo, kaj sta v resnici naša zaskrbljenost in stres. Tudi občutki, ki smo si jih sami ali s pomočjo družbe “pridelali”: da nismo zmožni, sposobni, si ne zaslužimo, nismo vredni. Nekateri so navzven zelo radi pomembni in to kažejo tako, da hodijo naokrog z zaskrbljenim obrazom, radi drugim vzbujajo občutke krivde in slabe vesti ali iščejo pomilovanje.

Z leti postanejo zaskrbljenost, stres in strah za telo pravi adrenalin, telo se na to navadi, je odvisno od teh občutkov. Potrebna je trdna in odločna volja, da SAMI pričnemo spreminjati stvari na bolje, si najprej HOTETI SAMI POMAGATI in seveda – poiskati pomoč tudi tam, kjer nam je na voljo. Ko si enkrat upamo storiti prvi korak in pričnemo iskati pomoč, bomo začudeno ugotovili, koliko knjig, predavanj, oddaj, ljudi in inštitucij je okrog nas na tem svetu le zato, da nam smejo in želijo pomagati. Le reči moramo, povedati, se odpreti ( kako naj bi drugače kdo sploh vedel, da imamo problem?! ). Presenečeno bomo ugotovili, koliko pomoči lahko dobimo že med prijatelji, znanci, v raznih društvih, v medicini – uradni in alternativni.

Mnogo ljudi je tu zato, da bi nam lahko in želijo pomagati! Odprimo se, korak za korakom. Pomoč bo korak za korakom pričela stopati proti nam. Akcija – reakcija.
Brez bojazni, z zaupanjem, s potrpežljivostjo po poti do sreče.
NA KONCU POTI JE ZA VSAKOGAR LUČ.

Z ljubeznijo,
Ewe

(delno povzeto po dr. Symonu Rodgerju – Newsletter dec. 06 )
www.gibanje.org

4 komentarjev.

Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20061216234146462