Za kakšno »zdravilo« gre, lahko vidimo, če si ogledamo, s kakšno nalepko so bile označene stekleničke s 25 miligrami AZT-ja, kar znaša 1/20 do 1/60 dnevno predpisanih doz pri zdravljenju aidsa! Na etiketi je bila velika mrtvaška glava in sledeče besedilo:
3-AZIDO-3DEOXY-THYMIDINE
(AZT; Azidothymidine)
C10H11N9O1
For laboratory use only. Not for drug, household or other uses.
TOXIC
Toxic by inhalation, in contact with skin and if swallowed. Target organ(s): Blood Bone marrow. If you feel unwell, seek medical advice (show the label where posible). Wear suitable protective clothing.
Zdravljenje aidsa z AZT-jem izgleda, kot če bi na gozd odvrgli atomsko bombo, zato da bi pobili nekaj zajcev! Razen tega, da AZT uničuje same T celice, B celice (bela krvna telesca) in rdeča krvna telesca, ki po telesu prenašajo kisik, AZT uničuje tudi ledvica, jetra, prebavila, mišična tkiva in centralni živčni sistem. Epivir (3TC), Zerit (D4T), Hivid (ddC) in Videx (ddI) so podobna zdravila kot AZT, ki prav tako ustavljajo daljšanje DNA verig, kar onemogoča rast povsem zdravih celic. Vsa ta zdravila so modelirana na osnovi AZT-ja in tudi delujejo na podoben način. Seznam bolezni (stranskih učinkov), ki jih povzročajo »terminatorji DNA verig«, je zastrašujoč in obsega anemijo, defekte ob rojstvu, diarejo, norost, neplodnost, zmanjšanje števila granulocitov in splošno zmanjšanje belih krvničk, izgubo las, glavobole, okvaro jeter, izgubo apetita, linfom (rak), izgubo mišic, nevropatijo, prehlad, vnetje trebušne slinavke, spontan splav, razbarvanje kože, zmanjšanje števila T celic. Mnoge med temi boleznimi spadajo v kategorijo tistih, ki opredeljujejo aids.
Čeprav se za AZT ve, da je karcinogen, mutagen (povzroča mutacijo celic) in teragen (povzroča fizične anomalije embrija in ploda), so odobrili njegovo uporabo celo za nosečnice!
Moralna izprijenost farmacevtskih družb postane bolj razumljiva v luči podatka, da je proizvajalec AZT-ja Glaxo-Wellcome samo v letu 1997 s prodajo AZT-ja in drugih protivirusnih zdravil naredil za 2.35 milijard dolarjev prometa. Zaslužki z AZT-jem so znašali kar 400 milijonov dolarjev, s podobo drogo - z Epivir-jem, pa se je Glaxo-Wellcome opomogel še za dodatnih 260 milijonov dolarjev. Večina HIV pozitivnih ljudi na svetu si (na srečo) ne more privoščiti dragih zdravil in celo v ZDA so zaradi stroškov s temi zdravili bankrotirale nekatere vladne zdravstvene zavarovalnice. Medtem pa ima glavni direktor Glaxo-Wellcome letno plačo 2,3 milijona dolarjev.
Zastrašujoči učinki »zdravljenja« aidsa verjetno pojasnjujejo, zakaj je tako majhno število obolelih za aidsom med zdravstvenimi delavci. Očitno se dobro zavedajo, kaj pomeni podvreči se zdravljenju z močnimi drogami. Če bi se odločili za zdravljenje, bi jih čakalo le še trpljenje in na koncu skoraj gotovo smrt. Zato si najbrž sploh ne postavijo diagnoze, saj je preprosto ne želijo vedeti.
Čeprav medicinski in farmacevtski lobiji lahko z navajanjem prikrojenih statističnih podatkov o podaljšanju življenjske dobe dokažejo praktično vse, kar želijo dokazati, ostaja neizpodbitno dejstvo, da so stranski učinki zdravil, ki se jih uporablja za zdravljenje aidsa pogosto hujši, kot posledice samega aidsa.
Leta 1995 so razvili nova zdravila za zdravljenje aidsa, ki temeljijo na t.i. inhibitorjih proteaze in jih začeli uporabljati skupaj s starejšimi kemoterapevtskimi sestavinami, kakršen je AZT. Gre za zmes različnih zdravil, ki ji pravijo tudi »kombinirani koktejl« ali tudi »visoko aktivna antiretrovirusna terapija« s kratico HAART (Highly Active AntiRetroviral Therapy). Po splošnem prepričanju mešanica prinaša novo moč glede na stare kemoterapije, medijska trobila pa po diktatu raznih aids skupin, zdravilu pripisujejo osupljive rezultate, kakršnih še ni bilo. Nova zdravila so bila odobrena na osnovi najhitrejše in najbolj uvidevne revizije v zgodovini FDA, glavni mediji pa so jih takoj pozdravili kot čudežna. Dobrobit inhibitorjev proteaze v klinični praksi pa je ostala in še vedno ostaja nedokazana. Več kot štiri leta potem, ko so zdravila odobrili za uporabo, še vedno niso objavljena poročila v znanstvenih publikacijah, ki bi dokazovala izboljšanje zdravja pri pacientih, ki so jemali te močne droge (podatek se nanaša na leto 2000).
Trditev o zmagoslavju inhibitorjev proteaze je bila osnovana izključno na spremembah, ki so se zgodile v t.i. »nadomestnih zaznamovalcih« - to so laboratorijski testi, s katerimi se zamenjuje oziroma nadomešča klinične indikacije ali diagnoze. V edinem objavljenem poročilu, ki navaja višjo stopnjo preživetja pri pacientih zdravljenih z inhibitorji proteaze, študija ni uporabila placebo kontrol, ni dovolila, da se objavijo poročila o ponavljajočih simptomih, ki so značilni za aids, razen za pljučnico, niti ni dovolila objaviti drugi podatkov o pacientih. Navedla je izide le za 10 % vseh udeležencev študije in bila prezgodaj prekinjena po pičlih 38 tednih, v trenutku, ko je bila statistika umrljivosti ugodna za paciente, ki so se zdravili z inhibitorji proteaze. Rezultati so pokazali, da je bila umrljivost v skupini, ki je bila zdravljena s starimi zdravili 3,1%, skupina, zdravljena z novimi zdravili pa je beležila 1.4% umrljivost. Statistično gre za tako nepomembno razliko, da so celo oglaševalci zdravila morali priznati, da »ker je bila študija končana zgodaj, je bilo zbranih premalo podatkov, ki bi dokazovali statistični vpliv Crixivan-a na preživetje«.
Ena izmed študij inhibitorjev proteaze, ki jo je opravil National Institute of Health, je bila razglašena za uspešno, čeprav je zaključke izpeljala le na osnovi 12 mesečnega preizkušanja. Vodja in avtor preizkusa (ACTG 315), Dr. Michael Lederman, je prostodušno priznal, da študija ni bila nikoli načrtovana zato, da bi spremljala dejansko zdravje pacientov. Namesto tega, so rezultate določili na osnovi sprememb laboratorijskih testov, s katerimi so merili »virusno breme« v krvi pacientov, ne pa na osnovi kliničnih izboljšav njihovega zdravja oziroma počutja. To je pristop, ki nas spomni na znano šalo: »Operacija je uspela, pacient je podlegel!«
Predvideva se, da inhibitorji proteaze delujejo tako, da prekinjajo encimsko vez pri reprodukciji virusa HIV. Encimi so proteini, po svoji funkciji katalizatorji, ki združujejo ali razdružujejo druge molekule. Tako kot vsi retrovirusi, ima tudi HIV tri encime: reverzno transkriptazo, integrazo in proteazo, ki ločuje proteine narazen, kar predstavlja bistveno fazo v procesu reprodukcije retrovirusov. Inhibitorji proteaze blokirajo proteazo tako, da kot nefunkcionalne molekule zasedejo mesto, ki je sicer rezervirano za funkcionalne molekule, ter na ta način preprečijo razgradnjo proteinov. Vsi retrovirusni encimi so podobni različnim človeškim encimom, obstaja tudi veliko število človeških proteaz, vključno s tistimi, ki so potrebne pri prebavi hrane. Inhibitorji proteaze so sila podobni »terminatorjem DNA verig« (nucleoside analogs), kakršen je AZT, saj proizvajajo disfunkcionalne substitute, ki prekinjajo ali preprečujejo normalno delovanje encimov. Čeprav proizvajalci inhibitorjev proteaze zatrjujejo, da njihova zdravila ciljajo izključno na HIV proteazo, rastoč seznam stranskih učinkov nasprotuje njihovim trditvam. Zagotovila ameriških farmacevtov so na moč podobna pravljicam ameriških generalov, ki govorijo o pametnih bombah za uničevanje vojaških ciljev sredi civilnih naseljih, grozljivo opustošenje med nedolžnim prebivalstvom pa imenujejo »kolateralna škoda«. Za AZT in podobne droge, ki naj bi ciljali izključno HIV, se je izkazalo, da enako učinkovito, kot blokirajo HIV DNA, blokirajo tudi vitalne DNA-je človeka. Sedaj vemo, da AZT, Videx in ostali inhibitorji DNA verig blokirajo DNA znotraj mitohondrijev - delcev v celicah, ki proizvajajo energijo, ki jo vse celice potrebujejo za življenje.
Terapija s »koktejli« je bila razglašena kot absolutna nujnost do konca življenja, čeprav so proizvajalci zdravil jasno povedali, da so njihovi »dolgoročni učinki popolnoma neznani«. Na raznih seminarjih in v raznih poročilih se še vedno oznanja, kako pomembno je, da se pacienti strogo držijo navodil za jemanje zdravil. Zadnja zdravila za aids so sicer bolj »prijazna« in je dovolj le nekaj tablet dnevno, toda še do nedavnega so pacienti morali zaužiti nič manj kot 30 pilul na dan, razporejenih na osnovi 24 urnega razporeda - nekatere je bilo potrebno jemati s hrano, druge na prazen želodec, mnoge pa se sploh ni smelo jemati skupaj. Pacienti so opozorjeni, da bo, brez strogega spoštovanja količin in časov, HIV mutiral v novo obliko virusa, ki bo neobčutljiv na zdravila. Zastraševanje, kot običajno, temelji le na goli špekulaciji. Celo Dr. David Rasnick, izumitelj inhibitorjev proteaze, ki se je odločil, da bo delal izven »korporacije aids«, pravi, da je teorija o odpornosti HIV proteaze popolnoma neutemeljena. Ne obstaja namreč nobeno znanstveno poročilo, ki bi objavilo podatke o takšni odpornosti pri pacientih. Edine HIV proteaze, ki naj bi bile odporne na inhibitorje, so proizvedli v laboratoriju z uporabo genskega inženiringa.
Bolj kot to, pa je zanimiva izjava Dr. Rasnick-a, ki jo je leta 1998 dal v intervjuju za Zenger's magazine: »Kot prvo, ne verjamem, da je HIV kakorkoli povezan z aidsom. Zato je popolnoma brez pomena izdelovati inhibitorje za nekaj, kar naj ima opravka s HIV-om, če ta nima nič opraviti z aidsom. Gledano s tehnične plati, je preprečevanje replikacije nalezljivega HIV-a absolutno briljantna strategija. Deluje »in vitro«. Verjetno deluje tudi v ljudeh, če je ta »neumnost« sploh v njih. Glede na to, da je vseeno ali replikacijo preprečiš ali ne, je tudi popolnoma vseeno, če je zadeva briljantna, ali če ni. Težava je namreč v tem, da morate najprej imeti virus, ki nekaj pomeni, in razlog, zakaj sem se povlekel iz teh raziskav, je v tem, da ne želim delati na virusu, ki je brez pomena.«
Še največji 'dosežek' inhibitorjev proteaze je bil zagon, ki so ga dali oglaševalskim kampanjam za aids. Epidemija posterjev, oglasov in celostranskih časopisnih objav, je pozivala HIV pozitivne, naj bodo »pametni« in naj po virusu udarijo »takoj in z vso močjo« - z uporabo zdravil, ki dokazano pomagajo ljudem, da živijo dlje in bolj zdravo. Vendar celo mnogi podporniki aids farmakoloških preparatov močno dvomijo v njihovo učinkovitost. Glavni aids znanstvenik, Dr. Anthony Fauci, je izrazil resne zadržke o uporabi inhibitorjev proteaze pri ljudeh »ki so drugače popolnoma zdravi«. V članku, objavljenim leta 1996 v časopisu Journal of the American Medical Associaton, pravi: »Ne vemo ali bo zgodnja intervencija pri posameznikih brez simptomov rezultirala v dolgoročnih kliničnih izboljšavah in ali bo kumulativna toksičnost dolgoletne uporabe zdravil odtehtala njihovo potencialno dobrobit.« Celo sam Dr. Robert Gallo je opozoril, da so »te droge toksične…več časa, kot jih jemlješ, večja je njihova toksičnost.« Dr. Jay Levy, še eden »mainstream« aids specialist, podpira mnenje, da so »ta zdravila lahko toksična in da lahko pogubno vplivajo na naravni imunski odziv telesa na HIV.«
Čeprav mediji pripisujejo upad števila aids obolenj uspešnemu zdravljenju z »aids koktejli«, CDC-jeva poročila o preživetju jasno kažejo, da se je število obolelih z aidsom in umrljivost začela zmanjševati preden so »koktejle« odobrili za uporabo. Nekateri strokovnjaki pripisujejo zmanjšanje umrljivosti zaradi aidsa dejstvu, da je več kot polovica vseh primerov aidsa od leta 1993 ugotovljena pri ljudeh, ki so bili HIV pozitivni, pa niso imeli nobenih simptomov bolezni. Ista poročila kažejo, da se je število aids primerov začelo umirjati že leta 1991 in od takrat naraslo samo enkrat, v prvi četrtini leta 1993, ko so spremenili definicijo aidsa, tako da so med simptome dodali nove bolezni in okoliščine.
10. KJE SE SKRIVA HIV?
Ko so znanstveniki in zdravniki sprejeli Gallovo hipotezo o virusu aidsa , so predvideli, da je Gallo izoliral edinstven retrovirus – HIV, in da so proteini, ki jih je uporabil, da je izdelal test za HIV s protitelesci, prišli iz čistega izoliranega virusa. Toda že od samega odkritja virusa HIV naprej mnogi znanstveniki dvomijo v regularnost takšne izolacije. Trdijo, da HIV, za razliko od ostalih virusov, nikoli ni bil izoliran kot samostojen in stabilen delec. Slike, narejene z elektronskim mikroskopom ali z mikrografi , ki jih je posnel Gallo in drugi raziskovalci aidsa po njem, prikazujejo delce, ki so podobni retrovirusom med množico drugih mikrobnih delcev, ki gotovo niso virusi. Za nameček so vse slike posnete na celičnih kulturah, ki so bile predhodno obdelane in stimulirane z določenimi kemikalijami. Edini direkten in nedvoumen dokaz za obstoj virusa pa je izolacija, edini dokaz, da je pacient okužen z virusom, pa je izolacija virusa iz njegove nekultivirane plazme, ki ni bila naknadno preparirana s kemikalijami oziroma s posebnimi kulturami. Kulture predstavljajo umetna laboratorijska okolja, ki vsebujejo podvajajoče se mikroorganizme in celice.
Izolacija virusa normalno ne predstavlja težav, saj plazma okužene osebe vsebuje izredno veliko število primerkov. Pri HIV-u pa to ne velja. V resnici ne obstaja niti en sam dokaz, da je kdorkoli, kadarkoli našel v sveži plazmi virus HIV. Raziskovalci aidsa so sposobni najti HIV oziroma tisto, kar imajo za HIV, le v primeru, če plazmo dodajo v kulturo skupaj s posebnimi kemikalijami, ki povzročijo stimulacijo. Umetno stimulirane kulture lahko spodbudijo virusni DNA, da začne proizvajati viruse tudi v primeru, ko pacientova plazma virusov sploh ne vsebuje! Resnična izolacija virusa nujno zahteva svežo, nekultivirano plazmo.
Če bi nam uspelo izolirati virus iz sveže plazme 99 % vseh ljudi, ki so na bili na potrditvenem HIV testu pozitivni, potem bi za test lahko rekli, da 99 % zanesljiv. V primerih, ko se izvaja izolacijo v kultivirani plazmi (ki je edina, s katero znanstvenikom izolirati tisto, čemur pravijo HIV), je takšna verjetnost oziroma zanesljivost le še 0-10% pri pacientih brez simptomov aidsa in približno 40 % pri pacientih, ki takšne simptome imajo. Vse to meče čudno luč tudi na zanesljivost samih testov na HIV protitelesca, saj njihova zanesljivost nikoli ni bila potrjena z potrditvenimi testi, pri katerih bi HIV izolirali iz sveže, nekultivirane plazme.
Dejstvo je, da je virus HIV, oziroma tisto, kar znanstveniki mislijo, da je virus, mogoče zaznati samo v posebej preparirani laboratorijski mešanici, nikomur pa ga še ni uspelo videti v sveži krvi pacienta, kaj šele »zalotiti« pri dejanjih, ki mu jih očitajo. Vse slike in shematski prikazi v raznih učbenikih in v strokovnih publikacijah, ki naj bi ponazarjali obliko in mehanizem delovanja virusa HIV, so v resnici samo gola špekulacija, izmišljene shematske podobe, ki so plod ilustratorjeve domišljije, in še zdaleč ne temeljijo na resničnih posnetkih pravih, živih in delujočih virusov. Vse, kar strokovnjaki mislijo, da počne HIV, v resnici temelji na posrednih (prirejenih) dokazih ali na goli špekulaciji.
HIV uvrščajo med retroviruse. Ti so ime dobili zaradi lastnosti, ki jim omogoča, da s pomočjo encima reverzne transkriptaze obračajo zapis RNA v DNA. Ko sta Montagnier in Gallo v letih 1983/84 »lovila« retroviruse, sta dobro vedela, da odkritje delca, ki je videti kot virus, (in čeprav jim je ta delec uspelo »izolirati« in dokazati, da lahko obrne RNA v DNA), ne dokazuje, da je ta delec v resnici že virus. To pa zato, ker vsi delci, tudi če izgledajo kot virusi, niso vedno virusi. Tudi ni vse, kar obrača prepise RNA v DNA, nujno retrovirus. Niti virus. Ta pojav namreč ni specifičen samo za viruse. Znanstveni dokaz, da je nek delec virus, bi moral vključevati dvoje: Izčiščenje delcev in analizo, s katero bi pokazali, da so izčiščeni delci sposobni proizvesti nove – enake delce. Drugače rečeno, potrebovali bi dokaz, da so delci kužni. Takšni eksperimenti niso bili nikoli narejeni. Dokaz o obstoju HIV-a temelji na protitelescih, na žalost, pa so protitelesca nespecifična! Montagnier in Gallo sta res odkrila protitelesca v pacientih z aidsom, ki so potem reagirala z nekaterimi proteini v njihovih celičnih kulturah. To pa še ne dokazuje, da so proteini, ki so reagirali s protitelesi, sestavni del virusa, niti ne dokazuje, da so se ta protitelesca sprožila zaradi virusa. Za lažje razumevanje si zamislimo sledeč (analogen) preizkus: Namesto celične kulture pacienta z aidsom vzemimo epruveto, ki vsebuje različne vrste mleka od več različnih živali. Z drugimi besedami, pred sabo imamo zmes mnogih - različni proteinov, vendar ne vemo, od katerih živali. Namesto mešanice protitelesc iz pacienta z aidsom vzemimo epruveto, ki vsebuje različne kisline. Nato v mešanico različnih vrst mleka zlijmo mešanico različnih kislin in prišlo bo do sesirjenja (reakcije med proteini in kislinami). Na osnovi tega postavimo tezo, da smo izolirali kravo. Ali kozo. In to ne navadno kravo ali kozo, marveč popolnoma novo vrsto krave ali koze. Takšno, ki jo doslej sploh še nismo poznali. In to v epruveti. In nato postavimo še trditev, da le določen izbor kislin v mešanici povzroči takšno sesirjenje. Torej, če se vrnemo nazaj k HIV-u; proteini, ki reagirajo s protitelesci, naj bi zaradi tega že bili kar proteini, ki pripadajo HIV-u. To ni način, s kakršnim bi znanstveniki morali dokazovati obstoj virusa ali določati, katera so njegova protitelesca. Skoraj vsakdo verjame, da so ta protitelesca HIV-ova in da so izrazito specifična za HIV. To pa ravno zaradi takšnih krožnih argumentov. Aids, kot klinični sindrom, običajno (pa ne vedno!) spremljajo protitelesca, kar se potem interpretira kot dokaz, da so pacienti z aidsom okuženi z virusom HIV. Nato se protitelesca uporabijo za dokazovanje, da HIV povzroča aids. Drugače rečeno - aids dokazuje, da je HIV, ta pa dokazuje, da je aids.
Vse to je mnoge znanstvenike utrdilo v prepričanju, da virus HIV nikoli ni bil izoliran. Nič čudnega ni, da nekateri med njimi celo zelo resno dvomijo o njegovem obstoju.
11. KAJ POVZROČA AIDS, ČE TO NI HIV ?
V nasprotju s splošnim prepričanjem, virus HIV ni potreben, da bi se razložilo pridobljeno izgubo imunosti in bolezni, ki jih povezujejo z aidsom. Zato, da bi to razumeli, je potrebno najprej vedeti, kaj je aids. Aids ni neka nova bolezen, marveč le ime za 29 prej znanih bolezni oziroma bolezenskih stanj. Hipoteza, da HIV povzroča aids, predvideva, da se te bolezni (npr, določene oblike raka, diareja, pljučnica, salmonela, diareja ali tuberkuloza) pojavijo zato, ker virus HIV onesposobi oziroma postopoma uniči imunski sistem žrtve. Za vse te bolezni velja, da zanje poznamo medicinsko dokazane vzroke, ki v nobenem primeru ne vključujejo virusa HIV. Imunska odpornost organizma je tista, ki določa, kako uspešno se bo nek organizem spopadel z boleznijo. Dober imunski sistem lahko bolezen povsem prepreči, enako lahko pospeši oziroma olajša prebolevanje. V nekem skrajnem smislu je šibkost imunskega sistema kriva za večino bolezni. Za uničevanje imunskega sistema in posledično za njegovo nedelovanje, pa obstaja množica dejavnikov, za katere se ve in so tudi dokumentirani v medicinski literaturi že več kot 70 let. Kronična in večkratna izpostavljenost takim tveganjem lahko nedvomno povzroči skupino simptomov, ki jim pravimo aids.
Med faktorji tveganja so v prvi vrsti fizični faktorji, kamor spadajo slaba prehrana (podhranjenost) in kronično pomanjkanje spanja. Medicinska literatura poudarja, da obstaja izrazita soodvisnost me podhranjenostjo in infekcijami. Lakota in endemične bolezni (bolezni omejene na določen kraj) so običajne težave v tistih deželah, kjer je aids najbolj razširjen. Če se slabo hranijo nosečnice pride tudi do slabe hranjenosti plodu. V takih pogojih otroci imajo potem lahko doživljenjsko uničen imunski sistem. Revščina, velika prenaseljenost, umazani viri pitne vode so pogosto vzroki za epidemične bolezni in slabše zdravje v deželah v razvoju, kjer lahko že infekcija z običajnimi mikrobi, ki za ljudi v razvitem svetu niso nevarni, povzroči pravo opustošenje. V deželah »blagostanja« pa si ljudje imunski sistem uničujejo z napačno prehrano (subklinična podhranjenost) in s kroničnim pomanjkanjem spanja.
Na drugem mestu velja omeniti kemične faktorje tveganja. Skoraj vse kemične droge bolj ali manj uničujejo imunski sistem. Mednje spadajo, ne samo taki strupi kot je AZT, marveč vse kemoterapevtske sestavine za »zdravljenje« raka, inhibitorji proteaze, antibiotiki in steroidi, potem so tu še rekreacijske droge , kakršne so kokain, krek, heroin, nitriti (poppers) in razni metamfetamini. Kemoterapija uničuje celice kostnega mozga, od koder izhaja večina obrambnih celic imunskega sistema. Prav tako ubija že izoblikovane imunske celice, B celice in rdeča krvna telesca. Kemoterapija uničuje prebavni sistem, tako da ubija črevesno floro. To posledično prinaša slabo absorpcijo snovi in podhranjenost. Tudi če se kemoterapija izvaja za kratek čas, je imunski sistem vedno prizadet, kar povečuje občutljivost organizma na različne okužbe. Povzroči lahko življenje ogrožajočo anemijo in diarejo. AZT, ddI, ddC, DT4 in TC3 so vse kemoterapevtske sestavine, ki se jih uporablja pri »zdravljenju« aidsa.
Mnoge farmacevtske učinkovine so znane po tem, da slabijo imunski sistem, še posebej, če se jih uporablja dalj časa. Inhibitorji proteaze povzročajo disfunkcionalnost jeter, ki so preobremenjene zaradi prevelike količine strupov, ki jih morajo izločiti iz telesa. Poleg tega povzročajo tudi odpoved delovanja ledvic, nevarno povečujejo holesterol, povzročajo diarejo in druge nevarnosti za zdravje. Za imunski sistem so zelo nevarni so tudi steroidi, ki jih pogosto predpisujejo pacientov za povrnitev mišične mase, ki so jo izgubili zaradi jemanja AZT. Enako nevarni so antibiotiki, ki jih pogosto preventivno predpisujejo HIV pozitivnim osebam. Nenazadnje so tu še razni herbicidi in insekticidi, ki tudi postopoma degradirajo imunski sistem.
Na tretjem mestu so biološki faktorji tveganja. Ti predstavljajo kronično izpostavljenost raznim okužbam s sifilisom, gonorejo, klamidijo in drugimi veneričnimi boleznimi, potem so tu še hepatitis, tuberkuloza, malarija, razne plesni in mikroskopski paraziti (npr. Giardia intestinalis), bakterijske infekcije (npr. z staphylococcus aureus ali z E coli) ter kronične infekcije črevesja. Tveganje predstavljajo tudi transfuzija krvi in uporaba drugih proizvodov iz krvi. K temu je treba prišteti še uničujoče posledice zdravil, ki se jih uporablja za zdravljenje takih bolezni.
Na četrtem mestu so psihološki faktorji tveganja. Vedno več se govori in piše o psihološkem izvoru bolezni. Tako kot slabo telesno zdravje negativno vpliva na psihični odziv človeka, nedvomno velja tudi obratno. Še posebej alternativni zdravilci govorijo o vplivu negativnih misli. Dejstvo je, da kronična zaskrbljenost, panika in depresija uničujejo zdravje, negativno vplivajo na imunski sistem in posledično lahko pripeljejo do bolezenski simptomov, ki so značilni za aids. Mentalni stres povzroči proizvodnjo hormona kortizola, prevelike količine tega hormona pa povzročijo naglo in dramatično zmanjšanje T celic.
Globok strah pred aidsom včasih zadostuje, da celo ljudje, ki so na testiranjih redno HIV negativni, razvijejo fizične simptome aidsa. Prepričanje in pričakovanje zelo pogosto vpliva na fizično delo. Podobno kot že sama diagnoza »rak« lahko povzroči pri pacientih naglo poslabšanje stanja, tako tudi spoznanje (ki nemalokrat temelji na napačne testu), da je nekdo okužen z virusom HIV, pri taki osebi povzroči takšen psihološki stres, da se iz tega razvijejo bolezenski simptomi značilni za aids. Paradigma HIV=AIDS=SMRT je tako močno zakoreninjena v glavah preplašenih množic, da pozitiven HIV test pri večini ljudi učinkuje enako kot smrtna obsodba. Kako smrtna obsodba vpliva na psiho ljudi in posledično na njihovo fizično zdravje pa je dovolj znano, ne samo iz vojnih časov, marveč tudi iz vsakdanje medicinske prakse, še posebej ko gre za zdravljenje »neozdravljivih« bolezni. Po domače rečeno, ljudje, ki močno verjamejo, da bodo v kratkem umrli, tudi v resnici umrejo, čeprav so bili v času postavitve diagnoze popolnoma zdravi.
V medicinski literaturi ne obstajajo primeri, kjer pri opisu primerov aidsa, ne bi bil vključen vsaj eden ali več zdravju nevarnih faktorjev tveganja.
Najbolj rizična skupina za aids so nedvomno homoseksualci. Napačno pa bi sklepali, da so ogroženi zaradi specifičnih spolnih praks. Usmerjanje pozornosti na spolnost, namesto na druga tveganja, v veliki meri onemogoča, da bi uspešno preprečili in reševali problem aidsa. Nekateri geji redno uporabljalo nitirite, običajno znane kot »poppers« ali »poperji«, med drugim z namenom, da si razširijo danko in olajšajo analni spolni odnos. Za te substance je znano, da uničujejo imunski sistem in povzročajo raka. V določenem obdobju je skoraj 95% vseh gejev v urbanih območjih, kakršna so Los Angeles, New York ali San Francisco, priznala, da uporablja »poperje«. Uporaba nitritov je soodvisna s Kaposijevim sarkomom (KS) in ne-Hodginsovim limfomom, torej z dvema oblikama raka, ki spadata v kategorijo aids bolezni. Obe obliki raka lahko najdemo skoraj eksluzivno pri rizični skupini homoseksualcev. Obstaja več raziskav, ki kažejo na izrazito povezavo med uporabo »poperjev« in KS, saj se ta pojavlja pri mnogih HIV negativnih gejih. KS je zelo težko najti pri ljudeh, ki spadajo v katero drugo rizično skupino ali pri ženskah z aidsom, nikoli pa ga niso zasledili pri otrocih ali pri dojenčkih z aidsom. Leta 1981, ko so identificirali aids, je polovica vseh obolelih z aidsom imela KS. Ko je pojenjala uporaba »poperjev«, se je zgodilo, da se je do leta 1993, zmanjšala pojavnost KS pri obolelih z aidsom le še na 5 %. V vseh študijah (do leta 1995), kjer so geje z aidsom spraševali o uporabi rekreacijskih drog, je od 93% do 100% vseh udeležencev priznalo, da porablja kokain, krek kokain, poperje, heroin, ekstazij, metamfetamine (speed , crystal) in/ali Special K (sedativ za živali). Študije CDC poročajo, da je bilo 20-50% vseh gejev v večini ameriških mest zdravljeno, pogosto večkrat, zaradi črevesnih parazitov z uporabo farmacevtskih preparatov, ki uničujejo imunski sistem.
Propagandne gonje, ki spodbuja testiranje na HIV in zdravljenje s strupenimi aids drogami ter življenje v strahu pred aidsom so najbolj zadeli gejevske skupnosti. Mnoge gejevske revije so skoraj polovico prostora za komercialno oglaševanje namenile promociji vsebin, povezanih z aidsom. Takšno neprestano poudarjanje aidsa, je aids povzdignilo v nekaj neizogibnega – v grozo apokaliptičnih razsežnosti, kar je pri marsikomu nedvomno povzročilo strah in obup – vse to pa so psihološki faktorji, ki učinkovito uničujejo imunost sistema.
Verjetnost lažnega pozitivnega testa na HIV je višja pri ljudeh z višjimi ne-HIV protitelesci in mikrobi v krvi. Protitelesca, ki nastanejo kot odgovor na določene mikrobne ali virusne okužbe, ki jih pogosto zasledimo pri nekaterih homoseksualcih, predstavljajo dokumentiran vzrok za lažne pozitivne teste na HIV. HIV pozitivnim osebam pogosto predpišejo zdravila kot preventivo za oportune okužbe značilne za aids. Takšna zdravila, na primer Bactrim in Septra, spadajo med močne sulfonamidne antibiotike, ki ubijajo prebavno floro, povzročajo anemijo in uničujejo kostni mozeg. Zdravila proti HIV-u (AZT, ddI, D4T, ddC in 3TC so vse močno strupene substance, ki uničujejo imunski sistem in prebavni sistem, za nameček pa povzročajo 5 od 29-ih bolezni, ki določajo aids. Dve študiji iz leta 1993, ki so ju naredili v ZDA in Kanadi, sta razkrili, da je prav vsak od več sto gejev z aidsom imel za seboj zgodovino nezanemarljive uporabe rekreacijskih drog in/ali drog za zdravljenje aidsa.
35 % vseh v ZDA diagnosticiranih primerov aidsa predstavljajo intravenozni uživalci trdih drog, 4 % pa je takih, ki kot edino tveganje navajajo, da so imeli heteroseksualne stike z njimi. Vendar je večina ljudi, ki je sprva za aids krivila intimne odnose z intravenozni uživalci trdih drog, kasneje priznala, da tudi samim jemljejo droge. Podobno kot v primeru gejev, kjer so pod udarom specifični spolni odnosi, je v primeru intravenoznih uživalcev drog večina aids kampanje osredotočena na prenos okužbe z iglami. V resnici pa bi se morali vprašati, kaj je hujše – jemanje trdih drog ali okužba z HIV? Tudi če verjamemo, da HIV uničuje imunski sistem, ga ne more uničiti bolj, kot ga uničujejo že same trde droge. Dejstvo je, da so že pred pojavom aidsa, uporabi trdih drog (kokaina, heroina, nitritov in amfetaminov) pripisovali 10 bolezni, ki jih danes pripisujejo aidsu. Pravzaprav je tragikomično, da se ljudje bolj bojijo umazanih igel, kot tistega, kar si z iglami vbrizgavajo v kri! Namesto, da bi zdravstvene ustanove in razne »humanitarne organizacije« bolj propagirale zdrav življenjski slog, zdrave medčloveške odnose (kamor nedvomno ne spadajo iztirjeni promiskuitetni odnosi), izogibanje vsakih drog (ne le trdih), propagirajo kondome in uporabo čistih injekcijskih igel ter zasvojencem ponujajo nadomestne droge, kakršna je na primer metadon, ki povzroča še hujšo odvisnost in enako uničuje imunski sistem.
2 % vseh v ZDA odraslih primerov z aidsom predstavljajo hemofiliki in prejemniki transfuzije. T.i. »Factor VIII«, ki ga prejemajo hemofiliki, in omogoča strjevanje krvi, že sam močno potlači imunski sistem. Na sploh je hemofilija tako življenje ogrožajoča bolezen, da je mnogo smrti HIV pozitivnih hemofilikov, ki jih štejejo med žrtve aidsa, pravzaprav posledica komplikacij, ki so značilne za hemofilijo. Tudi transfuzija krvi vpliva negativno na imunski sistem. Medicinski strokovnjaki poudarjajo, da sta pri hospitaliziranih pacientih pogosta transfuzija krvi in umrljivost v veliki soodvisnosti. Prejemniki krvi so bolj izpostavljeni smrtonosnim oportunističnim okužbam. Poleg tega »Factor VIII« in transfuzija krvi lahko povzročita pozitiven HIV test pri osebah, ki virusu niso bile nikoli izpostavljene, tako da sprožita proizvodnjo protitelesc, ki potem reagirajo na nespecifične proteine pri testiranju na HIV protitelesca.
6 % vseh v ZDA diagnosticiranih primerov aidsa so oboleli pripisali le svojim heteroseksualnim spolnim stikom. Vendar nadaljnja poizvedovanja pokažejo, da 60-90% takšnih ljudi lahko uvrstimo med intravenozne uživalce trdih drog ali med geje, torej med tiste, ki so še posebej podvrženi tveganim življenjskim praksam, ki uničujejo imunski sistem. Dejstvo je, da ljudje, pri katerih ugotovijo, da imajo aids, sami izberejo, v katero izmed šestih rizičnih skupin spadajo in nič nenavadnega ni, če se nekateri sramujejo ali bojijo priznati, da so geji in/ali, da uživajo trde droge.
Znano je, da lahko škoda, ki nastane zaradi aids kemoterapije ali celo že sama objava napačne usodne diagnoze, povzroči bolezen in smrt pri nekaterih sprva popolnoma zdravih ljudeh, ki jih ni mogoče uvrstiti v nobeno rizično skupino.
Čeprav mladostniki in otroci ne spadajo v kako izmed rizičnih skupin, primeri aidsa med mladimi ljudmi, čeprav so zelo redki, vzbujajo veliko pozornost. Predvsem pa se takšni primeri uporabljajo kot argument, ki naj ovrže hipoteze, da HIV ne povzroča aidsa. Kljub splošnemu prepričanju, večino primerov aidsa pri mladostnikih in otrocih lahko razložimo z istimi vzroki, kot pri odraslih osebah.
V ZDA je bilo leta 1998 med 26 milijoni najstnikov zabeleženih skupaj 293 novih primerov aidsa in med temi jih je kar 229 posredovalo podatke, na osnovi katerih jih lahko uvrstimo v dve primarni rizični skupini po kriterijih, ki jih določa CDC.
Eden od načinov za razširjanje aidsa naj bi bil prenos virusa HIV z matere na plod. Podatki kažejo, da je najmanj 75% otrok, ki so se rodili HIV pozitivnim materam, HIV negativnih. Študije so pokazale, da ustrezno hranjene in oskrbovane HIV pozitivne matere, rodijo več kot 90% HIV negativnih otrok brez terapije z zdravili proti aidsu.
Več kot 80 % mater otrok, ki so jim postavili diagnozo aids, je prostovoljno potrdilo, da so med nosečnostjo uporabljale injekcijske droge, to je praksa, ki skoraj praviloma pripelje do znotrajmaternične podhranjenosti. Ostali primeri aidsa pri dojenčkih in otrocih so lahko tudi posledica jemanja za imunski sistem uničujočih »zdravil«, kot odgovor na HIV pozitiven test ali kot odgovor na iste faktorje, ki sicer povzročajo pri HIV negativnih otrocih pljučnico, bakterijske okužbe ali imunske okvare.
Povsem drugačna slika, kot v ZDA, v Evropi in v drugih razvitih deželah, se kaže v deželah v razvoju. Tu aids prevladuje skoraj izključno pri heteroseksualcih, ki ne uživajo trdih drog. Aids znanstveniki ne znajo razložiti, zakaj je aids primarno razširjen med heteroseksualnimi neuživalci drog samo izven Evrope in ZDA. Zdi se, kot da bi šlo za neko drugačno vrsto virusa, ki se drugje »prenaša« na drugačen način, oziroma še huje, če gre za isti virus, se zdi, da neki drugi vrsti pripada njegov gostitelj. Kot da bi črnci in druge »ogrožene rase« pripadali drugi vrsti primatov, ki so veliko bolj občutljivi na virus. Kaj podobnega ne velja za nobeno drugo vrsto virusa, če seveda niso posredi neke druge – dodatne okoliščine – ki vplivajo na bolezen bolj kot virus sam. Najmanj, kar dokazuje afriški aids, je to, da samo okužba s HIV-om ne zadostuje, da bi se iz tega že izcimila bolezen.
Razumljiva razlaga za veliko število aids primerov v deželah tako imenovanega »tretjega sveta« upošteva dobro znana tveganja za zdravje, ki so značilna za te dežele. Gre za splošno revščino in podhranjenost, pomanjkanje pitne vode, neredno oskrbo z živili, nevzdržne sanitarne razmere, omejen dostop do medicinske oskrbe, epidemične bolezni, kakršne so malarija, tuberkuloza in parazitske okužbe, ki se manifestirajo v oblikah, ki so značilne za aids. In dejstvo je, da se aids v Afriki diagnosticira prvenstveno na osnovi niza nespecifičnih kliničnih simptomov.
V podsaharski Afriki živi 60 % vseh ljudi brez sveže vode, zadostne prehrane in osnovnih sanitetnih pogojev. Med množico natrpanih hiš ležijo kupi smeti in v prostorih za napajanje odprti bazeni z vodo, ki zagotavljajo odlično gojišče za komarje in še boljše razmere za razmah kolere. Latrine se gradijo nad vodnimi zajetji. V času dežja prebivalci običajno kar odmašijo luknje, da se odplaknejo iztrebki iz latrin. Vse to se potem steka na mesta, kjer ljudje zajemajo »pitno« vodo. Nekateri ljudje sploh nimajo stranišč. Podelajo se kar v plastične vrečke, ki jih nato odvržejo v odtoke. Temu pravijo »leteča stranišča«. Večina ruralnih naselij sploh nima izvirov sanitarne vode. Ljudje umivajo obleke, se kopajo in mečejo odpadke v vodna zajetja. Vodna zajetja si ljudje delijo z živalmi, ki se v istih zajetjih kopajo, urinirajo in izločajo blato. V stoječi vodi se redijo komarji, ki prenašajo malarijo. Kužne bolezni kot so diareja, kolera, griža in tuberkuloza ter seveda lakota so glavni ubijalci v Afriki. Toda, od leta 1985 vsemu temu pravijo aids. Objave na javni televiziji, ki sporočajo strašljive novice o milijonih okuženih z aidsom, praviloma vedno zamolčijo, kakšne so tamkajšnje sanitarne razmere. Zakaj se mednarodna skupnost ne angažira za gradnjo vodnjakov in drugih sistemov za oskrbo prebivalstva s čisto pitno vodo v Afriki? Priporočila Združenih narodov za Afriko praktično ne govorijo o tem, marveč obratno. Milijarde dolarjev se jemljejo iz socialnih fondov, fondov za izobraževanje, infrastrukturo in za razvoj podeželja, ter se preusmerjajo v izobraževanje o zdravi spolnosti. Zdi se, da so kondomi bolj pomembni, kot čista voda.
Množica ljudi iz tretjega sveta (milijarda in pol) živi z enim dolarjem na dan. Stroški t.i. zdravljenja aidsa v razvitem svetu za enega pacienta letno znašajo (brez pregledov in testiranj) približno 10.000 dolarjev (podatki za Slovenijo 1.800.000 SIT), kar znese malo manj kot 30 dolarjev na dan. Vpitje in pozivanje mednarodnih ustanov, uradov in združenj, da je potrebno zagotoviti zdravila za obolele z aidsom v Afriki, ni samo groteskna parada deklarativnega humanizma, marveč je zahteva, ki ne temelji na realnih osnovah. Afrika je bil vedno dobra za biznis – izkoriščanje surovin v zameno za podporo diktatorskih režimov, prodaja dragega orožja in še bolj dragih – sofisticiranih »zdravil«, ki seveda ne morejo rešiti nikogar, saj ne morejo odpraviti niti revščine, niti problema pitne vode, niti ne morejo nikogar ustrezno nahraniti. Predvsem pa je cena teh zdravil za obubožane Afričane popolnoma nedosegljiva. Samo vprašamo se lahko, kaj predstavlja natikanje kondomov sestradanim ljudem, ki živijo v nevzdržnih higienskih pogojih, kaj pomeni »zdravljenje« lakote, diareje, malarije, griže, tuberkuloze z inhibitorji proteaze? Naivnost ali pokvarjenost?!
12. JE SPLOŠNO SPREJETO MNENJE LAHKO NAPAČNO ?
V zgodovini se je večkrat izkazalo, da je enodušno soglasje o vzrokih ali o zdravljenju določenih bolezni, popolnoma napačno. Množična vera v napačne teorije je nemalokrat ovirala pomembne raziskave, kar je zaustavilo razvoj primernih zdravil ali učinkovitih terapij, to pa je povzročilo veliko število nepotrebnih smrti. Mnogi medicinski postopki, ki so veljali za standard, so se kasneje izkazali za škodljive ali celo za smrtno nevarne. Na primer, še leta 1899 se je v »Merck Manual«, v prestižnem medicinskem priročniku, ki so ga zdravniki svojega časa upoštevali kot biblijo, priporočala uporaba strupov, kakršni so arzenik, eter, kloroform, terpentin, živo srebro in strihnin za zdravljenje anemije, zaprtja, bolečin v ušesih in glavobolov. Zdravniki so nekoč rutinsko uporabljali X-žarke za zdravljenje aken, lišajev, vnetje mandeljnov ali povečanega timusa, danes pa je splošno znano, da X-žarki povzročajo genetske poškodbe in raka. Za sintetični hormon DES, ki so ga v petdesetih leti prejšnjega stoletja predpisovali nosečnicam za preprečevaje neželenega splava, so kasneje ugotovili, da povzroča sterilnost in raka pri hčerah pacientk, ki so ga jemale. Desetletje kasneje je Clioquinol, ki so ga na široko predpisovali za zdravljenje diareje, povzročil epidemijo nevšečnosti. Skoraj petnajst let so zdravniki in znanstveniki za izbruh nenadnih črevesnih motenj krivili virus, za zdravljenje pa predpisovali »zdravilo«, ki se je kasneje izkazalo kot dejanski povzročitelj težav. Preden so upoštevali mnenje manjšine in priznali, da je za težave kriv Clioquinol ter prepovedali njegovo uporabo, je moralo umreti na tisoče ljudi, mnogi pa so zaradi »zdravilnih učinkov« oslepeli ali postali paralizirani.
Zanimivi in pomenljivi so tudi primeri znanih bolezni, ki so jih – na podlagi splošnega soglasja – razumeli in posledično obravnavali popolnoma napačno. Za skorbut so v devetnajstem stoletju mislili, da ga povzroča nalezljiv mikrob, potem pa se je izkazalo, da nastane kot posledica neustrezne prehrane oziroma pomanjkanja vitamina C. Podobno so si razlagali avitaminozo, znano tudi pod imenom beri-beri. Spet so bili krivi mikrobi, že nekaj časa pa vemo, da je posledica pomanjkanja tiamina v prehrani. Za znamenito gripo, ki je pobila milijone v letu 1918, so mislili, da jo povzroča bakterija in ne virus, kot se o tem splošno strinjajo danes. Pelagra, ki se je pojavila v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, je veljala za kužno bolezen, danes vemo, da nastane kot posledica slabe hranjenosti oziroma zaradi pomanjkanja niacina. Med leti 1960 in 1970 se je na Japonskem pojavila bolezen, ki so jo označili s kratico SMON. Dolgo je veljajo splošno prepričanje, da jo povzroča virus, kasneje pa se je izkazalo, da bolezen povzročajo farmacevtske droge.
13. ZGODOVINA
Vera v nezmotljivost moderne znanosti ima globoke in močne korenine. Medicinska znanost je občudovana zaradi svojega poznavanje kužnih bolezni in virtuoznosti pri spopadanju z njimi. Odpravljanje nalezljivih bolezni s pomočjo cepiv in s pomočjo antibiotikov na prvi pogled zgleda kakor popolno zgodba o uspehu. Vendar ima ta zgodba tudi nekaj lepotnih napak, ki jih ne more povsem zakriti niti silna propaganda stroke same, predvsem pa farmacevtske industrije. Znižanje pojavnosti in smrtnosti zaradi nalezljivih bolezni sicer deloma sovpada z uvedbo cepiv, vendar se pri tem popolnoma pozablja, da so se v istem času močno izboljšale higienske, prehrambene in bivanjske razmere. Pa tudi ni res, da se je smrtnost zaradi cepiv začela zmanjševati ravno v trenutku, ko so začeli uporabljati cepiva. Na primer, smrtnost zaradi oslovskega kašlja se je zmanjšala za 80 % že pred uporabo cepiv. Če se po časovni lestvici pomaknemo dovolj daleč nazaj, podobne trende zasledimo pri večini nalezljivih bolezni, npr. pri davici, ošpicah ali otroški paralizi. V primeru škrlatinke in tifusa pa se je umrljivost zmanjšala na minimum celo popolnoma ali skoraj brez uporabe cepiv. Gotovo ni naključje, da so na podoben način zapeli hvalospeve tudi novim zdravilom za aids, čeprav se je umrljivost zaradi aidsa začela zmanjševati še preden so t.i. »koktejle« odobrili za uporabo. Tudi če odmislimo upravičen dvom o učinkovitosti cepiv, ne moremo mimo preprostega dejstva, da danes predstavljajo t.i. infekcijske bolezni v ZDA in v Evropi manj kot 1 % vseh vzrokov za smrt. Model, ki so ga znanstveniki postavili ob koncu 19-tega in v začetku 20-tega stoletja, potem ko je Robert Koch odkril bacil tuberkuloze, Walter Reed pa virus rumene mrzlice, še danes predstavlja osnovo, na kateri temelji zdravljenje vseh bolezni. Doktrina je preprosta: Vzemi nepojasnjeno bolezen, poišči virus ali bakterijo, ki jo povzroča, nato izumi zdravilno drogo ali cepivo, ter postani medicinska legenda kot Koch, Pasteur ali Reed. Koch-Pasteur-jev model je povzročil medicinsko zlato mrzlico lovcev na viruse in bakterije. Kljub temu, da so nalezljive bolezni v zahodnem svetu povečini zamrle (kar same), je obsedenost z iskanjem in uničevanjem zlobnih bakterij in virusov še vedno dominanta sodobne medicine.
Ta se je v zadnjih desetletjih znašla pred popolnoma drugačnimi izzivi, ki se kažejo v grozljivem porastu nekužnih bolezni, kakršne so rak, bolezni srca in ožilja, multipla skleroza, Alzheimerjeva bolezen in osteoporoza. To seveda ni omajalo znanstvenega optimizma in samozavesti, s katero se je medicina lotevala vedno novih in novih bolezni. Nič nenavadnega torej ni, da se tudi po pojavu aidsa zaverovanost medicine v moč cepiv ni niti najmanj zmanjšala. Sekretar organizacije »Health and Human Services« in raziskovalec virusov Robert Gallo je na njihovi tiskovni konferenci leta 1984 samozavestno obljubil, da bodo ustavili epidemijo aidsa s cepivom proti »aids virusu«. Od takrat sta minili več kot dve desetletji, potrošenih je bilo več milijard dolarjev, ki so potonile v raziskavah, povezanih z iskanjem zdravila za aids, cepiva pa še vedno ni od nikoder. Znanstveniki vsaj zadnjih nekaj let ponavljajo, da ga verjetno vsaj še nekaj časa ne bodo iznašli. Je tako klavrna podobe sodobne znanosti res le posledica neverjetnih sposobnosti, ki jih pripisujejo strašnemu virusu, ali je prej posledica popolnoma napačne predpostavke, da aids povzroča virus? Je mogoče, da se je medicina ves čas borila proti napačnemu sovražniku? In nenazadnje, so virusi in bakterije res naši sovražniki, tako kot še vedno meni uradna znanost, ali pa so le nedolžni spremljevalci, včasih celo naši pomočniki, v najslabšem primeru le stranski produkti, ki nastopijo v pogojih močne zastrupljenosti telesa zaradi napačnega življenjskega sloga, napačne ali pomanjkljive prehrane, zlorabe legalnih in nelegalnih drog? Gotovo so nekateri virusi in mikrobi res patogeni, tako kot predvideva uradna znanost, vendar bi zdrav in tako fantastičen imunski sistem, kakršnega poseduje človek, moral z njimi v zdravih (naravnih) okoliščinah z lahkoto opraviti. Toda, kaj bi sploh še počela farmacija in pol medicine, če bi ta čudoviti aparat, ki je človeku in živalim v naravi zagotavljal vzdrževanje neokrnjenosti organizma skozi milijone let, deloval tako, kot ga je zasnovala narava. Imunski sistem je živalim in ljudem omogočal preživetje tudi v okoljih, ki so bila neprimerno bolj kontaminirana z bakterijami in virusi, kot so naša današnja - s kemikalijami prepojena in do sijaja očiščena – prebivališča.
V primeru aidsa je zgodba še posebej zanimiva; ne toliko zato, ker »strašen virus« napada prav imunski sistem, marveč zato, ker se je koncept lova in uničevanja virusov sprevrgel v takšen fiasko, da so vanj nehali verjeti tudi mnogi znanstveniki, doktorji in celo Nobelovci, ki sicer trdno stojijo za stališčem, da bolezni povzročajo virusi in bakterije. Zato da bi medicinska znanost prikrila protislovja, ki jih prinaša dogmatsko vztrajanje na več kot 100 let stari doktrini pobijanja nevidnih sovražnikov z različnimi drogami, je morala paleto svojih laži razširiti in napihniti skoraj do absurda. Predvsem pa je morala utišati ali vsaj prekričati oporečnike znotraj lastnih vrst - tudi take, ki so sicer ostali zvesti doktrini, pa se niso nikoli izneverili osnovni poštenosti, s katero bi morali resnični znanstveniki pristopati k reševanju kateregakoli problema. Najteže pa je priznati lastno zmoto. Zgodovina aidsa je v tem kontekstu paradigmatična. Kaže na vso bedo sodobne medicinske znanosti, ki se je že zdavnaj sprevrgla v novodobno religijo. Zgodovina aidsa razkriva hlapčevstvo znanosti, ki se udinja svojim mogočnim gospodarjem - lastnikom velekapitala. V zameno za sponzorstvo si je pripravljena izmišljati tudi najbolj bizarne hipoteze in jih z lažnimi preizkusi predstaviti kot trdna dejstva.
»Bojte se znanstvenikov, ki verjamejo, da je resnica vsako razmišljanje, ki pripada glavnemu toku raziskovalcev s področja zdravstva. Bojte se znanstvenikov, ki smešijo ali blatijo druge znanstvenike, če ti nasprotujejo prevladujočemu mnenju. To so ljudje, ki so postali to, čemur jaz pravim propagandisti, in takim ljudem ne gre zaupati. Odkar delam kot novinar, pri intervjujih nisem nikoli naletel na bolj odurno skupino ljudi, kot so bili propagandisti, ki delajo na področju raziskav o virusu HIV.« – Nicholas Regush, novinar s področja medicinske znanosti
»Kot znanstvenik, ki sem AIDS proučeval 16 let, sem ugotovil, da ima AIDS zelo malo opraviti z znanostjo in celo, da sploh ne gre prvenstveno za medicinsko zadevo. AIDS je sociološki fenomen, ki ga skupaj drži strah, ki ustvarja nekakšen medicinski McCarthy-evizem, ki je prekršil in porušil vsa pravila znanosti, ter občutljivi javnosti vsilil vero in pseudoznanost.« - Dr. David Rasnick, bivši dizajner farmacevtskih preparatov
»AIDS ni samo še ena bolezen, je najbolj v prispodobah izražena bolezen na svetu. Predstavlja dokončno zmago politike nad znanostjo.« - Micael Fumento, avtor knjige Mit o heteroseksualnem aidsu (1990)
»Ko gre za AIDS med znanstveniki vlada splošno razširjena nervoza. Blaznost, s katero ljudje pristopajo k razpravi o virusu HIV, pa popušča, saj se je počasi nabralo veliko število protidokazov, s katerimi se zelo težko spopadajo. Zagrešili so res velikansko napako, ki je ne bodo mogli nikoli popraviti. Še vedno zastrupljajo ljudi.« – Dr. Kary Mullis, Nobelov nagrajenec (Farber, 2006)
Za kakšno »zdravilo« gre, lahko vidimo, če si ogledamo, s kakšno nalepko so bile označene stekleničke s 25 miligrami AZT-ja, kar znaša 1/20 do 1/60 dnevno predpisanih doz pri zdravljenju aidsa! Na etiketi je bila velika mrtvaška glava in sledeče besedilo: 
