|
||||||
|
|||||||
Piše: Jasta Prava
srajčka srečnica
zvezda te na sanjsko potovanje odpelje v srajčki srečnici. ta pisana srajčka
je njeno darilo. od nje se odbijajo smrčanje sosedov, lajež psov in piki komarjev.
ko je otrok v srajčki srečnici, mu godrnjanje odraslih ljudi ne pride blizu
in ne njihovi strahovi.
"zakaj odrasli stalno govorijo "pazi"? zakaj stalno opozarjajo"?
se sprašuje vsak majhen otrok.
"in kaj vse moram včasih narest, da se očka nasmehne. kje le očka je, ko
me gleda, vidi me pa ne? v naročju me drži in voziček potiska, a prav tukaj,
z mano ga ni". s to prvo uganko se otrok sreča, ko še spregovoriti ne more.
lahko pa se nasmehne.
nasmeh je to, česar se otrok zelo zgodaj nauči v srajčki srečnici. po vsakem
nočnem potovanju se spet in spet smehlja tudi podnevi. zato, ker je prijetno
in ker mu odrasli vračajo nasmeh. otroški nasmeh širi dobro počutje na vse strani.
v omare seže v žepe plaščev in tako starše spremlja v službo. pa gor gre k pticam
in oblakom in dol v zemljo, da krte pogreje. otroški nasmeh je zdravilo, ki
ga starši radi jemljejo večkrat na dan. svet bi brez otroškega nasmeha že zdavnaj
umrl.
skrivnost nasmeha otroku razkrije zvezda srečnica v njegovi srajčki. potem
ko se nekaj časa nasmihajo, pa se malčki začnejo smejat. v srajčki srečnici
je mehko in toplo, v njej je vsak dih lahek. in ene lepe tople noči se iz otroškega
nasmeha - smeh rodi. otrok postane pesem, ki se v prevalih obrača in vrti. toplota
nastane v teleščku, ki ga v sanjah ni - tak potem otrok žari in naokrog sije,
medtem ko ga okolica slavi. družina smeha se večkrat na noč poveča za novega
člana. ponoči, ko vse spi, zvezde srečnice in otroci v prevalih skupaj praznujejo.
nič jim ni treba delat, bit dober, nič zrast ali pospravit - vsak zase in s
seboj je srečen, ko se smeji. "karkoli počneš tukaj, lahko delaš sam tudi
podnevi", srečnice poučijo otroka. "v domišljiji, v svojih občutkih
se lahko v smehu vališ. učke zapreš in mene se spomniš, sem vedno s teboj. začuti
me in vdihni globoko, nič se ne boj". zvezda srečnica tako za vedno postane
otrokova prijateljica.
sanje srečnice
vsak otrok ponoči potuje, pa tudi sanja. potuje v srajčki srečnici, potem ko
je pred spanjem trikrat vdihnil. na potovanju mu družbo delajo zvezde in drugi
otroci, ki se učijo smehljat in smejat. sanje pa so drugačne. v otroške sanje
poleg njih pridejo še mamice, prijatelji ter dosti krilatih bitij in palčkov.
no, palčki so na vrtu in v parku tudi podnevi, skupaj z vilinčki grmov in cvetja...
"a zakaj jih vidim le jaz"? se sprašuje otrok. v sanjah teh razlik
in čudenja ni - vsi vidijo vse in vsi se lahko z vsemi in vsem pogovarjajo.
v sanjah otrok lahko pove tudi stvari, ki jih podnevi težko izreče. in očka
se v sanjah smehlja in ima ogromno časa za svojega otroka. sanjati je res prijetno.
za sanje ni treba nič posebej dihat, izbereš pa lahko vsebino sanj. ja, sanje
lahko izbereš. ko otrok enkrat sanja kiselkaste sanje, ko se enkrat znajde v
malo grenkih sanjah, se lahko odloči, da bo vnaprej sanje sam izbiral. take
rumene, vesele in tople sanje imajo radi otroci. že preden gre v šolo, otrok
ve, da sanje lahko izbere in to tudi počne. čudi pa ga, zakaj sta soseda in
mami to pozabili delat. take vesele sanje izbirat. in zakaj pravita, da nimata
časa zanje. saj bi se v sanjah z mamico lahko dobila... "ja, to je možno",
je otroku zvezda pritrdila. in crkljala bi se, klepetala in pestovala več časa,
samo mami in jaz. saj ji v sanjah ni treba pospravljat, če tega ne želi. tako
razmišlja otrok, ko mamici v naročju sedi. tudi ponoči, v sanjah srečnicah.
najbolj zabavno je, ko otroci v sanjah srečajo živali. tiste, ki jih v življenju
imajo in tudi take, ki jih sicer ne poznajo. sanje srečnice so svet smejočih
se metuljev in letečih labodov. in pozimi se v sanjah jeleni drsajo, medvedki
kostanj prodajajo in velike papige se na kolesih vozijo. v sanjah so vsi veseli,
nobenih nalog nimajo. in kot da vsi v sanjah imajo krila, so zdaj tu in potem
jih ni, da se spet znajdejo pred tabo, vsi upehani. vznemirjeni sove in hrčki
in pujski so polni novic iz drugih sanjskih dolin. in vse ti povejo! če živali
večkrat izbereš za družbo, jih v sanjah kmalu dobro razumeš. kaj vse ne vedo!
novice dobijo, ko čez sanjske hribe in doline hitijo. saj jih krila nosijo tja,
kjer druge energije in drugačno vreme živijo.
"jaz grem z vami!", reče otrok. "ne, še ne", reče pujsa.
pa je jok.
"ko zrasteš mogoče", sova doda, "potem ko dobiš krila, te mogoče
spremljava. do takrat je v prvi sanjski dolini dovolj dela". "a si
vesel? a si srečna?" vsakega otroka vpraša pujsa. "otrok... - pridnica
ali porednica - a želiš bit srečnica? ponoči z zvezdami potovat in sanjat?"
in vsak otrok prikima.
sreča doma
otroci na zemlji so pridnice ali porednice in včasih so oboje. ker
zvezde srečnice že dolgo sijejo na otroke, vedo, da je pridnic največ čez vikend.
in največ porednic je v ponedeljek. zvezdam je vseeno, kako se otroci obnašajo,
samo da so srečnice. srečni otroci so ljubeznivi. veseli in zdravi se dosti
smejijo. srečo dihajo, pridno jejo in ljubeznive sanje sanjajo. vsi otroci,
pridni in poredni v družbi zvezd prav lepo rastejo. pridnice in porednice tako
postajajo srečnice. zvezde jih nevidne opazujejo tudi podnevi, ko skačejo, po
drevesih plezajo in liste barvajo. pa opraskana kolena jim poljubljajo in v
njihovih zamrznjenih rokavicah se skrivajo. tudi očka in mamica sta zadovoljna,
življenje je lepo. potem pa enkrat:
igra, jok in risanke, pa torte, pesmi... ?! omejitve !!? "kaj je to, da
zdaj ne smem, če še včeraj sem lahko?" otrok pogleda presenečen, lepo ne,
pač pa grdo. potem pa noge same od sebe cepetajo kot kopita. jezna punčka cvili,
praska, fantek pa prav jezno rita. "ne! je ne! ne bom ubogal! ne bom spal
in ne pospravil. vode psu ne bom zamenjal in z rižoto se ne davil!" oj!
in mamino srce se stisne, očka jezen nič ne pisne. "fantek moj, otrok si
zlat, kaj je tebi naenkrat?"
skrb velika v hišo vstopi, a ji sreča je napoti...!
v hišah z otroci je sreča doma. igrače so, vrisk in skakanje, pa padcem in
buškam se dedek hahlja. kaj bi skrbeli, samo da smo zdravi, babica reče in sladkarije
pripravi. skrb ni na mestu, je tukaj življenje, dlan, ki zna božat in sveže
korenje.
ko skrb vstopi, se obrača, stara siva namrgoda,
prostor najde na polici, kjer res stara je posoda.
"jaz bi tu bila doma", misli in načrte kuje. potlej smeh zakotali
žoge iz prav vseh vogalov, dom se strese, otrok kriči - skrb pa v strahu ven
zleti! sreča je doma v tej hiši, skrb je šla, jo več ni.
svet Ja! in svet Ne!
vsaka zvezda ve, da je otroški svet podnevi drugačen kot ponoči.
otroci srečnice podnevi težko ostanejo srečni. zaradi virusa, ki razsaja po
zemlji. tam enkrat je namreč bil en sosed hud, bolan in žalosten. razjezil se
je na prodajalko v trgovini in ta doma na svojega otroka. in na drugem koncu
sveta je bolna stara ženska okregala svojega sina in ta doma naprej svojega
otroka. tako je nastal virus. virus pričakovanj in nestrpnosti. virus naglice
in slabe volje. ker virusa zdravila ne pozdravijo, se ta naprej širi kar po
zraku. in nastal je Ne!
na mamice in očke vpliva, prav na vse ljudi, ne jezi se, otrok preljubi, če
med njimi boš še ti. "ne bom, ne dam, ne vem in Ne!" otrok okužen
se zadere. na tla se vrže, tuli, smrka, mami pa perilo pere. "oj, zvezda
moja srečnica, pomoč bi mi koristila!" samo pomisli to in čudo, glej, otrok
si nosek briše, ga zvezda srečna je objela - zdaj sedi in mirno riše. ?! tako
nastane Ja!
Ja! je spomin na zvezdo, ki spremlja vsakega človeka tudi potem, ko odraste.
mir in čudeži pridejo, takoj ko rečeš Ja! vsak Ja! odpira vrata sreče, svet
vseh srečnic se mu reče. Ja, seveda ti posodim barvico. Ja, zdaj bom narisal
lepo risbico. Ja, imam se rada! ko otrok živi ta Ja!, mu življenje enako odgovarja.
seveda, ljubica. Ja, moj sine. otrok tako gradi spomine! v Ja! se sreča sama
hrani, z Ja! se razmnožuje.
iz Ne! in Ne dam! pa zvezde zlagajo sive stene in zidajo mrzle hiše. pa ogromne
strme tobogane in hladna jezera. čisto poseben svet Ne! naredijo. ta svet ni
srečen, saj ni nežen ne ljubezniv. sila je v njem doma in jeza se zraven tišči.
v svetu Ne! so opraskana kolena in boleče buške, tu ni čokolade, so le suhe
hruške. svet Ne! je hladen in včasih mrzel. svet Ne! še za dedke in starše ni
prijetno mesto, kaj šele za otroka. babica..., ta pa vedno govori Ja! zato njen
svet je drugačen. žogice, mavrice in vse barvice so v svetu Ja! vse note in
baloni, pa vse pesmi so v toplih tolmunčkih in pojočih gugalnicah. vse pridnice
in porednice so v njem. tiste, ki so srečnice.
Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20061210181533110
|
|
| Domov |
|
Powered By GeekLog |
