»Čez mnogo let se bo ljudem splošno sprejeta teorija, da HIV povzroča AIDS, zdela vsaj tako neumna, kot se nam danes zdijo neumni dostojanstveniki, ki so izobčili Galileja.« - Kary Mullis, Nobelov nagrajenec
UVOD
Mediji nas vsako leto, še posebej v času okoli prvega dne v zadnjem mesecu, nenehno bombardirajo z informacijami, ki so povezane z aidsom. Zdi se, da je okraševanje z rdečo pentljo postalo del adventne, predbožične folklore. Televizija, radio, časopisi, internet kar tekmujejo med seboj, kdo bo bolj »ozavestil« neuke množice in podal čim več koristnih napotkov, kako se zaščititi pred virusom HIV. Po eni strani množični mediji z navajanjem kumulativnih številk o obolelih za aidsom in okuženih z virusom HIV dajejo vtis, da gre za problem pandemičnih razsežnosti, ter širijo latentno paniko in strah, po drugi pa ljudi »ozaveščajo«, naj se ne bojijo tistih, ki so se že okužili z virusom HIV.
Ljudje, ki ne vedo nič ali premalo o aidsu, veljajo malodane za »zaplankane«, »neumne« ali »polne predsodkov«. Kako pa je s tistimi, ki menijo, da o aidsu že vedo vse ali še več, kot se spodobi za povprečnega visoko razgledanega in izobraženega človeka, ki ustreza standardom današnje - s tehnicizmom in znanostjo prepojene - civilizacije?
čakalo le še trpljenje in na koncu skoraj gotovo smrt. Zato si najbrž sploh ne postavijo diagnoze, saj je preprosto ne želijo vedeti.
V pričujočem sestavku želim predstaviti drugačen pogled na aids. Predstaviti želim drugačna spoznanja – spoznanja in trditve, ki jih zagovarjajo odpadniki sodobne znanosti. Nekateri znanstveniki imajo o aidsu popolnoma drugačno mnenje, kot ga goji večina. Mnoge ugotovitve in pomisleki, ki jih navajam v nadaljevanju, si niso izmislili »zmešani laiki« ali »prismuknjeni alternativci«, marveč so jih podali in tudi argumentirali ugledni znanstveniki, doktorji in akademiki. Glavni protagonist na dolgem seznamu t.i. »zanikovalcev« je gotovo Dr. Peter Deusberg. Le malokdo tako dobro pozna retroviruse (med katere spada tudi HIV), kot jih pozna ravno dr. Deusberg, saj je bil eden prvih, ki je retroviruse kmalu po odkritju tudi temeljito proučil. Človek, ki je kot prvi znanstvenik izoliral gen raka in prejel visoko priznanje National Institute of Health, je dolgo časa veljal za vrhunsko avtoriteto s področja virologije, danes pa živi onemogočen, brez virov, ki mu bi omogočila nadaljnje raziskave, in pod velikim pritiskom s strani mogočnega aids lobija. Dr. Deusberg je med drugim napisal skoraj 700 strani debelo knjigo »Inventing the AIDS virus«, v kateri je do obisti razgalil veliko prevaro in mit o vzrokih za nastanek bolezni, ki jo poznamo pod kratico AIDS. Predgovor h knjigi je napisal Dr. Kary Mullis, Nobelov nagrajenec za kemijo leta 1993. Deusbergu pritrjuje še veliko število drugih uglednih doktorjev znanosti in medicine, ki pa jih - v poplavi množične aids medijske propagande in histerije - ni mogoče slišati.
Pri pisanju sestavka sem se v veliki meri oprl na knjigo z naslovom: »What if everything you thought you knew about AIDS WAS WRONG?«, ki jo je napisala Christine Maggiore, deloma tudi na mnoge druge vire, ki so navedeni na koncu sestavka. Na internetu si lahko vsakdo sam poišče množico spletnih strani, ki govorijo o veliki prevari, imenovani AIDS. Nekatera spletna mesta, razen znanstvene argumentacije, vključujejo še osebna pričevanja preživelih. V spletni iskalnik (npr. v Google) vpišite besedice VIRUS AIDS MYTH HOAX in zadetki bodo padali kot po tekočem traku!
Zgodba o aidsu je zelo dolga. Videti je, da aidsu sodobna znanost ne more do živega. Res je - aidsa ni mogoče izkoreniniti, ne v nekaj letih, niti v naslednjih desetletjih - pa ne zato, ker bi bila medicinska znanost nebogljena, marveč ravno obratno - prav zato, ker sta medicina in farmacija danes tako zelo močni, bosta aids in HIV še dolgo časa med nami. Predvsem sta se »naselila« v medijih in v naših glavah! Aids je namreč postal prevelik posel, da bi se splačalo zaklati kokoš, ki nese zlata jajca. To je tudi razlog, da se aids počasi spreminja iz smrtne v kronično bolezen, ki zahteva doživljenjsko intenzivno kemoterapijo z množico farmacevtskih preparatov. Še toliko bolj kot pri drugih boleznih prav pri aidsu velja zlato pravilo farmacije – dobičkonosen človek je bolan človek. Treba ga je samo prepričati, da je njegovo življenje brez zdravil nemogoče.
Aktivnosti »osveščanja«, ki potekajo ob mednarodnem dnevu aidsa in zastraševanje z objavljanjem podatkov o pričakovani pandemiji t.i. ptičje gripe, kažejo na to, da vedno bolj živimo v oblasti množične histerije in strahu. Tudi zato se bodo v sestavku predstavljene informacije marsikomu zdele le neodgovorna provokacija. Mogoče še najbolj tistim, ki dobronamerno verjamejo v pozitivno poslanstvo znanosti in medicine.
Mnenje o tem, kaj je res in kaj ni, si bo nazadnje vsakdo ustvaril sam. Povedano natančneje, sprejel bo mnenje, ki se mu bo zdelo bolj verjetno ali mnenje, ki ga bo bolj »potolažilo«. Pomembno je, da so ljudem na voljo tudi medijsko necenzurirane informacije, ki ne nastajajo pod vplivom mogočnih sponzorjev ali so zgolj posledica ponavljanja starih anekdot, ki jih nikoli nihče ne preveri. Vsem tistim, ki se že nekaj časa trudimo slediti preprostim higienističnim načelom, s katerimi smo si brez kemičnih substanc popravili zdravje in izboljšali kvaliteto življenja, se ni težko odločiti, ko moramo izbirati med resnico »odpadnikov« in resnico, ki nastaja v oblasti tistih, ki živijo od množične prodaje legalnih drog. Ostalim je verjetno težje - v najboljšem primeru bodo zamahnili z roko in pomislili: "Ah, saj vsi lažejo - kdo bi vedel, kaj je res in kaj ne!" Tudi to je že nekaj - kanček dvoma je namreč prvi korak na begu pred množično norostjo!
1.) JE AIDS NOVA BOLEZEN?
Za AIDS (Acquired Immune Deficienty Syndrom, kar v prevodu pomeni sindom pridobljene imunodeficience) pravijo, da je dokaj nova bolezen. Aids ni niti nov, niti ni bolezen v pravem pomenu besede. Gre za zbirko 29-ih po večini že dolgo znanih bolezni (herpes, diareja, pljučnica, nekatere oblike raka, salmonela, tuberkuloza,…) Če se take bolezni pojavijo v osebah s protitelesci, za katere domnevajo, da so povezane z virusom HIV (Human Immunodeficiency Virus), potem temu rečejo aids. Enačba je preprosta:
pljučnica + pozitiven HIV test = AIDS
pljučnica + negativen HIV test = pljučnica
tuberkuloza + pozitiven HIV test = AIDS
tuberkuloza + negativen HIV test = tuberkuloza
Nobena od 29 bolezni ni nova in nobena ne nastopa izključno v osebah s pozitivni testom na HIV protitelesca!
Kdo ima aids in kdo ga nima, je odvisno od definicije, ki jo določijo zdravstvene organizacije ali inštituti. V primeru aidsa je to bila CDC (Centre for Disease Control). V začetku leta 1993 so definicijo razširili tako, da so začeli preštevati število T celic v bolni osebi (T celice so vrsta limfocitov, ki omogočajo imunost). Čez noč se je število obolelih z aidsom v Ameriki podvojilo. Zanimivo je, da se je od leta 1981 definicija aidsa spremenila kar trikrat. Kljub temu, da se je definicija spreminjala, se je število primerov umirilo in nikoli ni doseglo zastrašujočih predvidevanj. V različnih državah uporabljajo različne definicije oziroma kriterije za diagnozo aidsa. V Kanadi uporabljajo drugačna merila kot v ZDA - od 182.200 ameriških pacientov z aidsom jih ena četrtina ne bi imela aidsa, če bi živela in se diagnosticirala v Kanadi! Še bolj nedorečeno, da ne rečem diletantsko, je določanje aidsa v Afriki. Zato, da nekoga v Afriki razglasijo kot obolelega za aidsom, namreč sploh ni potreben HIV test! Zadostuje, da ima pacient vsaj tri od glavnih kliničnih simptomov (izguba teže, vročina in/ali kašelj) plus enega izmed manj pomembnih simptomov, kakršni so srbenje ali otekle žleze. HIV test je namreč zelo drag in si ga v Afriki v večini primerov sploh ne morejo privoščiti ali zanj nimajo ustreznih aparatur.
Preden so nas začeli strašiti z aidsom, je CDC že večkrat sprožil podobne alarme v zvezi s popolnoma nepomembnimi zdravstvenimi zadevami. Leta 1976 je 5 ameriških vojakov v vojaški bazi v New Yersey-u zbolelo za gripo, CDC pa je razglasil neizbežno epidemijo gripe. V svojih publikacijah je predvidel, da bo gripa pokončala 500.000 Američanov v enem letu. Ameriški Kongres se je odzval tako, da je odobril milijone dolarjev za nujen program cepljenja, ki so mu sledili pozivi samega predsednika Geralda Forda. Američani so se množično cepili s cepivom proti virusu prašičje gripe. Nazadnje, ne samo da ni bilo nikakršne epidemije, niti niso našli dokazov, ki bi potrjevali grožnjo zaradi prašičjega virusa. Namesto tega je za posledicami cepljenja ostalo paraliziranih več kot 600 ljudi, približno 100 pa jih je umrlo.
2.) ALI HIV RES POVZROČA AIDS?
Za aids pravijo, da ga povzroča virus HIV. Vendar, za takšno trditev nimamo trdnih dokazov. Vsi epidemiološki in mikrobiološki dokazi skupaj kažejo, da HIV ne more povzročati aidsa, niti kake druge bolezni. Hipoteza, ki govori o tem, da HIV povzroča aids, ni znanstveno dokazano dejstvo, marveč prepričanje, ki ga je na neki tiskovni konferenci objavil Dr. Robert Gallo, ne da bi pred tem v znanstvenih publikacijah o tem objavil vsaj eno resno študijo, kakršna je običajno praksa, preden znanost neko hipotezo sprejme kot zelo verjetno možnost. Zdi se, da sta medicina in predvsem farmacija zaznali veliko poslovno priložnost, sicer Gallove nepreverjene hipoteze ne bi tako hitro sprejeli kot neizpodbitno dejstvo.
Podatki, ki jih je Gallo uporabil pri konstrukciji HIV/AIDS hipoteze so bili objavljeni nekaj dni po njeni objavi. Namesto, da bi ti dokumenti potrdili hipotezo, so razkrili, da Gallu sploh ni uspelo najti virusa HIV pri več kot polovici pacientov iz njegove študije. Čeprav mu je uspelo odkriti protitelesca skoraj pri vseh, sama protitelesca ne indicirajo okuženosti, marveč imunost pred okužbo. Predloženi podatki tudi niso uspeli razložiti, kako lahko retrovirus povzroči aids. Gallo je podal domnevo, da HIV uničuje imunski sistem, vendar je 70 let medicinskih raziskav pred tem pokazalo, da retrovirusi niso sposobni ubijati celic, Gallo pa ni predočil nobenega dokaza, da se HIV razlikuje od ostalih nenevarnih retrovirusov.
Pri odkritju virusa HIV ni šlo samo velikanski posel, marveč tudi za političen prestiž, za katerega sta tekmovali ZDA in Francija. Že leta 1982 je francoski retrovirolog Luc Montagnier s Pasterurjevega inštituta izoliral retrovirus, ki ga je poimenoval LAV. Gallo je svoje trofeje označeval s kraticami HTLV-I, HTVL-II in nazadnje HTVL-III. Slednjo so kasneje preimenovali v HIV. Vprašanje, ali HIV sploh lahko povzroči aids, je postalo nepomembno. V ospredje je stopilo vprašanje, kdo je virus prvi odkril. Montagnier je obdolžil Galla, da mu je ukradel njegov vzorec virusa. Kongresna raziskava je celo razkrila, da je Gallo v svojem originalnem poročilu o virusu HIV navajal potvorjene podatke. Trdil je tudi, da mu je virus, ki ga je odkril, poslal Montagnier kar sam. Že od vsega začetka je šlo za igro laži in spletk. Umazana vojna za prvenstvo nad virusom, kjer so se znanstveni lobiji posluževali tudi najbolj umazanih zvijač, je razgrnila vso bedo tekmovalne znanosti in se je izrodila v tri leta trajajoč sodni spor. V pogajanja o tem, kdo je »izumil« HIV sta se na koncu vključila celo oba tedanja predsednika – Reagan in Jacques Chirac. Prišlo je do poravnave oziroma do kompromisa, po katerem sta si Gallo in Montagnier razdelila »slavo in denar«. Od takrat Montagnier trdi, da ne verjame, da je samo HIV sposoben povzročiti aids.
Predvsem patentne pravice za metodo, s katero se testira prisotnost HIV protitelesc, prinašajo lastniku mastne denarje. Kljub močni indoktrinaciji in pritiskom s strani najbogatejših medicinskih in farmacevtskih lobijev, splošno priznani teoriji, da HIV povzroča aids, nasprotuje veliko število uglednih znanstvenikov, ki niso prodali svoje duše velikemu mamonu - denarju. Pomenljivo je, da to niso kakršnikoli znanstveniki, marveč so vsi po vrsti vrhunski, če ne že kar največji poznavalci snovi, o kateri izražajo dvome in pomisleke.
Dr. Peter Deusberg je profesor molekularne in celične biologije, pionir s področja raziskav retrovirusov (med katere spada tudi HIV), prvi znanstvenik, ki je izoliral gen raka, član Ameriške akademije znanosti in prejemnik najprestižnejših nagrad za področje raziskav, ki ji podeljuje Ameriški Nacionalni inštitut za zdravje.
Dr. Kary Mullis je biokemik, ki je leta 1993 prejel Nobelovo nagrado za izum revolucionarne metode, ki se uradno imenuje verižna reakcija s polimerazo, v strokovnih krogih pa jo naslavljajo z angleško kratico PCR (Polymerase Chain Reaction). Na tej metodi temeljijo majhne namizne napravice, ki so postale nujna oprema vsakega biokemijskega laboratorija in jih uporabljajo tudi pri diagnosticiranju aidsa oziroma pri merjenju količine virusa HIV v pacientih z aidsom!
Dr. David Rasnick je doktor kemije, ki aids proučuje že skoraj 25 let. Je izumitelj encimskih inhibitorjev proteaze (primarno razvitih za zdravljenje bolezni, ki uničujejo tkiva, npr. raka). Je torej avtor prav tistega modela zdravil, ki se jih uporablja pri zdravljenju aidsa in naj bi omejevala replikacijo in širjenje virusa HIV.
Bolj elitne druščine si skoraj ni mogoče zamisliti. Prezir, zanikanje in ignoranca treh vrhunskih oporečnikov s strani prevladujoče (uradno priznane) struje znanstvenikov se zdijo skoraj neverjetni. Videti je približno tako, kot če bi uradna astronomija ignorirala mnenje največjega strokovnjaka za planete, mnenje konstruktorja najmočnejšega teleskopa in mnenje avtorja matematičnega modela geocentričnega sistema, ter trmasto vztrajala na trditvi, da se zemlja vrti okoli lune, luna pa da s svojo silno maso ukrivlja tire še Marsu, Veneri in Saturnu.
Preden si postavimo vprašanje, ali HIV res povzroča aids, je dobro vedeti, da HIV ni navaden virus, marveč je retrovirus. Za retroviruse pa je značilno, da niso citotoksični - to pomeni, da ne ubijajo celic. Za svoje podvajanje morajo ohraniti gostitelja živega. Z biološkega stališča je HIV zelo enostaven. Ima podobno genetsko strukturo, kot jo imajo ostali poznani retrovirusi, kakršne najdemo v velikem številu tudi v povsem zdravih človeških organizmih. Tudi če bi virus HIV ubijal T celice, okuži le vsako tisočo T celico, kar je veliko premalo, da bi se število T celic zmanjšalo do mere, ko bi se zaradi uničenja imunskega sistema pojavil aids. Večina zdravih ljudi je okužena z virusi, za katere uradna znanost priznava, da ubijajo celice in povzročajo npr. herpes. Takšni virusi okužijo tudi več milijonov T celic, kar lahko predstavlja tudi polovico vseh takšnih celic, pa kljub temu ne uničijo imunskega sistema. Predpostavka, da to zmore HIV, ki okuži manj kot vsako tisočo T celico, je naravnost smešna!
Tudi če sprejmemo hipotezo, da virus HIV povzroča aids, ne moremo mimo dejstva, da se HIV obnaša zelo netipično. Primerjava aidsa, ki naj bi ga povzročal HIV in kozami, ki jih povzroča virus VZV (Varicella Zoster Virus), pokaže sledeče:
Koze: Enaki simptomi v vseh primerih
AIDS: Različni simptomi glede na različne rizične skupine
Koze: Naravna prisotnost protitelesc za VZV v odsotnosti virusa VZV kaže na doživljenjsko imunost
AIDS: Naravna prisotnost protitelesc za HIV v odsotnosti virusa HIV, naj bi kazala na veliko verjetnost za aids
Koze: VZV virus se vedno nahaja v vseh primerih obolelih za kozami
AIDS: HIV virus se poredko ali samo včasih najde pri obolelih z aidsom
Koze: VZV virus se zmeraj nahaja v velikih koncentracijah v prizadetih tkivih obolelih
AIDS: HIV virus se zelo redko odkrije, pa še to v izredno majhnih koncentracijah
Koze: VZV pri replikaciji ubija celice
AIDS: HIV replikacija ne ubija celic
Koze: Glavni simptomi bolezni se pojavijo nekaj dni ali tednov po okužbi in preden se vzpostavi imunost s protitelesci za VZV (VZV+)
AIDS: Za aids govorijo, da se simptomi pojavijo tudi več let po okužbi in samo šele potem, ko se pojavijo protitelesca za HIV (HIV+)
Podobno primerjavo bi dobili, če bi z virusom HIV primerjali večino drugih virusov. HIV je edini virus, ki naj bi povzročal množico različnih bolezni, vsi ostali virusi povzročajo svojo bolezen.
Mikroorganizmi, ki naj povzročajo prenosljive bolezni, morajo izpolnjevati štiri klasične kriterije, ki jim pravimo Kochovi postulati. Prvi pravi, da moramo mikrobe najti v vseh primerih, kjer se pojavi bolezen – vendar pri večini aids pacientov ni mogoče najti aktivnega virusa HIV, marveč samo protitelesca, obstaja pa tudi veliko število dokumentiranih primerov HIV negativnih oseb, ki umirajo za simptomi aidsa. Drugi postulat pravi, da je mikrobe moč izolirati iz gostitelja in jih pridobivati (razmnoževati) v čisti kulturi – to pa v primeru HIV-a ni uspelo še nikomur, vsaj ne na takšen način, kot ga določajo virološki standardi. Tretji postulat pravi, da morajo mikrobi povzročiti originalno bolezen, če jih prenesemo v dovzetnega gostitelja – vsi virusi, ki povzročajo bolezen pri ljudeh, povzročajo isto bolezen tudi pri šimpanzih – za HIV to ne drži! Četrti postulat zahteva, da je mikrob mogoče najti v gostitelju iz tretjega postulata, a ker že tretji postulat ni izpolnjen, je četrta zahteva irelevantna. Glavnina znanstvenikov, zagovornikov teorije, da HIV povzroča aids, raje oporeka veljavnosti samih Kochovih postulatov, kot bi priznala, da HIV ne povzroča aidsa. Pa čeprav vse pristne virusne bolezni izpolnjujejo Kochove postulate brez vsakršnih težav, vključno z rumeno mrzlico, ošpicami, rdečkami, kozami, otroško paralizo, herpesom, hepatitisom A in B ter gripo.
3.) SO TESTI ZA AIDS ZANESLJIVI ?
Postavlja se vprašanje, kakšna je zanesljivost testov za aids. Večina je presenečena, ko spozna, da ne obstaja nič takšnega, kot je test za aids. Običajni testi (npr. ELISA in Western Blot) ne zaznavajo aidsa, marveč zaznavajo le protitelesca, ki reagirajo na seznam proteinov, za katere strokovnjaki menijo, da so specifični za HIV - ne zaznavajo pa samega virusa HIV. V nasprotju s popularnim prepričanjem, tudi novejši - PCR testi, ne merijo dejanske koncentracije virusa v krvi. Po domače rečeno - lopova ni še nihče videl, kaj šele da bi ga ujel pri tatvini. Vse kar »detektivom« uspe odkriti, so zmedeni odtisi različnih copatov, za katere se predvideva, da jih ima obute lopov, čeravno ima takšne copate pogosto obuta tudi množica drugih - povsem nedolžnih obiskovalcev. Predvsem pa se za lopova ne ve, ali je v resnici sploh kaj ukradel.
Vsi testi, ki merijo prisotnost HIV protitelesc, so zelo nezanesljivi. Eden od razlogov je ta, da različni virusi, bakterije in drugi antigeni (snovi, ki sprožijo odziv imunskega sistema) lahko povzročijo, da imunski sistem proizvaja protitelesca, ki tudi učinkujejo skupaj s HIV, kar potem povzroči pozitiven rezultat pri preizkusu. Mnoga protitelesca, ki jih najdemo v normalnem, zdravem posamezniku brez virusa HIV, lahko povzroči pozitiven odčitek pri testiranju na HIV protitelesca. Ker se proizvajanje protitelesc zaradi mnogih, povsem običajnih virusnih okužb lahko nadaljuje še dolga leta potem, ko je imunski sistem že premagal viruse, ali celo vse življenje, pri ljudeh, ki niso bili nikoli izpostavljeni virusu HIV, testiranje na HIV vedno (lahko tudi vse življenje) daje lažne pozitivne rezultate.
Zato, da bi povečali zanesljivost enega testa, se medicina poslužuje dodatnih kontrol z drugimi testi, ki so enako ali še bolj nezanesljivi. Napačni rezultati se tako potrjujejo z drugimi - enako napačnimi rezultati.
Prav neverjetno je, kaj vse lahko povzroči lažne pozitivne rezultate. Pozitivno reakcijo pri testu na HIV lahko povzročijo protitelesca, ki nastanejo kot odziv na preprosto okužbo pri gripi ali prehladu. V primeru testov, kakršna sta ELISA ali Western Blot, lahko pozitivne rezultate povzročijo običajna cepiva proti gripi in druga cepiva. Podobno velja za herpes, za hepatitis in za cepivo proti hepatitisu B. Pozitivne rezultate lahko sproži prisotnost bakterij, kakršne povzročajo tuberkulozo in malarijo, včasih celo prisotnost trakulj in drugih parazitov v telesu. Podobno se lahko zgodi v okoliščinah, kakršne so alkoholizem, okvare jeter ali nosečnost. Tudi protitelesca, ki delujejo proti raznih infekcijah z bakterijskimi plesnimi, kakršne so značilne za okoli 90% vseh, ki imajo aids, lahko povzročijo lažen pozitiven rezultat pri testiranju na HIV. Neka študija je pokazala, da je bilo HIV pozitivnih kar 13 % amazonskih Indijancev, ki seveda niso imeli aidsa, in ki niso imeli nikakršnega stika z ljudmi izven svojega plemena. Iz nekega poročila lahko izvemo, da je polovica krvnih vzorcev, ki so jih vzeli zdravim psom, reagirala pozitivno pri testiranju na HIV protitelesca. Pozitiven rezultat torej lahko povzroči celo testiranje krvi, ki sploh ni človeška!
Preden so objavili, da HIV povzroča aids, je prisotnost virusnih protitelesc vedno pomenila normalen, zdrav odgovor na infekcijo, kar je kazalo na imunost organizma. Protitelesca sama (brez prisotnosti virusa) se do pojava aidsa niso nikoli uporabljala za diagnosticiranje ali za predvidevanje bolezni. Pred HIV-om sta se testa ELISA in Western Blot uporabljala za diagnosticiranje virusne okužbe izključno za tiste viruse, kjer so testi nedvomno pokazali njihovo resnično prisotnost. Nobenega utemeljenega znanstvenega razloga ni, zakaj bi morali takšno pravilo prezreti v primeru iskanja virusa HIV.
Težava pri testiranju na HIV ni le njihova nezanesljivost, marveč se kaže tudi v tem, da testi za HIV sploh niso standardizirani in so različni, ne samo od države do države, marveč celo od laboratorija do laboratorija v isti državi. Predvsem pa so podvrženi zelo različnim interpretacijam. Tako celo proizvajalci kompletov za preizkušanje opozarjajo, da trenutno ni priznanih standardov za dokazovanje prisotnosti ali odsotnosti protitelesc za HIV-1 in HIV-2 v človeški krvi.
Pomembno je omeniti, da noben protein na seznamu proteinov, za katere strokovnjaki menijo, da so specifični za HIV, in ki se uporabljajo pri testiranju na HIV protitelesca, v resnici ni posebnost virusa HIV. Antigene, za katera se domneva, da so specifični za HIV, ne najdemo samo v osebah, pri katerih so testi pokazali, da so HIV pozitivne. Je pa v resnici mogoče, da mnoge takšne osebe v svoji krvi sploh nimajo »HIV antigenov«.
Raziskovalna skupina iz Pertha v vzhodni Avstraliji je odkrila, da vsak od proteinov, ki ga ortodoksna teorija interpretira kot gradnik virusnega protitelesca, lahko izrazimo z DNA-jem iz vsake človeške celice, če jo podvržemo zadostni stopnji oksidativnega stresa – brez prisotnosti kužnih agentov, ki bi prišli od drugih oseb.
4.) SE STOPNJA OKUŽENOSTI S HIV POVEČUJE?
Pogosto (prepogosto) lahko poslušamo, kako se epidemija virusa HIV širi z neverjetno hitrostjo. Vendar celo podatki CDC za Ameriko kažejo, da se število HIV pozitivnih Američanov od leta 1985 (ko so začeli s testiranjem HIV-a) ni povečalo.
Leta 1986 je CDC objavil ocene, da je od 1 do 1.5 milijona HIV pozitivnih Američanov. Štiri leta kasneje , so bila uradna predvidevanja znižana na številke med 800.000 in 1.2 milijona. V letu 1995 je CDC upoštevajoč poizvedovanja, ki jih je napravil NBC Nightly News, spet znižal svoja uradna predvidevanja na številke med 650.000 in 900.000, kakršne še vedno uporablja danes.
Zanimivi so podatki (za Ameriko), ki kažejo, da se je v času t.i. »aids epidemije«, povečalo predvsem število okuženih z drugimi spolnimi boleznimi.
Število primerov okuženih za spolno prenosljivimi boleznimi med letoma 1981 in 1998 v ZDA:
Gonoreja: 13.6 milijonov
Genitalni herpes: 6 milijonov
Klamidija: 4.3 milijona
Sifilis: 1.6 milijona
AIDS: samo 0,665 milijona !
Številke več kot jasno nasprotujejo hipotezi, da 'varna spolnost' preprečuje razširjanje virusa HIV (ob predpostavki, da se ta sploh prenaša s spolnimi kontakti).
Če si ogledamo podatke, ki kažejo, kako se je spreminjalo število okuženih s HIV in število obolelih za aidsom v letih od leta 1985 do 2000 v ZDA ter podatke primerjamo med sabo, takoj vidimo, da med HIV-om in aidsom ni nikakršne korelacije. Število aids primerov v ZDA se je v letih od 1985 do 1992 povečevalo s prirastkom približno treh primerov na 100.000 prebivalcev letno, nato pa se je zmanjševalo po skoraj pravilni Gaussovi krivulji. Število HIV pozitivnih ljudi v ZDA pa je ves ta čas ostalo praktično konstantno (okrog ali malo manj kot 1 milijon).
Čeprav obstajajo možni razlogi, zaradi katerih bi virus lahko nehal povzročati bolezen, kar posledično pomeni upad aidsa (npr. zaradi razvoja naravne imunosti ali zaradi uporabe zdravil, ki povečujejo odpornost – čeprav v tem primeru ne drži niti prvo niti drugo), je na osnovi podatkov do leta 1992 popolnoma nemogoče sklepati, da je HIV povzročitelj aidsa. Še več – podatki temu jasno nasprotujejo.
5.) JE AIDS RES NAJVEČJA GROŽNJA NAŠEMU ZDRAVJU?
O aidsu se pogosto govori kot o kugi 20-tega stoletja. Še danes se večina ljudi naravnost zmrazi, ko sliši besedo aids! Kaj se ne bi ob tolikšni medijski propagandi, ki jo moramo poslušati iz dneva v dan - enkrat na leto pa je aidsu posvečen celo dan, ko si »ozaveščeni« meščani na svoj fini gvant zataknejo rdečo pentljo in na »moden« način prispevajo k širjenju globalne aids histerije. V bližnji prihodnosti se lahko nadejamo še dneva posvečenega ptičji gripi, ko si bo velika večina ljudi (ne samo tisti najbolj »ozaveščeni«) na obleko pripenjala rdeče kurje perje.
Poglejmo nekaj propagandnih sporočil, ki so jih sprožili mediji v relativno kratki zgodovini aidsa:
"By 1990, one in five heterosexual will be dead from AIDS"
Oprah Winfrey, 1987
"By 1991, HIV will have spread to beetween 5 and 10 million Americans"
Newsweek, November 10, 1986
"By 1991, 1 in 10 babes may be AIDS victims"
USA Today headline, 1988
"By 1996, three of five milion Americans will be HIV positive and one million will be dead from AIDS«
NIAID Director Dr. Anthony Fauci, New York Times, Januar, 1989
Dejstvo je, da se prav nobena od teh napovedi ni niti približno uresničila. Ali nas to vsaj nekoliko ne spominja na t.i. ptičjo gripo, s katero po diktatu WHO strašijo skoraj vsi mediji? Očitno farmacevtski industriji zmanjkuje streliva. Videti je, da se je »projekt aids« že nekoliko iztrošil. Čeprav razvoj »čudežnega zdravila«, katerega izum se stalno pomika v obdobje naslednjih nekaj let, še vedno prinaša mastne denarje, je vendarle premalo donosen. Število tistih, ki se čutijo ogroženi, je - kljub silni propagandi – relativno majhno. Na obzorju je nova velika prevara, tokrat s pomočjo ptičje gripe. Če se je predlani s prvimi novičkami iz Azije samo pripravljal teren za nov velik posel s cepivi, je lani epidemija »ptičje norosti« že preplavila svet in Roche-jeve delnice so vrtoglavo poskočile. Tamiflu je postal prodajni hit, ne da bi bil sploh deklariran za bolezen, ki je povpraševanje povzročila.
Vrnimo se nazaj k aidsu. Kakšna je resnična grožnja aidsa razkrivajo številke, ki kažejo število umrlih za posamezno boleznijo v času t.i. aids epidemije v ZDA (1981-1998):
Smrt zaradi bolezni srca in ožilja: 14 milijonov
Rak: 9 milijonov
Smrt zaradi jemanja zdravil (zdravniških napak): 1.8 milijona
Prometne nesreče: 0,8 milijona
AIDS: 0,4 milijona
Epidemija španske gripe je v letu 1918 vzela 20 milijonov življenj, v obdobju 20-ih let pa so po vsem svetu diagnosticirali le 2 milijona primerov aidsa, pa še med temi je veliko število ljudi ostalo živih in zdravih.
Za razliko od raka, bolezni srca in ožilja ali alkoholizma, poročila o aidsu skoraj vedno vključujejo kumulativne skupne vsote. Z drugimi besedami, število letnih primerov obolelih ali umrlih se prišteva k številu vseh obolelih ali umrlih od takrat, ko se je bolezen pojavila. Velike številke potem dajejo vtis, da je aids ves čas v porastu.
Redkokdaj objavljeno dejstvo je, da aids ne spada niti med prvih deset vzrokov za smrt v ZDA. Po številu smrti na letni ravni močno zaostaja za smrtmi v prometnih nesrečah, neprometnih nesrečah, celo za gripo in pljučnico, diabetesom, Alzheimerjevo boleznijo in nenazadnje za smrtmi zaradi umorov. Pogosto se s številkami manipulira tako, da se aids postavlja na prvo mesto za vzrok smrti pri Američanih med 25-im in 44-im letom. Številke postanejo kar naenkrat manj strašljive, če vemo za podatek, da v tem obdobju zaradi kateregakoli vzroka umre le 0,2 % vseh ljudi. Aids s 15% sicer res vodi v tej skupini, toda to še vedno nanese le pičlih 0,03% smrtnosti zaradi aidsa.
Poveličevanje nevarnosti zaradi aidsa ima seveda predvsem finančno ozadje, saj tistim, ki na račun aidsa sklepajo posle, prinaša velikansko prednost. Tako so bolezni, ki veliko bolj pestijo zdravje davkoplačevalcev kot aids, porinjene v drugi plan. Institute of Medicine je leta 1996 predstavil podatke, koliko denarja za raziskave porabi NIH (National Institute of Health) za posamezne smrtonosne bolezni. Številke so več kot pomenljive: Na enega umrlega zaradi srčnega infarkta 1.160$, na umrlega zaradi raka 4.700$, za vsakega umrlega, ki so mu postavili diagnozo aids, pa več kot 43.000 $ !!!
V Sloveniji je več kot 100.000 alkoholikov, za posledicami uživanja alkoholnih pijač jih vsako leto umre okrog 600. V Sloveniji je bilo do konca leta 2005 prijavljenih 130 primerov aidsa, število smrtnih primerov zaradi aidsa v Sloveniji znaša nekje od 0,5 do največ 8 ljudi na milijon prebivalcev, v povprečju vsako leto zaradi aidsa v Sloveniji umrejo mogoče 4 prebivalci. V zadnjih petih letih je v Sloveniji zaradi aidsa umrlo skupaj manj kot 10 ljudi, od tega ena sama ženska! Prav predlani - v letu 2004, ko je svetovni dan boja proti aidsu spremljalo geslo "Ženske, deklice, HIV in aids" in je svetovna kampanja, ki so se ji pridružila tudi medijska trobila v Sloveniji, opozarjala na posebno ranljivost žensk, pri nas zaradi aidsa ni umrla niti ena sama ženska, niti se ni okužila z virusom HIV. Letos pa zaradi aidsa ni umrl nihče.
Glede na letno umrljivost, aids ogroža Slovence vsaj 150 krat manj kot alkohol. Kljub temu si zaradi alkohola niso domislili nič takega, kar bi bilo primerljivo z dnevom aidsa, ko bi si »ozaveščeni« državljani na obraz natikali, na primer rdeče plastične nosove, in s tem opozarjali Slovence na grožnjo, ki jo za naše zdravje predstavlja alkohol. Nihče ne govori o epidemiji alkoholizma, kaj šele o pandemiji, čeprav lahko pijance srečamo na vsakem koraku, zelo malo pa je takih, ki osebno poznajo vsaj eno osebo, ki je obolela za aidsom. Morda nekdo poreče, da alkoholizem pač ni spolno prenosljiva bolezen in da se z njim ni mogoče okužiti. Alkohol mogoče res ni spolno prenosljiva bolezen, je pa socialno prenosljiva bolezen, ki se prenaša v stiku z najboljšimi prijatelji, ki ti ob vsaki priložnosti ponudijo kozarec piva ali vina. Smola je samo v tem, da za alkohol ne obstajajo kondomi. In tudi če bi obstajalo kaj takega, jih Slovenci gotovo ne bi uporabili, da ne bi pokvarili okus žlahtne kapljice ali favoriziranega piva.
6.) JE RES, DA PRED AIDSOM NI VAREN NIHČE?
Del množičnega zastraševanja v zvezi z aidsom je tudi trditev, da aids tako ali drugače ogroža vse, da tako imenovane rizične skupine niso nikakršne izjeme. Vendar številke (vsaj za Ameriko in Evropo) kažejo popolnoma drugačno podobo. V ZDA je število primerov aidsa v 20-ih letih ostalo v 94% omejeno na v začetku določene rizične skupine. 88% okuženih z aidsom pade v dve skupini - homoseksualci in intravenozni uživalci drog. Ker zbiranje podatkov o pripadnosti rizični skupini temelji na prostovoljnem izpolnjevanju vprašalnikov, je zelo verjetno, da mnogi zamolčijo dejansko pripadnost neki rizični skupini. Mnoge študije so pokazale, da je 65-99% vseh tistih, ki so sprva trdili, da so heteroseksualci, pozneje vendarle priznalo, da so se tudi drogirali ali imeli homoseksualna razmerja. Po vsem tem se lahko vprašamo, kaj še sploh ostane nerizičnim skupinam. Delež bolnikov, ki ne pripadajo rizičnim skupinam, je praktično zanemarljiv.
Če bi bil aids res spolno prenosljiva bolezen, potem bi bile med rizičnimi skupinami najbolj izpostavljene (tako kot to velja za ostale spolne bolezni) ženske prostitutke. Pa niso! Ženske prostitutke sploh ne predstavljajo rizične skupine za aids!!!
Za razviti svet je doslej veljalo, da je 85% procentov vseh obolelih moških. Zelo nenavadno, da se virus HIV loteva predvsem moških - kar ni ravno značilnost običajnih virusov, ki približno enako ogrožajo oba spola. Lani smo prvič slišali ugotovitve, da so vedno bolj ogrožene tudi ženske. Delež okuženih žensk naj bi se naglo večal. Ali ni čudno, da se je virus (ki se ni niti najmanj spremenil, mutiral ali kaj podobnega) nenadoma začel obnašati popolnoma drugače, čeravno se v zadnjih dvajsetih letih niso spremenili pogoji, ki bi žensko spravili v zelo drugačen položaj za verjetnost okužbe. Kako pripravna enačba za svetovne dušebrižnike in humaniste, ki tržijo UNICEF-ove razglednice - krhka ženska plus strašna bolezen je enako eksplozivna kombinacija za vzbujanje usmiljenja in opravičilo za obstoj parazitskih vladnih in nevladnih organizacij, ki za promocijo strahu črpajo denar iz državnega proračuna! Aids, ki ubija predvsem moške, pa še to le narkomane in homoseksualce, je pač premalo strašen in ne vzbuja več pravega strahu in sočutja. Zato je potrebno virus HIV razširiti na skupine, ki vzbujajo večjo empatijo, vsaj medijsko, če se ta ne more tja razširiti po običajnih prenosnih poteh.
Zanimivo pri aidsu je še nekaj. Zdravstveni delavci (ki so po zdravi logiki najbolj izpostavljeni virusom, saj so tako ali drugače v stalnem kontaktu s pacienti) za aidsom sploh ne obolevajo. Po 20-ih letih t.i. epidemije aidsa so v Ameriki registrirali le 25 primerov aidsa med zdravstvenimi delavci!!!!
Če napravimo preprosto zavarovalniško statistiko, kakšna je verjetnost, da pride do okužbe s HIV pri nezaščitenem spolnem odnosu z osebo, ki ne spada v katero izmed rizičnih skupin (npr. s heteroseksualnim neznancem, ki ni narkoman), pridemo do številke 1 proti sedem milijonov, kar je manj kot verjetnost, da vas zadane strela, manj kot verjetnost, da se zastrupite s hrano v obratu hitre prehrane in približno enaka verjetnosti, da se ubijete v prometni nesreči, če prevozite pičlih 15 km. Po domače povedano - če brez kondoma občujete z ukrajinsko prostitutko v katerem izmed ljubljanskih bordelov, je vaše življenje v 10 x manjši nevarnosti, kot če se z avtomobilom odpeljete od Ljubljane do Celja in nazaj!!!
Z navedenim primerom nikakor nočem podcenjevati nevarnosti, ki jo prinašajo nezaščiteni spolni odnosi (predvsem kar zadeva ostale spolne bolezni), še manj poveličevati prostitucijo ali druge oblike promiskuitete. Pogosti promiskuitetni odnosi in zatekanje v prostitucijo so znak duševne in telesne obolelosti civiliziranega človeka z uničenim naravnim instinktom, ki sposoben vzpostaviti ljubečega in spoštljivega odnosa z osebo nasprotnega spola.
Pri aidsu že od vsega začetka ni šlo samo za denar in znanstveni prestiž, marveč je vetru silne propagande svoja jadra nastavila tudi politika na desni in na levi strani. Religiozno-desničarski ekstremisti so videli svojo priložnost v razširjanju laži, da gre pri aidsu za spolno prenosljivo bolezen, ki se prenaša tudi s heteroseksualnimi (promiskuitetnimi) odnosi, predvsem z namenom, da prestrašijo čim več heteroseksualcev in jih prikrajšajo za »mesene užitke«. Še bolj kot desničarji pa so svoj fanatizem izžarevali radikalni levičarji, ki so poskušali na vsak način rehabilitirati marginalne skupine (predvsem geje), češ da ne počnejo nič slabega, čeprav podatki jasno kažejo, da se v povprečju veliko bolj poslužujejo nezdravih življenjskih praks, kot heteroseksualci. Pri tem je šlo bolj za nekakšen boj proti družbenim normam in priznanim institucijam, kot pa za to, da se poišče resnične vzroke, zakaj geji spadajo med bolj izpostavljene (izrazito rizične) skupine. Če kdo danes posebej poudari, da HIV ne ogroža samo gejev, marveč se lahko z njim okuži vsakdo, je poudarek bolj na tem, da aids ni gejevska bolezen, kot pa na tem, da je HIV enako nevaren vsem ostalim. Takšno posiljeno »ozaveščanje«, ki naj bi služilo propagiranju strpnosti do marginalnih skupin, seveda ne spremeni preprostega dejstva, da je še vedno velika večina okuženih s HIV v razvitem svetu gejev. Zato tudi gejem tako zelo ustreza teorija o spolni prenosljivosti aidsa, saj ta ne vključuje nezdravih življenjskih praks, kamor spada uporaba trdih drog. Tako včasih že sama postavitev teze, da aids ni spolno prenosljiva bolezen, zadostuje, da gejevski aktivisti nekoga označijo za homofoba. Vseeno pa je treba priznati, da je za razširjanje mita o heteroseksualnem aidsu, bolj kot domnevna gejevska zarota, odgovorna neumnost in/ali pokvarjenost znanstvenikov.
7.) JE RES, DA AIDS UNIČUJE AFRIKO?
Ko se govori o aidsu, najbolj zastrašujoča poročila vedno prihajajo iz Afrike. Kako je v resnici s tem?
Zato, da v Afriki razglasijo nekoga za obolelega za aidsom sploh ni potreben HIV test!!! Aids se preprosto diagnosticira na osnovi štirih simptomov: diareje, mrzlice, trajnega prehlada in izgube teže za 10 % prej kot v dveh mesecih. Kljub ohlapni definiciji pa velja, da 99,5% Afričanov nima aidsa in zanimivo - 97 % HIV pozitivnih Afričanov nima aidsa! Število obolelih za tuberkulozo, malarijo in mrzlico močno presega število obolelih za aidsom. Aids še zdaleč ni glavni vzrok smrti v Afriki.
Priljubljena hipoteza pravi tudi, da aids izhaja iz Afrike, čeprav za to ne obstaja nobena znanstvena ali epidemiološka študija ali dokaz. Poročila pogosto navajajo, da virus HIV izhaja iz virusa SIV (Simian Immunodeficiency virus). Takšne trditve temeljijo na goli špekulaciji, da je virus preskočil iz vrste na vrsto, za kar ne obstajajo nobeni zanesljivi dokazi. SIV povzroča le simptome podobne gripi na nekaterih laboratorijskih opicah in ne povzroči niti ene izmed 29 bolezni, ki določajo aids. Za razliko od HIV-a, za katerega pravijo, da bolezen povzroči šele leta po okužbi, virus SIV povzroči bolezen že nekaj dni po okužbi ali pa sploh ne. Opice v divjini pa obdržijo SIV protitelesca celo življenje in sploh ne zbolijo. Zbolijo samo opice v nenaravnih okoliščinah – to so laboratorijske živali, v katere vbrizgajo velikanske količine virusa SIV. Uporaba opic, zato da bi za vsako ceno dokazali HIV/AIDS hipotezo, je tipičen primer, ki kaže, kako nesmiselni so poskusi na živalih, saj se človeški model popolnoma razlikuje od živalskega. Sprevrženost takšnih preizkusov je v očeh tistih, ki nasprotujemo vivisekciji, evidentna. Na žalost pa se etika zagretih farmacevtskih »Frankensteinov« ne ustavi samo pri opicah, saj s svojimi nepreizkušenimi strupi in cepivi eksperimentirajo tudi na pacientih.
Zanimivo je tudi, da je aids v Afriki razpršen enakomerno med vse ljudi - da ne obstajajo rizične skupine, tako kot to velja za Evropo ali Ameriko. Čudno je, da se nekatere bolezni (npr. Kaposijev sarkom ali ena od oblik pljučnice), ki so dokaj pogoste za obolele z aidsom v Ameriki in Evropi, sploh ne pojavljajo v Afriki! Človek bi pomislil, da Afričani obolevajo za neko popolnoma drugo vrsto bolezni, ali da pripadajo neki drugi živalski vrsti.
Še bolj nenavadno je, če primerjamo korelacijo med HIV pozitivnimi in primeri aidsa v ZDA in v Afriki. Število HIV pozitivnih v Ameriki je od leta 1985 približno konstantno (okoli milijona), število obolelih za aids pa se je dolgo časa povečevalo, nato pa spet zmanjševalo. Izgleda, kakor da med HIV pozitivnimi in obolelostjo z aidsom sploh ni povezave. V Afriki se je število HIV pozitivnih stalno povečevalo, naraščalo je tudi število obolelih z aidsom.
Vse številke, ki veljajo za Afriko so sporne - ne samo zaradi površne diagnostike, marveč tudi zaradi dejstva, da število prebivalcev v Afriki skokovito narašča. V času afriške aids epidemije se je število prebivalcev podsaharskega območja povečevalo z letnim prirastkom 2-6% od 378 milijonov do 652 milijonov, skupno torej za 274 milijonov. Postavlja se vprašanje, kaj v teh okvirih predstavlja izguba 1 milijona ljudi zaradi aidsa in kako jo je statistično sploh mogoče zaznati ter razločiti od drugih konvencionalnih razlogov za smrt?
Pojasnilo, zakaj Evropejci tako radi verjamemo, da toliko Afričanov umira predvsem za aidsom, se skriva v rasističnih predsodkih, ki jih zahodnjaki gojimo o Afričanih oziroma o črncih. Krivi naj bi bili zato, ker samo seksajo in nič ne delajo, kot pogosto slišimo iz ust poprečnega belopoltega domorodca. Za tiste bolj liberalne in »osveščene« je potem kriv še papež, ker prepoveduje uporabo kondomov. Kondomi preprečujejo kvečjemu visoko nataliteto (kar seveda ni slabo), vzroki za afriški aids pa ležijo povsem nekje drugje. Evropejci in Američani težko priznamo, da v Afriki ljudje umirajo predvsem zaradi naše požrešnosti, zaradi posledic kolonializma, ki so ga v Afriki zganjali veliki heroji evropske in ameriške zgodovine, zaradi izvoza orožja, podpiranja diktatorskih režimov (tudi v obliki »humanitarnih« pomoči), visokih carin na uvoz hrane, s katerimi ščitimo domače kmetijstvo in prehrambeno industrijo ter zaradi drugih - povsem makroekonomskih vplivov. Za mirno vest zahodnega malomeščana (s krščanskimi koreninami) je veliko bolje, če se vsa krivda zvali na neumne zamorce, ki seksajo počez in povprek, ter se - kot na pol živali in na pol ljudje s kalašnikovi v rokah - podijo med pragozdom in savano, ter občasno zagrešijo še kakšen genocid po naročilu ljudožerskega diktatorja.
Največ aidsa v Afrika nedvomno povzročijo mediji, ki objavljajo dramatična poročila, v katerih se pojavljajo grozljive številke. Tako so na primer leta 1998 predvidevanja UN govorila o tem, da v Keniji zaradi aidsa umre en človek vsake tri minute. Novico so bombastično objavili tudi svetovni mediji. Če bi bila ta poročila resnična, potem bi vsak dan zaradi aidsa umrlo 480 Kenijcev, 175.000 bi jih umrlo na leto, od leta 1981 do leta 1998 pa že precej več kot 3 milijone. Resnica pa je, da so do leta 1998 v Keniji zabeležili le 80.000 ljudi z aidsom, pa še med temi so mnogi ostali živi in zdravi.
Leta 1987 je WHO postavil predvidevanje, da je v Ugandi 1 milijon ljudi okuženih z HIV, država pa je bila razglašena za nekakšen epicenter virusa HIV. Deset let kasneje, so številke WHO ostala nespremenjena - še samo vedno 1 milijon okuženih s HIV in manj kot 55.000 primerov aidsa v deželi z več kot 20 milijoni ljudi.
8.) ALI DRŽI, DA HIV POTREBUJE VEČ LET, PREDEN POVZROČI AIDS ?
Znanstveniki po vsem svetu se strinjajo, da ima HIV zelo dolgo inkubacijsko dobo - to je obdobje, ko ostaja virus neaktiven, dokler naposled nenadoma ne »eksplodira« in uniči imunski sistem žrtve. Vedno pa ni bilo tako. Najprej so govorili, da je inkubacijska doba za HIV nekaj mesecev, nato so obdobje povečali na eno leto, nato na dve, na tri in na pet let. Ker množica HIV pozitivnih ljudi ni zbolela po pričakovanjih, se je inkubacijska doba povečala na deset do petnajst let in v zadnjem času celo na celotno življenjsko dobo. Hipoteze največjih strokovnjakov in avtoritet s področja aidsa so se podirale kot hišice iz kart.
Da bi znanstveniki nekako razložili dolgo inkubacijsko dobo, so se zatekli k hipotezi tako imenovanega »virusnega bremena« (viral load), ki pravi, da je virus HIV agresiven že od samega začetka, da se divje replicira in uničuje celice z neverjetno hitrostjo že takoj po okužbi. Imunski sistem okuženca naj bi se ves čas z vsemi močmi krčevito boril proti virusu, dokler ga virus po več letih ali celo desetletjih ne bi v boju na življenje in smrt premagal.
Hipoteza »virusnega bremena« izhaja iz zaključkov, ki so bili izpeljani na osnovi PCR preizkusov (Polymerase Chain Reaction) in temelji na blodni predstavi o tem, da je število genetskih drobcev soodvisno oziroma ustreza številu dejanskih virusov. Dejstvo je, da PCR testi ne zaznavajo aktivnih (živih) virusov, marveč le genetski material, ki ga povezujejo z virusom HIV. Z metodo PCR kopiramo točno določene odseke v zapisu verige DNK, za katere poznamo zgradbo začetnega in končnega mesta v zapisu. Ključno pri reakciji je, da poteka verižno, kar pomeni, da se isti proces večkrat zaporedoma ponovi, ob vsaki ponovitvi se število kopij podvaja. Teoretično dobimo že po dvajsetih ponovitvah iz ene same molekule DNA več kot milijon njenih povsem enakih kopij. Postopek ne prešteva delcev HIV, marveč jih le multiplicira z matematično kalkulacijo. Na ta način je mogoče proizvesti zaznavno količino delcev, kar je bil že od vsega začetka problem pri iskanju dokazov za HIV/AIDS hipotezo. Raziskovalci pri HIV pozitivnih osebah namreč niso mogli odkriti zadostne količine dejanskih virusov. Tudi pri osebah z najbolj uničujočimi boleznimi, ki določajo aids, virus HIV ni bil nikoli zaznan v takšnih količinah, da bi lahko spodkopal imunski sistem. Da bi virus lahko povzročil škodo, mora okužiti najmanj eno tretjino ciljnih celic, ki so v primeru aidsa T celice imunskega sistema, ter jih ubijati hitreje, kot se te lahko obnavljajo. Na primer, v primeru hepatitisa ali v primeru običajne gripe, je »krivce za bolezen« mogoče zaznati v množinah, ki jih merimo v milijonih ali v milijardah na mililiter krvi. V primeru aidsa je mogoče zaznati povprečno le kakih deset virusov HIV v mililitru krvi. Znak za bolezen pri aidsu predstavlja veliko število protitelesc, kar je ravno obratno, kot pri vseh ostalih virusnih boleznih, kjer veliko število protitelesc kaže na imunost organizma!
Sledeča nekonsistentnost ideje, da HIV povzroča aids, je v tem, da HIV ni citotoksičen. To pomeni, da pri podvajanju ne ubija gostiteljskih celic. Ostali virusi, ki povzročajo bolezni, uničijo gostiteljsko celico. In se zelo hitro razširijo na 30-60% vseh ciljnih celic.
Skoraj celo desetletje so se raziskovalci aidsa oklepali hipoteze o latentni dobi. Virus HIV naj bi se potuhnil, potem pa nenadoma izbruhnil in začel uničevati imunski sistem. Hipoteza je bila splošno sprejeta, kljub dejstvu, da občutnih količin virusa HIV niso zaznali niti pri tistih, ki so že zboleli za aidsom. Šele leta 1995 je skupina znanstvenikov, ki sta jih vodila dr. David Ho in dr. George Shaw, ponudila »nedvoumne dokaze«, da je HIV aktiven od samega začetka okužbe in prisoten v količinah, ki zadostujejo za množično uničevanje T celic. S pomočjo takrat nove PCR metode naj bi odkrili več kot 100.000 virusov na mililiter krvi za aidsom obolelih pacientov. Do leta 1995 so viruse odkrivali in prepoznavali z izolacijo samega virusa. Ta preprosta, direktna metoda je bila uspešna v vseh primerih, razen pri HIV-u. Zagovorniki »virusnega bremena« so zagovarjali stališče, da se mora iskati delce genetskega materiala, raje kot pa izolirati sam virus. PCR je tehnika, ki deluje kot biotehnološki kopirni stroj. Na mnogih področjih se je PCR izkazala kot učinkovito orodje, v primeru aidsa pa je bila uporabljena na napačen način, s čimer se strinja tudi izumitelj same metode Dr. Kary Mullis. Uporabili so jo za preštevanje delcev RNA, genetskega materiala v virusnem jedru. Na osnovi sklepanja, da vsak HIV virusni delec vsebuje dva HIV RNA delca, so predvideli da vsaka dva RNA delca, ki ju zazna PCR, morata ustrezati enemu HIV virusu, vsoto tistega, kar so kopirali, pomnožili, sešteli in delili pa so poimenovali »virusno breme«. Odkritje oziroma koncept »virusnega bremena« so v medijih pozdravili kot izjemen preboj pri raziskavah aidsa, dr. Ho je pa je požel množico laskavih priznanj in naslovov. »Virusno breme« je postalo tudi nekakšno merilo, na osnovi katerega sklepajo o učinkovitosti zdravil za aids. Mediji, aids organizacije in večina aids zdravnikov je nekritično sprejela hipotezo o »virusnem bremenu« za dejstvo, inhibitorji proteaze (močno strupene snovi, ki jih še vedno uporabljajo za »zdravljenje« aidsa) pa so bili odobreni izključno na osnovi njihove sposobnosti, da znižajo »virusno breme«.
Vendar – hipoteza odpove, ko je potrebno odgovoriti na dve pomembni vprašanji: Če je v krvi res prisotnih več milijard virusov HIV, zakaj potem potrebujemo PCR metodo, da jih lahko zaznamo. In, če je PCR metoda edini način, s katerim lahko zaznamo HIV v zadostnih količinah, kako naj znanstveniki preverijo rezultate, ki jih daje PCR metoda? Naslednja težava je tem, da PCR zaznava in multiplicira posamične gene, pogosto samo fragmente genov, ne pa virusov v celoti.
Nedorečenosti in zmede je toliko, da celo FDA PCR metode ni odobril za diagnosticiranje HIV-a, CDC pa je oznanil, da PCR ni priporočen, niti licenciran za rutinske diagnostične namene. Celo sami proizvajalci naprav oziroma PCR testov opozarjajo na to, da PCR ni namenjen za testiranje HIV pozitivnosti.
Poleg tega obstaja veliko število dokumentiranih primerov, ko PCR testi pokažejo visoko »virusno breme« pri pacientih, ki so popolnoma zdravi in za katere so klasični HIV testi pokazali, da so HIV negativni. Visoko »virusno breme« tudi ni soodvisno z manjšim številom T celic ali s kliničnimi znaki bolezni (aidsa) in obratno – nizko »virusno breme« ni soodvisno z visokim številom T celic ali z zdravjem posameznika.
Naj k vsemu pristavim še povsem svežo novico. Mednarodna skupina sicer ortodoksnih aids raziskovalcev iz Clevelanda (Benigno Rodríguez in Michael Lederman ) je izpodbila vrednost preizkusov, ki merijo »virusno breme«. Preizkuse standardno porabljajo že od leta 1996. Z njimi ocenjujejo zdravje in napredek bolezni pri aidsu ter na osnovi tega odobrijo nova zdravila za aids. V študiji na vzorcu 2800 HIV pozitivnih oseb so ugotovili, da testi »virusnega bremena« v več kot 90% primerih dajo napačne rezultate, to pomeni, da jim ne uspe predvideti ali pojasniti stanja imunskega sistema pacienta. Študija je bila objavljena 27. septembra 2006 v ugledni medicinski reviji Journal of the Medical Association (JAMA). Zadnje študije so torej jasno pokazale, da je poglavitna diagnostična metoda, ki so jo doslej uporabljali pri ocenjevanju poteka zdravljenja aidsa, popolnoma nekredibilna – in zatorej povsem neuporabna. To pomeni, da je bil takšen tudi način oziroma potek zdravljenja, saj je temeljil na popolnoma napačnih povratnih informacijah. Napačne diagnoze v 90 % primerov v praksi pomenijo vsaj takšen odstotek napačnih odločitev pri izvajanju terapije. V bistvu gre za množični genocid, izpeljan na osnovi napačnih diagnoz. Če k temu prištejemo še odobritev določenih »zdravil«, ki so bila odobrena na osnovi v 90 % napačnih rezultatov, potem je slika o polomu sodobne aids medicine popolna.
9.) ZDRAVILA ALI SMRTNI STRUPI?
Vladni uradniki, aids organizacije in mediji se strinjajo, da je zmanjšanje števila primerov smrti zaradi aidsa posledica novih zdravil - ki predstavljajo kombinacijo drog, ki vsebujejo inhibitorje proteaze, za katere se predvideva, da blokirajo podvajanje virusa HIV. Natančnejša analiza pa pokaže, da novi »koktejli« niso samo neučinkoviti, marveč celo zelo, zelo škodljivi. Povzročajo zastrašujoče stranske učinke kot so glavoboli, vročina, bruhanje, bljuvanje, diareja, bolečine v želodcu, utrujenost, spolno nemoč, izpuščaje na koži, hiperobčutljivostne reakcije, ki lahko povzročijo nenadno smrt, okvare živčnega sistema, odpoved jeter, ledvične kamne, diabetes, bolezni srca,itd.
Da »zdravila« ne vplivajo na upadanje aidsa, kaže tudi podatek, da je število obolelih za aidsom v Ameriki začelo upadati že v letu 1993 - dve leti pred uvedbo inhibitorjev proteaze za zdravljenje aidsa.
Za zdravljenje aidsa se je doslej največ uporabljala droga imenovana AZT. AZT je kemična spojina, ki je bila razvita - in kasneje opuščena - pred več kot tridesetimi leti za zdravljenje raka. Dokler niso začeli z njim zdraviti aidsa, AZT niso nikoli predpisovali ljudem. Kemoterapija deluje tako, da uničuje rastoče celice v telesu. Zaradi uničujočih učinkov na žive celice, mnogi pacient ne preživijo uničujočih posledic kemoterapije na imunski sistem in notranje organe. Zato se kemoterapije tudi ne uporablja preventivno za preprečevanje raka, pri »zdravljenju« pa le za zelo kratek čas. Pri raku gre za podivjano rast celic in AZT naj bi preprečeval formiranja novih celic z blokiranjem formiranja DNA verig. Eksperimenti na miših z rakom so pokazali, da AZT učinkovito uničuje ne samo bolne, marveč tudi na zdrave rastoče celice, tako da so miši na koncu pomrle zaradi močne zastrupitve. AZT so zato umaknili in ga za zdravljenje raka niso nikoli poskušali uporabiti na ljudeh.
Klavrno končana zgodba z mišmi povampirjenim farmacevtskim velikanom ni preprečila, da bi AZT začeli uporabljati na ljudeh. Dvajset let kasneje je podjetje Burrouhgs Wellcome (sedaj se imenuje Glaxo-Wellcome) začelo z gonjo, da se AZT začne prodajati kot zdravilo za aids, kar so utemeljevali z idejo, da AZT preprečuje formiranje DNA verig pri virusu HIV. Glaxo-Wellcome je pridobil dovoljenje FDA, da se lahko uporablja kot zdravilo za aids, na osnovi ene same pomanjkljive in potvorjene klinične študije, ki je trajala samo štiri mesece. Odobritev takšne ekstremno toksične kemoterapije za zdravljenje aidsa je temeljila na informacijah, ki so napeljevale na to, da je uporaba AZT-ja povečala nivo T celic in tako zavlačevala nastop bolezni, ki so značilne za aids. To naj bi dokazovalo, da AZT uničuje HIV v T celicah, kar je seveda gola špekulacija, za potrditev katere niso imeli nobenega znanstvenega dokaza. Kljub temu, da so študijo zaključili veliko preden bi lahko spoznali dolgoročne učinke delovanja AZT, so sklenili, da mora biti zdravljenje z AZT-jem neprekinjeno in do konca življenja. Številne neodvisne študije pred in po odobritvi AZT-ja za zdravljenje aidsa (vključno z najdaljšo in najobširnejšo imenovano Concorde, ki je trajala tri leta in pol ter vključevala 1749 oseb) so pokazale, da uporaba AZT povečuje število T celic v zelo skromnem obsegu, praktično ne vpliva na izboljšanje zdravja in tudi ne zavlačuje nastopa bolezni.
Kratkotrajno povečanje števila T-celic, ki ga je mogoče zaznati ob začetku uporabe AZT-ja, je v resnici le posledica njegove strupenosti, je zgolj posledica odziva krvnega sistema na uničenje kostnega mozga. Ko AZT uničuje kostni mozeg, krvni sistem poizkuša popraviti opustošenje, tako da proizvaja višek T celic, zato se njihovo število pogosto poveča nad nivo pred začetkom zdravljenja. Vendar ne za dolgo. Uničevanje kostnega mozga se nadaljuje, kar na koncu povzroči, da se število T-celic močno zmanjša, kar na koncu povzroči popolno uničenje imunskega sistema. Dolžina agonije je odvisna le še od tega, kako pacient prenaša AZT in kakšna je stopnja absorpcije te močno strupene spojine.
Popularna razlaga za kasnejši upad števila T-celic je koncept »mutacije virusa HIV«. Zagovorniki te hipoteze trdijo, da se pozitivni učinki AZT-ja postopoma izničijo zaradi mutacij virusa, ki naj bi postal odporen na zdravilo. Najbrž ni potrebno poudariti, da za to ne obstaja niti en sam znanstveni dokaz.
Najhuje pri zdravljenju aidsa je, da doktrina zdravljenja zahteva neprestano jemanje zdravil (tudi večkrat dnevno) že od vsega začetka okužbe s HIV - preden se sploh pokažejo simptomi okužbe. Upoštevajoč priporočila za »zgodnji poseg«, ena do dve tretjini HIV pozitivnih razvije simptome aidsa šele potem, ko začnejo jemati AZT. Neodvisne študije so pokazale, da AZT v resnici pospeši klinično poslabšanje in poslabša kvaliteto življenja, včasih pa povzroči smrt, še preden se sploh pojavijo bolezni, ki so značilne za aids. Temu pojavu uradno rečejo »smrt brez predhodnih aids opredeljujočih dogodkov«.
Glede na to, da inkubacijska doba traja tudi po več let ali celo desetletij, bolniki, ki se zdravijo s »koktejl« terapijo, pa ponavadi umrejo v času inkubacijske dobe ali že veliko prej, je naravnost smešno govoriti o pozitivnih učinkih zdravila, o podaljševanju življenja, o lajšanju bolečin ipd.
Za kakšno »zdravilo« gre, lahko vidimo, če si ogledamo, s kakšno nalepko so bile označene stekleničke s 25 miligrami AZT-ja, kar znaša 1/20 do 1/60 dnevno predpisanih doz pri zdravljenju aidsa! Na etiketi je bila velika mrtvaška glava in sledeče besedilo:
3-AZIDO-3DEOXY-THYMIDINE
(AZT; Azidothymidine)
C10H11N9O1
For laboratory use only. Not for drug, household or other uses.
UVOD
