Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20061130232052926

Zmajeve črte po Zagrebu sobota, 2. december 2006 @ 05:01 CET Uporabnik: Pozitivke Službeno moram iti v Zagreb. Zvečer prerisujem črte iz slovenskega zemljevida na hrvaški zemljevid. Nato na karto Zagreba. Želim si že prej vrisati zmajeve v glavi. Dobim tri zmajeve črte v ožjem centru mesta. Zjutraj kakor, da mi nekaj ne klapa. Še enkrat preverjam črte, ki so potegnjene preko celjskega zemljevida na zemljevid Posavja. Zamika je za 2 cm. Na novo vrisujem na zemljevid zmajeve črte. Tako zgubim dobro uro časa in v ožjem delu centra mesta Zagreb mi ostanejo samo še dve stranski zmajevi črti. Za hiter ogled ožjega mesta bom imel samo dve uri časa. Kupiti moram tudi določeno knjigo. Ko pridem v Zagreb, dodatno zgubim še več kot pol ure z iskanjem parkirnega prostora. Parkiram skorajda na železniški postaji. Priznam, v Zagrebu sem bil že nekajkrat pred tem in mi ni prav nič všečen. Kakor, da mesto nima nekakšnega centra, srca mesta. Ljubša sta mi Reka, Split. Morda je resnično prava oznaka tega mesta purgarsko mesto. Morda leži odgovor tudi v tem, da čez ožji center (Kaptol, Gradec) tečeta samo dve stranski zmajevi črti. Odpravim po Palmotičevi ulici. Prva cerkev. Nič kaj posebnega. Pridem do manjše cerkve svetega Martina, ki leži ob križišču Palmotičeve in Vlaške ulice. Začutim tisti svobodni dih, ki teče po prostoru. Tu še nič ne dela, vendar se pretaka. Poleg cerkve svetega Martina je hrvaška teološka fakulteta ali bogoslovno semenišče. Pomenljiv znak. Majhna zgodovina Zagreba iz jugoslovanske enciklopedije: Zagreb kot prazgodovinsko naselje. V rimski dobi je bil v sklopu res publicae Andautoniensium s centrom v današnjem Ščitarjevem (Andautonia). Arheološka najdišča iz VIII. stoletja Kruge. Najstarejše srednjeveško naselje je Laška Ves (Vlaška) oziroma današnja Vlaška ulica. V zgodovino prihaja Zagreb v letu 1094, ko madžarski kralj Ladislav v njemu osnuje škofijo. Na levem bregu reke Medveščak. Hkrati se severno od katedrale razvija kanonično naselje (Kanonička ves, Kaptol). Ta Zagreb je bil verjetno županski castrum in središče za bana. Škofijskem Zagrebu je pripadala tudi Vlaška ulica. Poleg naselja Zagreb se je razvijalo na sosednjem hribu (današnji Gornji Grad) utrjeno naselje Gradec. Med škofijskim Zagrebom in svobodnim kraljevskim mestom (Gradec) so se stoletja vodile borbe zaradi lastništva zemlje in mlinov, a včasih tudi zaradi političnih razlogov V XVI. stoletju se za obe mesti začne uporabljati skupno ime Zagreb in tako prihaja sčasoma do združitve Zagreba kot upravnega središča Hrvatske in Slavonije, ko ga leta 1621 Nikola Frankopan izbere za svoj sedež.« Nadaljujem svojo pot. Proti Kaptolu. Iz doline se vidita zvonika katedrale. Stolnica. Gotska katedrala zgrajena od XIII. do XV. stoletja. Po potresu leta 1880 dobi neogotično fasado z dvema zvonikoma. Pred kratkim je bila maša. V zraku se še vrti vonj po kadilu. Malo pecketa. Na levi strani me pričaka veličasten izklesan kip iz belega marmorja srednjeveškega svetega Jurija, ki stoji nad zmajem. Eden najčistejših kipov, kar so jih videle moje oči. Za glavnim oltarjem stoji kripta kardinala Alojza Stepinca. Na levi strani posvečen plastika Meštrovića, Alojzu Stepincu. Pred tremi meseci sem izvedel, da naj bi prav veliki jugoslovanski kipar Meštrović nekako opredelil energetske (zmajeve) črte po Zagrebu. Po Strossmajerjevi. To teorijo je nekako razvijal v hrvaškem prostoru tudi Pogačnik Morda še premalo vem ali izvem, da bi se o temu prerekal. Če gre za Strossmayerjevo sprehajališče, potem to drži. Če pa gre za Strossmayerjevo ulico, potem to ne drži. Stolnica je okrašena s čudovitimi marmornatimi kipi in marmornatimi plastikami. Pokrajina vitezov. Gane me napis: »Navik on živi, ki zgine pošteno.« Je to res? Naprej pa plošča z napisom: »Hrvatska mučenika knez Petar Šubić Zrinski, hrvatski ban in pesnik, rojen 1621 v Vrbovcu in knez Fran Krsto Frankopanski, kapetan ogulinski in pesnik, rojen 1643 v Bosiljevu, 30 travnja 1671 v Bečkem Novem mestu. Tukaj ležijo posmrtni ostanki dveh velikanov hrvaškega naroda. Pod kipom kneza Šubić-Zrinskega je njegova grb in na vrhu grba majhen zmajček. Zmaj z razprtimi krili. Kakor, da bo vsak čas poletel iz vrha čelade. Dva kneza, ki sta ustvarjala Hrvaško in njeno zgodovino. Oba rojena izven Zagrebu. A dozdeva se mi, da sta nekaj vedela o zmajevih črtah. Pred stolpnico me pričaka na stolpu povzdignjen »pozlačeni« Marijini kip, pod njo pa štirje zlati angeli. Ob skoraj opoldanskem času z močnim soncem za hrbtom, se nad zlato Marijo, ki stoji nad polmesecem. V ozadju Marije se vidi sredi belega dneva luna. Uspe mi ujeti luno nad Marijino glavo, na modrem nebu brez oblačka. Po postavitvi stolnice, Marijinega kipa naj bi šla stranska zmajeva črta čez stolnico in nekako čez ta Marijin kip. Po mojem trenutnem prerisu gre dejansko malo nižje kakšnih 20 do 40 metrov, čez dvorec. Ta stranska črta teče od cerkve svetega Martina, naprej čez Kaptol, in čez dvorec, potem čez Kamenito ulico, čez sabor in ob cerkvici svetega Marka. Problem je v slabih, nenatančnih zemljevidih. Odpravim se naprej in se izgubljam med tržnico Dolac, kjer nakupim sveže dalmatinske fige, ko iščem prehod za Gradec. Pridem na Tkalčičevo. Pri prvem kafiču se usedem in spijem kavo. Čez njega poteka zmajeva črta. Medleče šuštenje. Ponovno iščem prehod. Vzpnem se do Opatičke ulice. Na stopnicah srečam slovenskega novinarja, ki poroča o vročih dogodkih na Muri. Pomislim: »Mir vam bodi, vi, ki se borite za zemeljske dobrine.« Pridem do sabora ali hrvaškega parlamenta. Dokaj neugledna stavba za parlament. Če ne bi bilo toliko policije okoli, sploh ne bi zaznali, da gre za parlament. Spustim po Kameniti ulici, kjer se zaletim v gručo turistov. Čudež. Čudež. Čudež. V polmračni podhodu Kamenite ulice je baročna kapela Matere Božje. Marija v Kameniti ulici. Dva angela se vzpenjata nad okvirjem slike. Podhod je obdana z votivnimi zahvalami molivcev in prosilcev za zdravje: »Majko, hvala ti«; »Hvala ti Marijo«; »Hvala ti Majčice Božja na uslišanju«; »Majka Božja molim čuvaj moju taticu«; »Hvala nam sveti Antune što si nam pomogao. Pomozi nam i dalje.«; » Majka Božka Kameniti vrata i sveti Antun uslišili, pomogli su i spasili nas od nevolje«; za vse nastale čudeže. Energija, ki se čuti v kapeli je precej podobna kakšni altotinški energiji ali energiji s Ptujske Gorce. Kamenita ulica je v bistvu bil nekdanji vhod v svobodno kraljevsko mesto Gornji grad. Še edina ohranjena mestna vrata. Okoli leta 1731 jo je zajel požar. Energija v podhodu je zelo močna. Morda je to le samo moj ob-čut-ek po prižganih svečah v podhodu Kamenite ulice. Če bi sedaj dal primerjavo med Marijinimi svetišči na Hrvaškem, ki sem jih obiskal, je to trenutno najmočnejša energija, ki sem jo začutil med hrvaškimi svetišči. Še najslabša energija se mi je do sedaj zdela v njihovem božje potnem romarskem kraju Maria Bistrica. Če naredim lestvico po človeško, vseh že obiskanih Marijinih svetišč, bi to nekako tako izgledalo: (nad)zemeljska energija (pod)zemeljska energija Brezje (Slovenija) Altöting (Nemčija) Frančiškanska cerkev v Ljubljani Kamenita ulica (Hrvaška) Trsat (Hrvaška) Ptujska Gorca (Slovenija) Mariazell (Avstrija), Marija Bistrica (Hrvaška) Sveta Gora pri Novi Gorici (Slovenija) Spustim se. Takoj naprej me pričaka Trg hrvatske brače zmaja. Na njem stoji kip konjenika nad vklesanim kamnitim zmajem. Ta zmaj je kar nenavaden, čuden na pogled. Neponovljiv. Je bolj podoben kači. Na glavi ima rožiček, kakor modras, a glava, ki ima ob ustih tanke okrogle brke in je tako debela, da je bolj podobna glavi soma. Prvič so kaj takšnega videle moje oči. Nimam več časa, iz Trga hrvatske brače zmaja se spuščam proti Trgu Bana Jelačiča. Skorajda tečem proti avtomobilu. Potreben bo še en obisk, da uvidim Zagreb. Po mesecu dni se zgodi. Me kar povleče. Takrat veš, da je napočil čas in da moraš iti. Tako je tudi sedaj. Dopoldne okoli vseh svetih se odpravim še enkrat v Zagreb. Prvo se namenin na Jarun. Zgrešim za 2 ulici naprej, potem pa direktno najdem vhod v Športno rekreacijski center Jarun. Zadnji ostanek mitologije socializma. Zgrajen v letih 1980 ob reki Savi za za veslaške prireditve za potrebe Univerziade. Umetno jezero s šestimi otoki, kjer stoji omfalos ali popek sveta in tudi linga. »Za veliko izročil se je svet začel s popkom, iz katerega žari manifestacija v štiri smeri. Rigveda govori o popku Neustvarjenega, v katerem je počivala klica svetov. ….. V simbolični umetnosti je omfalos po navadi pokončen bel kamen z jajčastim vrhom, včasih se okoli njega ovija ena ali več kač. Kot pravi Pindar, je bil takšen kamen v Delfih več kot središče zemlje, več kot središče ustvarjenega univerzuma,; simboliziral je komunikacijsko pot nad tremi ravnemi obstanka ali tri svetove: človekov svet na zemlji, podzemsko prebivališče mrtvih, nebeško bivališče bogov. Delfski omfalos je baje stal na kraju, kjer je Apolon ubil kačo Pitona, ali pa na razpoki, v katero so se stekle vode devkalionskega potopa. Simboliziral je življenjsko moč, ki obvladuje slepe in pošastne sile kaosa; danes bi govorili o racionalni regulaciji življenja. Vendar o regulaciji, ki se doseže z notranjim obvladovanjem, z zmago nad seboj, ne pa z zunanjimi pomočniki.« Očitno je prejšnji sistem še kako vedel o zmajevih črtah. Pa tudi današnji. Na zemljevidu gledam naprej, čez Savo, kjer se gradi nova velika bolnica. Čez njo potekata dve zmajevi črti, Jurijeva zmajeva črta in ena pomožna zmajeva črta. V avtomobilu pozabim fotoaparat. Ob ulici Aleja mesta ob jezeru so postavljeni panoji z največjimi hrvaškimi športniki. Sprehod ob jezeru je prijeten. Poživljajoč, da pretegnem svoje noge po vožnji. Odpravim se naprej, da preverim ali moja teorija drži. Iščem navpično Mihaelovo zmajevo črto. Na njej leži cerkev na Petretičevem trgu, poleg Vlaške ulice. To je cerkev svetega Petra. Očitno zgrajena okoli leta 1900, kvadratnim zvonikom se vzdiguje sredi stavb. Kar hitro jo najdem in se ne izgubljam po ulicah Zagreba. Spuščajo se prve deževne kaplje. Cerkev je zaradi oblačnega vremena povsem zatemnjena, zato mi najbolj ne uspejo fotografije. Na stropu nad glavnim oltarjem se razprostira čudovit mozaik goloba z žarki. V cerkvi so veliki okenski vitraži s svetniki, ki so jih darovali verniki. Na desni strani, pred začetkom prostora za oltar, se na prvem oknu iskri sveti Jurij. Čez cerkev teče Mihaelova zmajeva črta. Pri vhodu na desni strani je kapela s sliko Črne Marije. Obsijana s številnimi svečami, ki jih prižigajo ljudje. Ljudje se izmenjuje v kapeli, tako, da komaj spravim skupaj nekaj fotografij. To čakanje je dobro za nekaj drugega, s težavo se odpre zmajeva črta. Začne vibrirati. Poleg cerkve je stavba ministrstva za zunanje zadeve in evropske integracije, na kateri poleg hrvaške zastave plapola tudi zastave združene Evrope. Sedaj nazaj na moje zadnje izhodišče, na Trg hrvatske brače zmaja, kjer sem zadnjič končal svoj obisk Zagreba. Dežne kaplje vztrajno padajo. Vzpenjam se po ulici pred trgom. Fasade stavb imajo nekatera znamenja, da poteka čez zmajeva črta. Pod kapelo je trgovinica s kipci iz znanstvene fantastike. Nad vhodom trgovinice je rjava lesena tabla Arkadija, z zelenim vitezom, ki bo s kopjem prebodel zmajeva usta. Še sedaj mi ni povsem jasno, ali ljudje resnično kaj vedo o zmajevih črtah ali nekaj naredijo po intuiciji. Na vratih na kljuki za vhod pa dva zmaja. Pridem v kapelo Matere Božje na Kameniti ulici. Tokrat mi uspejo boljše fotografije kakor zadnjič. Tudi sedaj je kar nekaj ljudi v podhodu. Zmajeva črta pa deluje, morda še močneje kakor prejšnjikrat. Dvakratni obisk, obakrat deluje. To je znamenje za to, da je zmajeva črta odprta. Odpravim se naprej proti Markovemu trgu. Na cerkvi svetega Marka obnavljajo fasado. Odprta so samo vhodna vrata. Preprosta cerkev, zgrajena v XIII. stoletju. Na njeni strehi je znamenita podoba Zagreba. Grb Triedine Hrvatske, Dalmacije, Slavonije in Zagreba. V cerkvi se nad glavnim oltarjem nahaja veliko Razpelo Ivana Meštrovića. Naprej so banski dvori, kjer se nadaljuje zmajeva črta iz Kamenite ulice. Iščem se naprej. Dežuje vse močneje. Megla se spušča. Jezuitski trg je nekako središče sovplivanja dveh pomožnih zmajevih črt. Pred zgradbo stoji železni kip, z ovalnim vodnjakom. Novejšega datuma. Človek stiska kačo za vrat. Iz kačjega grla pa brzi voda v vodnjak. Ne vem kaj predstavlja, a človek bi lahko predstavljal Apolona ali morda celo Heraklesa. Človek ali Bog je stisnil zmajevo črto za vrat in jo ukrotil? Apolon je takoj po svojem rojstvu z lastnimi rokami ubil Pitona. Poleg Jezuitskega trga, okoli 20 metrov stran, na Katarininem trgu, je baročna cerkev svete Katarine. Zgrajena je leta 1620-1632. Na žalost pa je zaprta. Očitno sta ta del Zagreba zaznamovali jezuiti. Spuščam se po Strossmayerjevem sprehajališču. Takoj na desno je zgradba s spominsko ploščo, kjer med drugim piše: »Tukaj je leta 1910 svetovni velikan akademik Andrija Mohorivičič odkril diskoniuteto zemeljske….« Iz te meterološke opazovalnice se je razvil observatorij Zagreb Grič in seizmološka služba. Stavba geofizičnega in hidrometerološkega zavoda. Nenatančni zemljevidi. Od cerkve svete Katarine do observatorija je po zemljevidu Zagreba okoli 1 cm, kar pomeni okoli 200 metrov. Predvidoma je lahko zmajeva črta široka tudi do 50 metrov. Zmajeva črta poteka tu nekje vmes med cerkvijo in observatorijem. Razen če ni pri gradnji uporabljena ista logika, saj so nekje na sredini bila mala mestna vrata Dverce. Ta mestna vrata je branil stolp Lotrščak. Spustim se iz Gornjega grada. Predvidevam, da pomožna zmajeva črta od cerkve svete Katarine teče preko Trga pesnika Petra Preradovića. Čez cerkev svetega Preobraženja. Cerkev svetega Preobraženja, ki je očitno srbska pravoslavna cerkev. Na zunanji strani je viden mozaik svetega Save z napisom v cirilici. Tu nekje, naprej med evangeličansko cerkvijo in Hrvaškim narodnim gledališčem na Trgu maršala Tita. Gledališkim igralcem mora biti očitno lepo, ob klaki občinstva za svoje igranje. Prelivanje energije. Morda bo potrebno obiskati kakšno predstavo Hrvaškega narodnega gledališča. Ob močnem nalivu, me ob koncu me preseneti kip, ki stoji ob križišču ulice Andrije Hebranga in Frankopanske ulice. Zaradi mraka mi najbolj ne uspejo fotografije konjenika nad zmajem. Skriva se ob grmovju. Konjenik nad zmajem. OM…. Ušesa naša naj slišijo dobro. Oči naše naj vidijo tvojo pravičnost. Ob spokojnosti telesa, naj z vsem bitjem težimo k tebi in naj najdemo mir. OM…….Mir - Mir - Mir. (Mandukija Upanišada) Key words: ley lines, dragon lines, st. George, zmajeve črte, Mihaelova črta, Zagreb, Jarun cerkev svetega Petra, sveti Jurij, Jezuitski trg, Trg hrvatske brače zmaja, Kamenita ulica, Kapela Matere Božje. Komentarji (0) www.pozitivke.net