Vergil, ki je bil etruščanskega porekla, se je rodil leta 70 pr.n.št. v severnoitalijanskem mestu Mantovi, kjer sta keltska in etruščanska kultura oblikovala sintezo. Med obema narodoma so bile ozke in globoke vezi, če posebaj na področju religije. Njuni voditelji so bili posvečeniki, pri Keltih Druidi in Druidinje, pri Etruščanih pa moški in ženske. Vergilovi mati je bilo ime Magia. Rimljani so imenovali Druide »Magi«. Magia se je prek jasnovidnih sanj pripravila na veliko poslanstvo svojega otroka. Vergilov oče je bil lončar.
Tudi Vergil je ustvarjal like, vendar ne lončene, ampak pesniške. Vergil pa nikakor ni bil preprost pesnik imenovali so ga«vates«. Ta označitev nam kaže na druitsko skupnost. Vates so imeli nalogo ukvarjati se v odmaknjenosti z magijo in znanostjo. In tako je živel in deloval Vergil, ki so ga zaradi njegovega čistega, preprostega načina življenja imenovali tudi deviški. Vergil, vates, videc in prerok je sredi rimskega naroda oznanjal nekaj povsem novega, revolucionarnega!
V Lukovem Evangeliju se glasi: »Zgodilo se je nekoč, da je cesar Avgust odposlal naročilo, da naj bi bil ves svet popisan...Odpravil se je tudi Jožef iz Galileje, iz mesta Nazaret, v judovsko deželo do Davidovega mesta, ki se imenuje Betlehem....da bi se pustil popisati skupaj z Marijo, svojo zvesto ženo, ki je bila noseča. In ko sta bila tam, je prišel čas, ko naj bi rodila.«
V svojih ranih pastirskih pesmih je Vergil klical človeštvo veselja polno sporočilo:«Rešitelj in Odrešenik sveta se bo kmalu rodil! Zadnje časovno obdobje sveta je prišlo, cela zemlja se maje, vendar, ko bo otrok rojen, se bo vrnila zlata doba in celoten svet bo poln veselja.«
Toda Vergilova največja želja je bila, služiti temu Odrešeniku. Vendar pa človeštvo stoji šele na pragu nove dobe. Ta položaj je tema njegove največje pesniške stvaritve. Eneide. Njegov junak Enej, trojanski knez in sin bogate Venere, zapusti z mnogimi begunci gorečo Trojo z očetom na ramenih in držeč sina za roko. V Eneidi so opisane pustolovščine, ki so jih doživeli Enej in bežeči Trojanci, preden so se lahko naselili v današnji Italiji.
Venera, boginja ljubezni in Enejeva mati, je nekoč v prepiru z Junono in Minevro izbojevala zmago. Paris, sin trojanskega kralja, ji je, podelil zlato jabolko, na katerem je bil napis »najlepši« in ki je izviralo od Eris, boginje nesloge. Z delovanjem Eris in Prisovo izbiro se je razblinila enost prvotnih življenjskih vidikov. Ljubezen je bila s tem postavljena na povsem zemeljsko raven. Zlato jabolko boginje nesloge lahko mirno primerjamo z jabolkom iz raja, ki ločuje vsa bitja in s človekovim »spoznanjem« raztrga njihovo notranjo povezanost.
Uporaba moči ljubezni na zemeljski ravni vodi v konflikt, v tem primeru v trojansko vojno, ki je deset let pretresala takratni svet. Tako že pri koreninah naše kulture najdemo borbo in brezmejno trpljenje: propad Troje in z Enejivimi dejanji osnovanje rimske civilizacije. Božanska ljubezen, v primeru, da jo uporabimo omejeno na zemeljski način, ima za posledico trpljenje, krivdo in smrt, vse to, čemur se hočemo izogniti. Vendar pa so ti pretresi nujni, da se lahko prebudimo in spoznamo, kje smo in kaj je iz nas nastalo. Samo z spoznanjem v svojo senčno stran, samo če se zgrozimo nad svojim stanjem, lahko najdemo pot nazaj v božansko prvobitnost.
Tako je Enej peljal svoj narod iz Male Azije na pot preko morja, povezano s neskončnimi napori, medtem ko se jim je prikazovala obljubljena dežela: Hesperla; zahodni svet. Nič kolikokrat so v naš svet že prišle vzhodne pobude in kako slabo smo razumeli njihovo vrednost, ki bi lahko pospešila našo pot izkušenj in hitreje dozoreli.
No, za koga pa se Enej prazaprav bojuje med tem težavnim blodenjem, za koga bojujejo celo v Italiji, obljubljeni domovini, neprestane boje? Njegovo življenje je vsekakor določeno z usodo, ki jo doživlja kot božanski ukaz in božansko voljo-vodiljo in temu ukazu je docela pokoren.. Toda moči odrešitve še ne pozna. Ujet v staro herojsko podobo bojuje svoje bitke v temi življenja. Luči, ki mu daje spoznanje, notranjo avtoriteto in svobodo ter ga šele spreminja v človeka, še ni izkusil. Še ne. V končnem-zaključnem prizoru epa, ko stoji Enej v dvoboju iz oči v oči s svojim največjim sovražnikom – Tomusom, postane to popolnoma jasno.
Toda, ko je nasprotnik ranjen in prosi za življenje, se Enej odzove, nenadoma prevzet od spomina, polnega čustev, samo še kot divja žival. V tem odločilnem položaju se razodene zverinska narava človeka, ki hlepi le po uničevanju in smrti. Izpostavljen je divji žgoči bolečini in v slepi uničevalski sli, v strašnem besu ne-vedenja in ne-spoznanja ubije nemočnega nasprotnika. To je zlom kulture osebnosti. S tem Vergil omogoči spoznanje v zemeljsko naravo. Spontano se pojavi vprašanje po smislu življenja.
Vergil privede svojega velikega prijatelja cezarja Avgusta, pred to vprašanje, potem ko je v pesnitvi razodel pred njim svet bogov in herojev, ki jih je sam Avgust tako občudoval. Nato Avgust, vladar-jaz postavi odločilno vprašanje: »Naj bo to torej resnično vse?« Enej vodi v epu Sibile, prerokinja, skozi onostranstvo. Sibila je čuvajka sibilskih knjig, ki opisujejo starost sveta in se končajo s sporočilom o prihodu Odrešenika. Pokaže mu prihodnost njegovega rodu. Na koncu vidi Enej grob Marcella, ki ga je Avgust postavil za svojega dediča: prihodnost je smrt.
Avgust, vzvišeni po lastni milosti, ustvarjalec in nosilec razcveta rimske kulture, ne more imeti resničnega dediča. Zase je prvi in zadnji, visoko kultivirani in mogočen zemeljski jaz-ego. Rimska zgodovina nas uči in poučuje, kam vodi pot tistega, ki se ne ukloni skrivnosti-misteriju Kristusovega rojstva: v utvaro Cezarjev. In zato zveni Eneida sredi opijanjene visoke kulture Rima kot krik po odrešitvi, ki prodira skozi možgane in kosti. Je kot skala sredi udarjanja valov rimske zgodovine. Bit in videz celotnega bleščečega rimskega sveta postane vprašljiva. Premočni vojaški sili Rima je uspelo z vso okrutnostjo in iztrebljanjem pregnati iz Galije(Francije) druitsko kulturo. Na mesto duhovnega je tako stopil videz, rimski-materializem!
Se tudi mi danes pustimo prevarati lepemu videzu? Sporočilo Eneide ima rušilno moč. To, kar ljudje pri njej najbolj moti, je, da nima »happy enda«. Tudi v tem je revolucionarno-pionirsko dejanje. Kajti obljubljene dežele ni na naši zemlji. Da, »happy enda« se tu ne da najti. Enej je po neizrečeno mnogih borbah postal ustanovitelj rimske kulture. Čeprav mu je kot človeku spodletelo, je tako postal prethodnik zrelih za odrešitev. Vergil je s svojo pesnitvijo postal pripravljalec poti za »zadnje obdobje«. Zato mu je dal Dante v Božanski komediji vlogo voditelja duš skozi pekel do praga, na katerem se začne pot odrešitve in svobode.
Publus Vergilus Maro je pripadal izbranemu krogu politikov, učenjakov in pesnikov, iz katerega izvira razscvet rimske kulture. Glava in središče tega kroga je bil cesar Avgust. S svojimi prijatelji in s pomočjo državljanskih vojn je ponovno obnovil razvrvano rimsko državo, zaupali s vanj kot v rešitelja in ustanovitelja domovine. Vergil mu je posvetil Eneido, ep o Eneju in je z zgledom pol mitične, pol zgodovinske osebe velikega trojanskega vodje in začetnika Rimljanov, Eneja, zarotil vse dobre moči v Avgustu.
Vergil, ki je bil etruščanskega porekla, se je rodil leta 70 pr.n.št. v severnoitalijanskem mestu Mantovi, kjer sta keltska in etruščanska kultura oblikovala sintezo. Med obema narodoma so bile ozke in globoke vezi, če posebaj na področju religije. Njuni voditelji so bili posvečeniki, pri Keltih Druidi in Druidinje, pri Etruščanih pa moški in ženske. Vergilovi mati je bilo ime Magia. Rimljani so imenovali Druide »Magi«. Magia se je prek jasnovidnih sanj pripravila na veliko poslanstvo svojega otroka. Vergilov oče je bil lončar.
