Svetovne zaloge žit so na najnižji točki v zadnjih 25 letih, glede na poročilo ameriškega ministrstva za kmetijstvo. Nižje napovedi od predvidenih so bile v veliki meri posledica velikih suš v Avstraliji, kjer je pridelek zmanjšan za več kot polovico. Izvoz iz te države, ki je ena večjih izvoznic žita, je praktično ustavljen. K temu se pridruži tudi izostanek pridelka v Ukrajini – evropski žitnici - in močno okrnjen izvoz, predvsem v Indijo. Tudi ZDA, kjer imajo že 7 let zapored sušo, so zmanjšale izvoz v Kitajsko, Brazilijo in EU.
Človeštvo živi od iztržka zelene revolucije, ampak ta je imela svoj vrhunec pred 20 leti. Trenutno se nahajamo v ravnovensni poziciji, kjer potrebe po hrani ravno še dosegajo potrebe, brez rezerv, ki jih bomo potrebovali ob dodatni rasti prebivalstva. Ampak človeštvo bo rastlo še naprej, trenutne zaloge žit pa načenjajo trije glavni dejavniki: meso, vročina in biogoriva. Že šestič v 7 letih bo človeštvo pridelalo manj hrane kot jo porabi. Razliko nam uspe zapolniti z zalogami, ki smo jih pridelali v boljših časih, vendar ni dvoma, da se situacija poslabšuje.
Svetovne rezerve hrane so se skrčile za polovico od leta 1999, ko so bile dovolj velike, da bi nahranil celotno svetovno prebivalstvo za 116 dni do predvideni 57 dni ob koncu tega leta. To pa je veliko pod uradno varno zalogo in ne kaže nobenih znakov, da bi se to spremenilo. V primeru, da se bo trend nadaljeval, bomo kmalu dosegli točko absolutnih primankljajev hrane (predvsem žitaric) in posledično dvigovanje cen. Z drugimi besedami, cene žit narastejo, revni začnejo stradati.
Čudež, ki nas je hranil celo generacijo, je zelena revolucija: visoko donosne poljščine, ki so nam omogočile skoraj trikratno povečanje v proizvodnji hrane med 1950 in 1990, ob hkratnem minimalnem povečanju obsega kmetijskih površin za 10 %. Svetovno prebivalstvo se je več kot podvojilo v tem času in tako živimo na več kot pol manj zemlje na osebo, kot so živeli naši dedje. Ampak to je bil enkraten čudež, ki se zaključuje. Od začetka 90 tih v prejšnjem stoletju, so donosi, ki so naraščali celotno obdobje zelene revolucije, praktično nehali rasti. Svetovno prebivalstvo pa še vedno nadaljuje s svojo rastjo, čeprav počasneje kot v prejšnih generacijah. Še vedno bo potrebno priskrbeti hrano za prebivalstvo številčno kot Kitajska oz. Indija v naslednjih 50 letih in nihče ne ve kako bomo to naredili.
Naslednji pomembni dejavnik je vročina in pomankanje vode. Najpomembnejši vzrok za padec svetovne proizvodnje – od 2.98 milijard ton v 2004 na 2.38 milijard ton prejšnje leto in letošnje napovedi kažejo na proizvodnjo na 1.98 milijard ton žit – so suše, ki pa so v veliki verjetnosti povezane s toplo gredo. Predvideva se, da ena stopinja celzija več, nad povprečno optimalno temperaturo, v času rasti, povzroči 10 % izpad pridelka, kar je eden izmed razlogov zakaj so donosi koruze v ZDA od rekordnega leta 1994 vsako leto nižji.
Biogoriva. Ideja je elegantna: ogljikov dioksid ki je absorbiran, ko rastlina raste je enak ogljikovemu dioksidu, ki se spusti ob izgorevanju goriva ustvarjenega iz rastline. Vendar biogoriva niso samo CO2 nevtralna, ampak tudi energetsko. Namreč energija, ki se vloži v proizvodnjo koruze je približno enaka energiji, ki se iz nje pridobi (90 – 140 %). Dodaten problem nastane, ko se za potrebe biogoriv uporabljajo površine namenjene za proizvodnjo hrane. Analize kažejo da se v ZDA med 20 in 25 odstotkov koruze porabi za biogoriva in poraba strmo narašča. Količina etanola, ki je potrebna za en poln tank terenskega avtomobila, pa porabi za izdelavo toliko žit, da bi od njih ena oseba lahko živela celo leto. In ta oseba se največkrat nahaja nekje v Afriki.
Obstaja skrita rezerva v sistemu, ki nam omogoči povečati količino hrane, v smislu prenosa žitaric, ki se uporablja za krmo živali neposredno za prehrano človeštva. Eden izmed razlogov zakaj so zaloge žitaric tako majhne, je namreč uporaba le teh za krmo živali. Ko naraščajo dohodki po svetu, narašča tudi hkrati poraba mesa in to pa je zelo neučinkovit način porabe kalorij (danes se okoli 1/3 žitaric porabi za krmo živali). Žival namreč mora pojesti od 11 do 17 kalorij krme, da ustvari 1 kalorijo v obliki mesa. Povedano drugače: če bi vsi na svetu prejeli 25 % vnosa kalorij iz živalskih izdelkov, bi lahko prehranili samo 3.2 milijarde ljudi. Če zmanjšamo ta vnos na 15 % lahko potem prehranimo 4.2 milijarde ljudi. Svetovna proizvodnja mesa pa je od leta 1950 narastla 5 kratno.
Samo zadnjih nekaj stoletij, nekaterim državam na svetu ni bilo potrebno skrbeti ali imajo dovolj hrane, da bodo lahko prehranili svoje prebivalstvo do naslednje sezone. V času nekaj generacij smo se popolnoma navadili na to varnost in privilegij. Kot, da se v razvitih državah, ne bomo rabili nikoli več ukvarjati s problemom pomanjkanja hrane. Približno 1/3 Slovenije so kmetijske površine, in ta zemlja, ki se ponavadi nahaja na ravnini je tudi najbolj pod pritiskom novogradnje. Ko se premikamo v postmoderno družbo, kjer večina dohodka države prinašajo storitve in le majhen delež prinaša kmetijstvo, lahko hitro pozabimo na pomembnost prehranske samooskrbe države. Vprašamo pa se lahko kaj nam pomenijo vsi novi tanki, če ne pridelamo niti polovice svoje hrane. Kako smo lahko samostojna država, če moramo večino svoje hrane kupiti? V Sloveniji se, zaradi gorate pokrajine, kot odgovor na zgoraj predstavljene težave, ponuja ekološko kmetijstvo, ki lahko izboljša položaj v kavalitetnem, količinskem in ekonomskem smislu. Medtem ko pa je situacija v svetu mnogo bolj zapletena, z sedaj še nejasnimi rešitvami.
Svetovne zaloge žit so na najnižji točki v zadnjih 25 letih, glede na poročilo ameriškega ministrstva za kmetijstvo. Nižje napovedi od predvidenih so bile v veliki meri posledica velikih suš v Avstraliji, kjer je pridelek zmanjšan za več kot polovico. Izvoz iz te države, ki je ena večjih izvoznic žita, je praktično ustavljen. K temu se pridruži tudi izostanek pridelka v Ukrajini – evropski žitnici - in močno okrnjen izvoz, predvsem v Indijo. Tudi ZDA, kjer imajo že 7 let zapored sušo, so zmanjšale izvoz v Kitajsko, Brazilijo in EU. 
