Malce pozno, vendar še s svežimi spomini bi rada zapisala nekaj svojih občutkov
v zvezi z volitvami.
Čas od ideje do odločitve, da kandidiram v mestni svet Mestne občine je minil,
kot bi trenil in v sebi sem čutila neverjeten mir. Odločitev je padla. Grem
poskusit, kajti samo tako bom dobila odgovor, zakaj se je ideja zgodila.
Priznam, da me aktivno delovanje v politiki nikoli ni zanimalo, razen kar se
tiče splošne izobrazbe in pa pregleda na tem, kaj se dogaja doma in po svetu
in prav zaradi tega sem se soočala z vprašanji v sebi, ali sem sposobna, da
grem to pot. Pa sem dobila odgovor razuma. »Idi in poskušaj. Saj rada dobro
delaš! Morda ti bo uspelo, da boš lahko pomagala še več ljudem.«
Zbrala sem čedno skupinico ljudi, s katerimi smo sestankovali, zbirali ideje,
kako nastopiti in se promovirati. Krasno je bilo občutiti sproščenost vseh nas,
neobremenjenih z željo po oblasti, »obremenjeni« pa z željo, narediti s tem
nekaj dobrega.
V tem času sem bila v stalni vezi z drugimi člani Gibanja in dovolite, da se
za intermezzo zahvalim Matjažu Gostečniku, Luciji Mulej in Matjažu Majeriču,
ki so me popeljali v svet, ki ga nisem prav dobro poznala.
Tudi jaz sem srečevala veliko ljudi, ki so ob besedici Gibanje začutili trn
v peti. A vsakokrat se bila še bolj ponosna, da sem del Gibanja!
Potem se je začelo dogajati. Ignoranca domačih medijev naše tiskovne konference,
ki so zdajšnji vladi v mestu zelo naklonjeni, kar seveda mi nismo, kajti mesto
se spreminja v eno veliko pozidano površino s poudarkom na trgovskih centrih
in seveda je vso zelenje zelo napoti tem velikim betonskim površinam, predvsem
pa 150 let stare platane, ki so mestnemu jedru dajale veličasten pečat.
Naša stališča glede platan so bila jasna, zato smo bili že naslednji dan deležni
srepih pogledov simpatizerjev oblasti in posledično, kot sem prej rekla ignoriranja
našega udejstvovanja v predvolilnem času.
Na volitvah nam ni uspelo. Razočaranje? Ne! Še večja volja do dela, ki ga bo
potrebno zelo veliko, a to je naše delo! Na žalost pa je bilo veliko odvisno
o denarja, ki so ga nekateri razsipali do onemoglosti!
Predvolilni čas mi je namenil prijateljstvo s človekom, skozi katerega sem zaradi
njegove neposrednosti, jasnih stališč in pa poguma izražanja le-teh v javnosti
spoznala, da ljudje očitno ne marajo poštenosti in resnice. Pravzaprav bi jo
radi, a zato je potreben napor, doumeti jo! Spremeniti miselni vzorec je delo,
ki terja razmislek, zato tudi čas, ki pa si ga ne vzamejo. Raje so torej prepuščen
udobju, kakršno koli pač je. Saj se da tu pa tam malo 'pojamrati', torej izraziti
nezadovoljstvo, potem pa se hitro sprijazniti z obstoječim stanjem in je takoj
spet 'boljše'.
No, mi ne 'jamramo', ampak smo pripravljeni na delo. Navsezadnje se je pokazalo,
da je civilna družba tista, ki spi in je ni bilo na volitve, ker se ne strinjajo
z oblastjo. A ne zavedajo se, da so s tem, ker niso šli volit, dali glas tistemu,
s katerim se ne strinjajo!
Tudi to je napor, razmisliti o tem. No, pa bomo mi pomagali.
Kujemo načrte, kako prebuditi civilno družbo, ker ta je na naši strani, a kot
rečeno, spi.
Pa jo bomo prebudili z akcijami, da bodo začutili, da je potrebno biti zraven
in da je vsak posameznik pomemben!
In potem ne bomo več ovce. Ovčarji bomo.
Malce pozno, vendar še s svežimi spomini bi rada zapisala nekaj svojih občutkov
v zvezi z volitvami.
