|
||||||
|
|||||||
Piše: Anton Komatv novi Vivi www.viva.si
"Brez vode je vse zgolj kemija, dodaj vodo, in dobiš
življenje!"
Felix Franks, profesor z Univerze Cambridge
Naš planet je kozmično jajce življenja. V središču alkimije življenja je voda,
voda, oplemenitena z energijo sonca. Voda je najbolj preučevana in obenem najmanj
razumljena tekočina.
Že v tridesetih letih 20. stoletja sta Fowler in Bernal trdila, da obstaja enajst vrst ledu, ki izvirajo iz treh molekularnih stanj vode. Raziskave so se takoj usmerile na to vznemirljivo področje. Tako je Američan James S. Cleggs potrdil najdbo treh vrst vode v živih celicah, za njim pa še Karl Trincher, biofizik rusko-avstrijskega porekla, in romunski raziskovalec Ian Manzatu. Izmed Cleggsovih treh vrst vode še posebno izstopa tako imenovana "voda mejnih površin". Ta voda naj bi imela višje strukturno stanje, torej nižjo entropijo, in zato spremenjene biofizikalne lastnosti.
Voda ima spomin
Na začetku šestdesetih let so se obnovile razprave o posebni, "strukturirani" vodi, na katero vpliva bližina mejnih površin. Takrat je ruski kemik Nikolaj Fedjakin odkril nenavadno obnašanje vode, zaprte v tankih kapilarah. Moskovski raziskovalec Boris V. Derjagin je podrobneje raziskal ta pojav. Prišel je do ugotovitve, da mejne trdne površine dolgoročno učinkujejo na strukturo vode. Trdil je, da voda ohrani "spomin" na strukturni vpliv tudi, četudi je odstranjena mejna površina. Tem raziskavam je sledil Francoz Jacques Benveniste, ki je s serijo poskusov dokazoval "spomin vode". Ugotovil je, da voda, ki je nekoč vsebovala biološko aktivno snov, še vedno deluje na žive sisteme enako, kot če bi bila ta snov še vedno v njej. Torej bi lahko dejali, da nekaj, česar sploh ni, deluje, kot da je! Poskuse so večkrat uspešno ponovili, toda nihče ni prišel do znanstvene razlage tega nenavadnega pojava. Benvenistova teorija, čeprav je bila leta 1988 objavljena v prestižni reviji Nature, še vedno ni v glavnem toku dogovorjene znanosti. Benveniste je zapisal: "Voda je informacijski medij.
Krivoverstvo?
Biomolekularni učinek se prenaša s perimolekularno vodo, ki množi signal. Tako
se elektromagnetni vtisi prek vode digitalizirajo na velike razdalje."
To je bilo za dogovorjeno znanost preveč. Benveniste je postal novodobni krivoverec.
Rezultati raziskav vode sramežljivo curljajo iz laboratorijev. Ugotovili so,
da se molekularni signali v organizmih ne morejo prenašati brez vode. Vodne
molekule se organizirajo v vzorec, na katerega se vtisne valovna informacija.
Nato se informacija z resonanco širi med molekulami s svetlobno hitrostjo. Kjer
odpove klasična, vstopi kvantna fizika.
Vse vezi, ki tvorijo molekulo vode, so posledica kvantnih učinkov, zlasti vodikova
vez, ki je rezultat enega od najnenavadnejših kvantnih pojavov, vibracij nulte
točke. Te stalne vibracije so posledica znamenitega Heisenbergovega načela nedoločenosti.
Četudi bi vesolje zamrznilo do temperature absolutne ničle, bi te vibracije
še vedno obstajale, saj izvirajo iz energije polja popolnega vakuuma. Pri vodi
kvantne vibracije nulte točke povzročijo okrepitev njenih strukturnih molekularnih
vezi, kar ovira povezovanje vodnih molekul z molekulami drugih snovi. Rezultat
tega je visoko kohezivna tekočina, ki je temelj življenja.
Voda se izmika
Številni raziskovalci trdijo, da z vrtinčenjem, tresenjem, zvokom, magnetiziranjem,
obsevanjem s svetlobo ali dodajanjem nekaterih snovi lahko proizvedejo posebna
stanja vode. Nekatere od teh metod so empirično dokazane, denimo delovanje magnetizirane
voda, ki so ga raziskali Rusi I. V. Dardimov, A. V. Krilov in I. Brehman. Magnetizirana
voda očitno pospešuje rast rastlin in preprečuje nastajanje kotlovca v vodovodnih
napeljavah.
Drugo odkritje zdaj uporablja industrija: z vgradnjo stacionarnih magnetov,
nameščenih okrog cevi. Ker namagnetena voda poveča odpornost betona, to odkritje
uporablja gradbeništvo.
Znani so tudi zdravilni učinki tako imenovane koloidne vode, ki vsebuje koloide
glacialnih glin. Dokazan je tudi pomlajevalni in zdravilni učinek lednih otočkov
v vodi. Otroci instinktivno ližejo ledene sveče, seveda na jezo nepoučenih staršev.
Tega učinka pa ni več, če vodo segrejemo nad 50 stopinj Celzija, kajti tedaj
se struktura lednih otočkov poruši.
Dandanes najbolj znani neodvisni raziskovalec vode je bil vsekakor Avstrijec
Viktor Schauberger (1885-1958), ki je pisal o vitalni sili vode, če Theodorja
Schwenka, ki govori, da je tekoča voda senzorni organ, skozi katerega vstopajo
kozmične energije, niti ne omenjam. S tem smo prispeli do skrajnih meja razlag
skrivnosti vode.
Že kratek pregled zgodovine raziskav nenavadnih pojavov, povezanih z vodo,
nam pokaže vso zapletenost problema. Ugledni biofizikalni laboratoriji po vsem
svetu so prišli do presenetljivih odkritij, ki jih ne objavljajo, ker ne morejo
priti do empiričnih dokazov. Voda se torej izmika empiričnosti induktivne znanosti
in s tem zgolj dokazuje svoje nenavadne lastnosti.
Grozdenje vodnih molekul
Obstaja pa še ena nepojasnjena uganka. Ko v vodo vnašamo, denimo, metan, se
sprošča toplota, sprošča se energija, torej entropija pada. To dogajanje nam
pove, da obe snovi skupaj sprožata nastanek stanja večjega reda. Ta pojav sta
že leta 1945 poskušala razložiti Henry Frank in Marjorie Evans, in sicer z modelom
(Frank-Evansov model), priljubljeno imenovanim "ledeni otok". Zapisala
sta: "Če se v vodi raztopijo nepolarne molekule, te modificirajo strukturo
vode v smeri večje kristalnosti. Voda okrog teh molekul ustvarja strukturo 'otočkov
ledu'." Grozdenje (clustering) vodnih molekul oziroma nastajanje "ledenih
otočkov" poteka spontano, kot nekakšna fantomska reakcija med delci, ki
ji pravijo hidrofobna interakcija.
Dejstvo je, da sta oba pojava, tako hidrofobna interakcija kot tudi strukturiranje
vode, verjetno zelo tesno povezana. Pri poskusu odgovora na to dilemo se znajdemo
na polju neznanega.
Odgovor v biofotonski teoriji?
Biofotoni so ultrašibke koherentne emisije fotonov, ki jih oddajajo živi organizmi.
V bistvu gre za elektromagnetno valovanje v optičnem delu spektra, ali povedano
drugače, za izredno šibko svetlobo. Vse žive celice rastlin, živali in človeka
oddajajo biofotone, ki seveda niso vidni z golim očesom.
Biofotonska teorija zagovarja tezo, da v živih celicah nenehno potekajo absorpcija
in emisije biofotonov. Ne samo to, biofotonski sistem zaradi visoke stopnje
koherence pomeni popoln informacijski in regulacijski sistem živih sistemov,
ki uravnava vse procese morfogeneze, rasti, diferenciacije in regeneracije.
Temeljna značilnost biofotonskih emisij je torej njihova izredna koherentnost,
ki ima kvantno naravo.
Teorija dobi dokaz
Biofizik F. A. Popp je začel razmišljati o svetlobi, shranjeni v živih bitjih.
Svetloba je kajpada navzoča v rastlinah, ki svetlobni vir energije izkoristijo
med fotosintezo.
Ko fotone s hrano vsrkamo v telo, se njihova energija razprši in porazdeli po
celotnem spektru elektromagnetnih frekvenc, od najnižje do najvišje. Ta energija
postane gonilna moč za vse molekule našega telesa, kajti to je energija življenja.
F. A. Popp je izdelal napravo, biofotonmeter, s katero je uspešno meril emisije
biofotonov. Teorija je s tem dobila dokaz in obenem uporabno orodje za kvantitativne
meritve.
Italijanski fizik Renato Nobili z Univerze v Padovi je zbral eksperimentalne
dokaze, da se v živalskih tkivih pojavljajo elektromagnetne frekvence. S poskusi
je odkril, da celična tekočina vsebuje tokove ter valovne vzorce in da ti ustrezajo
valovnim vzorcem v možganski skorji, kot jih pokaže EEG (elektroencefalograf).
Ruski nobelovec Albert Szent-Gyorgyi piše, da proteinske molekule delujejo kot
polprevodniki, ki ohranjajo in cirkulirajo energijo elektronov v obliki informacij.
Ko je F. A. Popp nadaljeval z raziskavami, je ugotovil, da vsa živa bitja, od
najpreprostejših do najbolj zapletenih, oddajajo stalen tok fotonov. Toda odkril
je še nekaj. Če je žive celice osvetljeval s svetlobo, so jo najprej vsrkale,
čez čas pa močno zasijale v biofotonskem pojavu, ki mu pravimo "zapoznela
luminiscenca". Na tem pojavu temelji tudi eden od osnovnih protokolov za
merjenje emisij biofotonov.
Revolucionarna spremembna
Del Giudice in Preparata sta s svojimi raziskavami matematično pokazala, da
se skupaj stisnjeni atomi in molekule vedejo kolektivno in oblikujejo, kot temu
pravita, "kolektivne domene". Znanstvenika je še posebno zanimalo,
kako ta pojav poteka v vodi. V referatu, objavljenem v Physical Review Letters,
sta Del Giudice in Preparata dokazala, da vodne molekule, podobno kot laser,
ustvarjajo koherentne domene.
Odkritje, da voda deluje kot laser, revolucionarno spreminja naš pogled na to
skrivnostno snov.
Svetlobo navadno sestavljajo fotoni številnih valovnih dolžin, kot barve v mavrici, nasprotno pa imajo fotoni v laserju visoko stopnjo koherence, kar je podobno enemu samemu koherentnemu valu, ali povedano po domače, eni sami izraziti barvi. Te posamezne valovne dolžine vodnih molekul se v prisotnosti drugih molekul nekako "informirajo" oziroma polarizirajo okrog katerekoli molekule, pri čemer skladiščijo in nosijo svojo frekvenco, tako da jo je možno prebrati na daljavo. To bi pomenilo, da voda zapiše in nosi informacije, naj je izvorna molekula prisotna ali ne. Je imel potemtakem heretik J. Benveniste prav?
Voda skladišči in prenaša bioenergijo
Presenečenjem pa še ni bilo konca. Raziskave so pokazale na še eno izredno posebnost vode. Voda namreč lahko skladišči in prenaša bioenergijo. Elektroni vodikovih atomov v vodni molekuli so namreč lahko v različnih kvantnih stanjih in vsak preskok iz enega na drugi nivo sproži emisijo ali absorpcijo kvanta energije v obliki fotona. In prav voda v celicah je ključna pri prenosu bioenergije. Zato je torej izvor vode, ki jo pijemo, izrednega pomena, kajti njena bioenergetska kvaliteta v veliki meri določa vitalnost in zdravje celic in organizma. V ljudskem spominu so ohranjene pripovedi o "čudežnih" vodnih izvirih, ki zdravijo najrazličnejša obolenja in lajšajo številne človeške tegobe. Dejstvo, da imajo tako imenovane ljudske vraže zdaj tudi znanstveno potrditev, potrjuje tezo o komplementarnosti znanosti in mističnega pogleda na svet. To je najbolje opisal veliki fizik in nobelovec Niels Bohr: "Obstajata dve resnici, znanstvena in globlja, ki se ne izključujeta." Voda je torej lahko tako energetski napitek kot tudi zdravilo. Pomen odkritja so potrdili tudi tako ugledni znanstveniki, kot sta Herbert Froehlich in nobelovec Ilya Prigogine. Od leta 1992 je koordinator raziskav vode Mednarodni inštitut za biofiziko v nemškem mestu Neuss z mrežo laboratorijev v več kot desetih državah.
Voda kot strup?
Planetarno življenje, ki temelji na vodi, se
mora nenehno boriti z njo. Vzrok za to protislovje je pojav, ki se imenuje hidroliza.
Povezava dveh aminokislin je možna le ob izločitvi vode - in obratno, več ko
je vode naokrog, bolj se trgajo vezi aminokislin, ki tvorijo proteine. Problem
hidrolize se še bolj zaostri pri DNK, saj se ta v vodi preprosto razkroji. Voda
je torej strup za dve ključni prvini življenja - proteine in DNK. Žive celice
sodobnih organizmov imajo učinkovite obrambne mehanizme proti hidrolizi. V davnini
ni bilo tako, zato je malo verjetno, da se je življenje porodilo v "vodni
prajuhi", kvečjemu ob hidrotermalnih vrelcih na dnu oceanov. V globinah
večne teme še zdaj živijo škrlatne žveplove bakterije; tem je H2S vir vodika,
ki je nujno potreben za avtotrofne procese. Ko se je življenje dvignilo z morskega
dna, je vir vodika postala voda. Pri tem se je sproščal strupeni kisik, ki bi
s kisikovo krizo utegnil izbrisati komaj porojeno življenje. Evolucija je grozečo
kisikovo krizo hitro rešila z aerobno respiracijo, ki je obrat fotosinteze.
Železovi oksidi, ki so jih našli na Grenlandiji, so dokaz, da so že pred 3,8
milijarde let živeli fotosintetski avtotrofi, ki so izločali kisik. Igre življenja
z vodo so se začele kaj kmalu. In se tudi nadaljevale.
Morje v jajcih
Prehod na kopno so najprej opravile rastline, sledile so jim živali. Seveda
je bilo treba morsko vodo vzeti s seboj in jo v organizmu zapreti v enosmeren
vaskularni ali krožni cirkularni sistem. Tudi v jajcih, zaščitenih z lupino,
je bilo zaprto majceno morje, v katerem se je razvijal zarodek. Ta inovacija
je plazilce ponesla po vsem planetu. Rastline so razvile zapleten vaskularni
sistem: gor po ksilemu, dol po floemu. In ker gre voda gor v vodnem stolpcu,
ki se raztegne kot elastika, pritisk pade pod ničlo. Negativni pritisk pa povzroči
nenavadno stanje vode, matastabilno stanje, v katerem je voda nadgreta. Ker
je v ksilemu vsak zračni mehurček usoden, so rastline razvile poseben sistem
za lovljenje zračnih mehurčkov. Kljub vsem obrambnim sistemom proti izsušitvi,
se ta kopenskim organizmom še vedno pogosto dogaja. Brez vode pač ni življenja.
Zato so tudi celice, ki lebdijo v ekstracelularni tekočini, tem notranjem morju
organizmov, prepolne vode.
Številne anomalije vode dokazujejo izjemnost te skrivnostne tekočine:
Kritična točka 374 °C namesto 50 °C
Vrelišče 100 °C namesto -100 °C
Zmrzišče 0 °C namesto -120 °C
Izparilna toplota 9,7 kcal/mol namesto 4,0 kcal/mol
Talilna toplota 1,4 kcal/mol namesto 0,5 kcal/mol
Specifična toplota 18 cal/grad mol namesto 9 cal/grad mol
Izparilna entropija 26 cal/grad mol namesto 19 cal/grad mol
Gostota 1 g/cm3 namesto 0,5 g/cm3
Molvolumen 18 cm3/mol namesto 40 cm3/mol
Sprememba volumna
pri zamrznitvi povečan namesto zmanjšan
Viskoznost 1,7 c-Poise namesto 0,2 c-Poise
Površinska napetost 75 dyn/cm namesto 7 dyn/cm
Voda ima vrsto lastnosti, ki so nenavadne za tekočino
s tako strukturo, toda prav zaradi teh anomalij je življenje na Zemlji sploh
možno.
Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20061104231508971
|
|
| Domov |
|
Powered By GeekLog |
