|
||||||
|
|||||||
Piše: Andreja Pšeničny v novi Vivi www.viva.si
"Take/takega te pa ne maram!"
To je eden od nadvse pogostih stavkov, ki jih starši izrečemo svojim otrokom,
kadar jim želimo dopovedati, da nam to, kar je naredil, ni všeč. Pričakujemo (in
največkrat tudi doseženo), da bo otroku žal za storjeno in da tega ne bo več ponavljal.
Toda ali se zavedamo, da s tem prestrašimo otroka, da bo izgubil tudi našo ljubezen?
Brezpogojna vs. pogojevana ljubezen
Pogosto slišimo, da otrok za zdrav osebnostni in čustveni razvoj potrebuje
brezpogojno ljubezen. In v čem je razlika med brezpogojno in pogojevano ljubeznijo?
Prva je tista, ki sprejema otroka takega, kot je in zato, ker je. Pogojevana
ljubezen pa pomeni, da otroka sprejemamo in mu izkazujemo ljubezen predvsem
ali samo takrat, ko naredi to, kar želimo, oziroma, da kot osnovno kazen uporabljamo
odtegovanje ljubezni.
Zavedamo se, da nasilje - telesno ali besedno - v vzgoji pušča na otrocih negativne posledice. Nagrajevanje z ljubeznijo oziroma kaznovanje z odtegovanjem sta na prvi pogled nenasilni obliki vzgoje, s katero naj bi starši usmerjali otroka v vedenje, za katero so prepričani, da je zanj najboljše. Otrok naj bi se tako naučil razlikovati med primernim in neprimernim vedenjem. Tako naj bi se razvijala otrokova občutljivost za pričakovanja socialnega okolja, kar naj bi pripeljalo do bolje prilagojene osebnosti. Zato je imela - in še ima - ta socializacijska metoda veliko zagovornikov.
Ljubljen do naslednje napake
Res je, da starši s tem dosežemo, da se otrok, ki mu ne dajemo brezpogojne
ljubezni, začne vesti na način, s katerim si bo pridobil našo naklonjenost.
Ko je za želeno vedenje pohvaljen (otrok je nagrajen z ljubeznijo), je zadovoljen.
Toda le kratek čas, saj cilja, za katerega se je pravzaprav trudil - naše brezpogojne
ljubezni - ni dosegel. In tako se vedno znova trudi, poskuša nam ustreči, vendar
doseže le to, da je ljubljen do naslednje napake.
Brezpogojna ljubezen nikakor ne pomeni, da otroku dopuščamo vse, kar mu pade
na pamet, nasprotno. Brezpogojna ljubezen pomeni tudi veliko (zdravega) omejevanja
in postavljanja zahtev, tudi kakšna kazen je vmes, seveda pa predvsem veliko
spodbujanja in razumevanja otrokovih potreb in omejitev. Le da pri tem ni nagrada
starševska ljubezen in kazen njeno odvzemanje. Otrok, ki ga starši brezpogojno
ljubijo, bo vedel, da stavek "Jezen/jezna sem nate!" ne pomeni sočasno
"Nimam te rad/rada!". Ne glede na to, kaj se bo zgodilo in ne glede
na omejitev ali kazen, ki jo morebiti doživi, se bo zavedal, da ga starši sprejemajo
in imajo radi.
Otrok, ki je deležen pogojevane ljubezni, pa si bo moral ljubezen nenehno kupovati s svojim vedenjem, dosežki. Taka ljubezen je pravzaprav ena od oblik psihološkega nadzora, ki jo starši vzpostavljajo nad potomci in gre pogosto z roko v roki z osebnimi napadi na otroka (kritika, očitki), kadar ta ne doseže tega, kar starši od njega pričakujejo, in nekonsistentnimi čustvenimi odzivi. Zadnje pomeni, da bo otrok za dejanje, ki ga je opravil dobro (npr. narisal risbo), enkrat dobil od staršev izjemno pohvalo, če je to tisto, kar so od njega v danem trenutku pričakovali, drugič pa nezanimanje ali celo zavrnitev, češ, "ne moti me zdaj s svojim čečkanjem, nimam časa".
Čustveno zapuščen
Prikaz razlike med eno in drugo obliko ljubezni je tudi povsem vsakdanja situacija.
Otrok iz šole prinese slabšo oceno, kot jo pričakujejo starši. Starši, ki ga
brezpogojno sprejemajo, rečejo: "Kaj se je zgodilo? Kaj lahko storimo,
da bo naslednjič bolje?" Starši, ki svojo ljubezen pogojujejo, se odzovejo
drugače: "Razočaral si nas, razžalostil si nas! Pa tako se trudimo zate!
Zakaj se tudi ti ne moreš bolj potruditi? Kaj boš pa zdaj?!" Tako otrok
v trenutku, ko se tudi sam ne počuti najbolje v svoji koži, ostane čustveno
zapuščen, sam. Oba otroka se bosta najbrž v prihodnje še bolj trudila, vendar
iz različnih notranjih motivov: prvi zato, ker bo vedel, da ima našo oporo tudi
takrat, ko naredi napako, drugi zato, ker se boji, da ne bi razočaral staršev.
Pogojevana ljubezen sicer lahko pripelje do želenega in socialno prilagojenega otrokovega vedenja, vendar za veliko čustveno ceno.
Notranja motivacija: prisila ali lastni cilji
Eden od ciljev vzgoje (socializacije) je, da otrok sprejme zahteve, norme in
vrednote družine ter širšega okolja kot svoje in začne ravnati v skladu z njimi.
Z drugimi besedami to pomeni, da te postanejo del njegove notranje motivacije.
Sprejemanje in vgrajevanje poteka prek procesa ponotranjenja (internalizacije),
in sicer v treh stopnjah: zunanji nadzor, introjekcijska internalizacija ("sprejemanje
zahtev vase") in integracijska internalizacija ("poistovetenje s cilji
in vrednotami").
Najprej otrok. pospravi igračo zato, ker to od njega zahtevajo odrasli, torej
zaradi zunanjega nadzora, kot je strah pred kaznijo ali obljubljena nagrada.
Sčasoma otrok zunanje zapovedi sprejme vase (introjekcija) in s tem izgradi
začetno obliko notranjega nadzora vedenja. Čeprav zapovedi ponotranji, jih še
vedno ne vgradi vase kot svoje vrednote, ampak se samo vede v skladu z njimi.
Osnovni motiv, ki spodbuja želeno vedenje, je v tem primeru to, da otrok išče
zunanjo pohvalo. Pohvala otroku daje občutek lastne vrednosti, zato je samospoštovanje
odvisno od zunanje pohvale. Čeprav takega vedenja ne sprožijo več zunanje zahteve,
ga še vedno nadzorujejo prek nagrade ali kazni. Zato je tako vedenje neavtonomno
in togo.
Otrok torej pospravi igrače samo zato, ker ve, da to starši želijo, in pričakuje,
da bo pohvaljen. Rekel bo: "Poglej, mami, pospravil sem igrače. Sem priden?"
Če pohvale ne dobi, se v njem sprožijo tesnoba, strah in negotovost, saj je
vendar naredil to, kar je staršem pomembno. Otrokovo vedenje je zato motivirano
s tem, da se ta neprijetni občutek ublaži, da bi se spet dobro počutil. Otrok
torej pospravi igrače predvsem zato, da bi ga mama pohvalila. Če pohvale ni,
začne iskati druge načine, kako bi jo spet dosegel.
Sčasoma se zaradi tega v človeku oblikuje močan občutek notranje prisile, da
bi se vedel tako, da bi vedno znova dobil pohvalo-ljubezen. Ta prisila postane
osnovni motiv vedenja, spremljajo pa jo neprijetni občutki, kot sta tesnoba
in negotovost, ali bo dobil pohvalo. Tudi vrednotenje samega sebe (samospoštovanje)
je odvisno od pohvale, zato že najmanjši neuspeh ali nepopoln uspeh sproži močan
padec samospoštovanja, kar prinese s sabo občutke sramu in krivde. Tak človek
je nenehno pod pritiskom, da zadovolji zahteve notranje prisile, zato je tudi
zadovoljstvo ob še tako velikem uspehu kratkotrajno, saj je pred njim že nova
naloga, ki jo mora uspešno opraviti.
Pogojevana ljubezen otroku vedno znova sporoča, da mora preveriti, ali je njegovo
ravnanje "zaslužilo" pohvalo. Preprečuje mu, da bi se vedel avtonomno
in sam presojal, ali je posamezno vedenje zanj dobro. Nauči ga le, kakšno vedenje
je dobro za druge. Če se proces izgradnje notranje motivacije zaustavi na tej
točki, bo človek vse življenje ravnal po zapovedih notranjih prisil in z iskanjem
vedno novih pohval poskušal ublažiti notranjo tesnobo.
Končna oblika notranjega nadzora se izgradi takrat, ko se otrok poistoveti z zunanjimi zahtevami in jih vgradi vase (integrira) kot svoje cilje in vrednote, jih sprejme za svoje. Ta oblika notranje motivacija omogoča večjo avtonomnost. Spremljata jo notranje zadovoljstvo in občutek, da sami izbiramo. Tako notranje motiviran otrok pospravi igrače zato, ker jih noče izgubiti ali poškodovati, torej sledi svojemu cilju. Odrasel bo v človeka, ki bo zaupal lastni presoji in vrednotam. Zgradil bo samospoštovanje brez notranje prisile, da je kaj vreden samo takrat, ko dobi pohvalo.
Posledice pogojevane ljubezni
Spoznanje, da pogojevano sprejemanje zmanjšuje otrokovo samozaupanje, ovira
raziskovanje in samousmerjanje vedenja, ni novo. V zadnjih letih je to vprašanje
spet postalo predmet sistematičnih raziskav v psihologiji.
Izidi teh raziskav so pokazali, da pogojevana ljubezen sicer pripelje do želenega
vedenja, vendar lahko pripelje tudi do vgrajevanja notranjih zahtev (introjekcijske
regulacije vedenja). Negativne čustvene posledice take oblike notranje motivacije
so: občutek notranje prisile, kratkotrajno zadovoljstvo ob uspehu, sram ob neuspehu,
nihanje samospoštovanja, slabe prilagoditvene veščine, nizko samovrednotenje,
občutek starševskega neodobravanja in zamera do staršev. Raziskave so še pokazale,
da se te negativne posledice prenašajo iz generacije v generacijo.
V nasprotju s tem vzgoja, ki podpira avtonomijo, privede do poistovetenja s cilji in vrednotami (integracijska internalizacija). Človek je zato bolj prilagodljiv, vztrajen, učinkovit in pozitivno čustveno usmerjen, medtem ko nadzorujoča vzgoja pripelje do togega vedenja in neprijetnih občutkov.
Vzgoja v samozaupanje
Starši, ki podpirajo avtonomijo, si prizadevajo, da bi razumeli otrokov zorni
kot in upoštevali njegove občutke. Pri postavljanju meja dajejo racionalna pojasnila,
pritiske zmanjšujejo na najmanjšo možno mero ter ne uporabljajo jezika ukazov
in nadzora.
Težave nastanejo, kadar se otroci vedejo v nasprotju s pričakovanji in vrednotami
staršev. Starši so razočarani, morda so zelo jezni. Pomembno je, da pri tem
otroku ne odvzamejo ljubezni, da mu ne vzbudijo občutka, da je ne zasluži in
da je ni vreden v enaki meri kot takrat, ko se obnaša v skladu z njihovimi pričakovanji.
Starši seveda lahko pokažejo razočaranje, vendar je pomembno, da je to razočaranje
usmerjeno na otrokovo konkretno dejanje in ne na otroka kot osebo. Povedo mu,
da ga imajo vseeno radi, čeprav ne marajo tega, kar je storil. Tako sočasno
podpirajo otrokovo avtonomnost in rešujejo konkreten problem. Usmeriti se je
treba na problem in ne na otrokove lastnosti ali vrednost v celoti. Smiselno
je skupaj z otrokom iskati vzroke za neuspeh ali napako in mu pri tem ponuditi
nadomestne vidike za vzdrževanje samospoštovanja. Zato ne bomo rekli, "Slab/slaba
si, ker si to naredil/naredila!", marveč, "Čeprav razumem, zakaj si
to naredil/naredila, tega ne odobravam. Vem, da zmoreš ravnati drugače."
Neželeno vedenje je za starše tudi opozorilo, da otrok morda ne razume pomena
določenega vedenja. V ustreznem trenutku mu posledice tega lahko starši pokažejo
tako, da se sami vedejo podobno ali da mu jih razložijo. Namesto da se vedno
znova jezijo, ker je otrok spet "pozabil" žogo na dvorišču, jo poberejo
in skrijejo. Ko jo otrok začne iskati, mu razložijo, da jo lahko tako izgubi
za vedno.
Najpomembnejše je, da starši poskušajo razumeti otrokov zorni kot izhodišče za reševanje problema. Upoštevati je treba, da so otrokovo znanje in izkušnje omejeni in da zato ne zmore predvideti vseh možnih posledic zase in okolico. S samostojnim vedenjem preizkuša, kako zmore presojati. Pri tem dela tudi napake in izbire, ki nam niso všeč. Toda zaradi tega si ne zasluži nič manj ljubezni. Si lahko predstavljate, da bi nas naš mož/žena imel/imela rad/rada samo takrat, ko vse naredimo po njegovih/njenih pričakovanjih?
Andreja Pšeničny
Otrok, ki ga starši brezpogojno ljubijo, bo vedel, da stavek "Jezen/jezna
sem nate!" ne pomeni sočasno "Nimam te rad/rada!".
Pogojevana ljubezen otroku vedno znova sporoča, da mora preveriti, ali je njegovo ravnanje "zaslužilo" pohvalo.
Primer
Rezultat pogojevane ljubezni kaže pogovor med materjo in odraslo hčerjo, ki
sem mu bila priča. "Se spomniš, kako si bila kot otrok kaznovana, ko smo
te ujeli na laži?" je vprašala mati. Hči pa se je nasmejala in odgovorila:
"Seveda se spomnim. Od takrat sem lagala tako, da me niste več ujeli."
Posledice
Negativne čustvene posledice pogojovenie ljubezni so:
" občutek notranje prisile,
" kratkotrajno zadovoljstvo ob uspehu,
" sram ob neuspehu,
" nihanje samospoštovanja,
" slabe prilagoditvene veščine,
" nizko samovrednotenje,
" občutek starševskega neodobravanja in zamera do staršev.
Raziskave so še pokazale, da se te negativne posledice prenašajo iz generacije
v generacijo.
Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20061104225849857
|
|
| Domov |
|
Powered By GeekLog |
