|
||||||
|
|||||||
Piše: Bern Jurečič v novi številki Karme plus
NASILJE POSTAJA SVETOVNA EPIDEMIJA
Naj si še tako prizadevamo za mir, sožitje in ljubezen po svetu,
nas dnevni dogodki venomer znova opozarjajo, da je naš povsem enakovreden sopotnik
v življenju tudi - nasilje.
Nasilja seveda ne maramo. Izogibamo se mu, gledamo vstran, podpiramo vse tiste,
ki se bore proti njemu, in smo se pripravljeni strinjati s še tako restriktivno
zakonodajo, če bo le preprečila razmah nasilja v okolju, v katerem živimo.
Dejstva, da center mesta ponoči in različna parkirišča v našem glavnem mestu niso več varna, ni mogoče zanikati, čeprav v isti sapi verjetno velja tudi nekoliko treznejša oznaka, da si oznake "nevarno mesto" Ljubljana kljub vsemu še ne zasluži. Ponekod drugod je seveda čisto drugače, tako je na primer za brazilska velemesta znano, da so v zadnjem času različne tolpe in kriminalne združbe prevzele oblast in državo potisnile v nemočno opazovanje ob robu dogajanja.
NASILJE NOSIMO V SEBI
Po zaslugi ameriške televizije mašinerije je na naših ekranih prava poplava prikazov "stanja duha v Združenih državah", pri čemer je nasilje v neštetih oblikah najbolj priljubljena tematika. Če miroljubno preživljanje sobotnega popoldneva v povprečni črnski družini nikakor ni prikladna tema za televizijsko prodajno uspešnico, pa je dovolj že to, da tej družini neznanec skozi okno vrže kamen s sporočilom, pa je že mogoče napraviti pravo dramo iz tega, kaj šele, če se kateremu od članov utrga in kresne na primer očeta po nosu. Seveda se ustvarjalci tovrstne zabave ne ustavljajo pri tem, ampak se zvečine raje oprimejo bolj varnih metod kot na primer obilje pirotehnike, lovljenje z avtomobili po cestah in tržnicah, kri (paradižnikova mezga) v potokih in podobnih. Tako lahko dobimo občutek, da je nasilje čisto normalen vsakdanji pojav in se nanj kar nekako navadimo, da obstaja. Nasilje pač je, rečemo.
A na problem je mogoče gledati tudi precej drugače. Ker smo v svojem bistvu
še vedno nenasilni in miroljubni, se gledalci kajpak tolažimo, češ "tako
je itak v Ameriki in ne tukaj". Iz tega zornega kota izgleda ta tematika
manj neprijetna, toda ravno to v resnici ni! Na ta način se nam nasilje namreč
zavleče v zavest kot nekaj manj škodljivega in nevarnega, v resnici pa se nasilje
ne nabira (in dogaja) okoli nas (temveč samo na ekranu, si mislimo), ampak ga
preprosto nosimo s seboj, v sebi! Zato nasilja ni na naših cestah in temačnih
ulicah, ampak udobno in potrpežljivo čaka kar v naših glavah.
In tam potem pride do izbruha, kakršnega nihče - še sami ne! - ne bi pričakoval. A zgodi se čisto podobno kot v enem od številnih filmov, ki smo jih videli in v katerih je bilo čisto nazorno pokazano, "kako špricne kri", kako in kam je najbolje udariti nasprotnika, da ga ne samo kaznuješ, ampak kar onemogočiš, kako škrtne vrat, ko ga žrtvi zavije močnejši nasprotnik, kako se približaš nasprotniku in ga držiš v napetosti, kako se meri s pištolo in še in še. Ko se namreč zbudi počivajoči nasilnež v naši glavi, je podoživitev in udejanjenje katere od teh uskladiščenih slik čisto mogoče. Sicer malo bolj nespretno, a vseeno.
Kriviti za razraščanja nasilja samo Hollywood in televizijo prav gotovo ni
najbolj primerno, saj nasilje vsekakor obstaja tudi v okoljih, ki s televizijo
niso "zastrupljena", da seveda ne govorimo o tem, da je nasilje kot
tako v resnici staro toliko kot človeška rasa sama, pogledano nekoliko bolj
široko pa je še starejše, saj je nasilje človek v pradavnini prevzel iz okvirov
povsem razumljivega boja za preživetje in svoj prostor, s čimer pa so se ves
čas ukvarjala praktično vsa živa bitja in se ukvarjajo še zdaj.
Toda mimo zelo močnega vpliva omenjenih medijev le ne moremo. Kajti če bi bil njihov vpliv zanemarljiv, potem bi dandanes nasilje lahko povezali s primitivnim in po možnosti neukim življem povsod po tej Zemlji, kjer je bitka za preživetje in obstanek še zelo prisotna, medtem ko bi se v bolj sofisticiranih okoljih nasilja spomnili samo še kot nekaj pradavnega, neprijetnega in nepotrebnega. A še zdaleč ni tako.
TRAGEDIJE NA ŠOLAH
Eden od povodov za ta napis je alarm, sprožen v ZDA zaradi treh skrajno nasilnih
incidentov na ameriških šolah, kjer so bil žrtve otroci in mladostniki. Predsednik
Bush je sicer ob tem nemudoma "izrazil zaskrbljenost in žalost zaradi stopnjujočega
nasilja na ameriških šolah" ter še dejal, "da so Američani odgovorni
za zaščito svojih otrok", poleg tega pa politično prikladno potrdil, da
"z Lauro žalujeta skupaj s starši in delita skrb ljudi za varnost v šolah".
In karavana gre lahko mirno dalje. Kajti ko je na problem oboroževanja v ZDA
na svoj neprijetni način - s filmom "Bowling with Columbine" - opozoril
znani oporečnik Michael Moore, ga je taisti predsednik Bush (sicer Moorova zelo
hvaležna tarča) s pomočjo svoje administracije poskušal onemogočiti na vse načine.
Samo dovolj visoki doseženi stopnji demokracije, ki je v Združenih državah le
ni mogoče več potlačiti, se je treba zahvaliti, da Moore danes ne gnije v kakšni
smrdljivi luknji brez pogleda na sonce.
Uradna izjava tiskovne predstavnice Bele hiše Dane Perino o tem, da Busheva
"administracija načrtuje konferenco policijskih in šolskih strokovnjakov,
na katerih se bodo pogovarjali o načinih za preprečevanje šolskih tragedij",
je prej ko slej odmik od reševanja te pereče problematike kot pa prispevek k
miru na ameriških šolah. Kajti konferenca bo sicer sklicana, toda njen rezultat
je lahko kvečjemu povečana stopnja kontrole na šolah, namestitev nekaj tisoč
videokamer (pri čemer bodo čisto določeni lobiji spet ogromno zaslužili), opremljanje
šol z zaščitnimi in obrambnimi sredstvi (katerih proizvodnja bo tudi primerno
narasla) in še kaj, toda s tem se nasilje seveda ne bo zmanjšalo, ampak kvečjemu
nasprotno. Več orožja - četudi za nedvomno obrambne namene! - lahko kajpak rodi
samo - še več nasilja. Še posebej, če smo po malem vsi že indoktrinirani z njim.
Čisto mogoče je predvidevati tudi to, da bodo kazni za tovrstna kriminalna dejanja močno poostrene. Političen učinek bo pri tem vsekakor večji od realnega, tistega na šolah samih. Kajti tisti, ki "se mu bo utrgalo", bo svoje dejanje izvršil ne glede na vse kamere na šoli, ki bodo tako lahko samo pripraven pripomoček za čim bolj učinkovito izvedbo sojenja ter določitev "pravične" kazni, za kaj drugega pa ne. Psihološki učinek zastraševanja, na katerega računa oblast, pa navadno ne daje primernih rezultatov, pa tudi če jih je mogoče nekako izluščiti, so njegovi stranski učinki verjetno bolj pomembni - občutek nadzorovanosti, frustriranost, strah, nemoč in posledično povsem mogoč nov, drugačen izbruh.
AMERIŠKI IDEAL
Toda na tej točki se vprašajmo, zakaj vendar otroci?! Pred mnogo leti, ko je
neki neuravnovešenec v enemu od teksaških velikih mest s terase neke stavbe
streljal ljudi kot zajce in jih pri tem veliko tudi ubil, je šlo za nekakšen
sporadičen primer, ki je bil primerno obravnavan in zaključen. Kasneje je bilo
takšnih primerov še nekaj in vsekakor velja omeniti tudi številne množične morilce,
ki jih v ZDA ne manjka, toda v zadnjih letih je bilo primerov nasilja presenetljivo
veliko prav v šolah. Spočetka je šlo zvečine za obračunavanja med učenci, zadnji
primeri pa govore bolj o nasilju starejših nad otroki, kar je še posebej zaskrbljujoče.
Veliko dela za psihologe vseh barv.
Toda tudi če smo omenili obračunavanje med učenci, potem tak pojav ni vezan samo na Združene države, ampak je prisoten vsepovsod. Toda če smo včasih govorili kvečjemu o tem, da je kak smrkavec iz šole prišel z razbitim nosom, da so mu pokradli frnikole ali vrgli torbo v potok, se danes (pri nas še niti ne toliko) dogaja, da gre za obračune s čisto pravim, na primer s strelnim orožjem. Da k temu doprinaša zakonodaja, ki njihovim staršev (zaradi nacionalne doktrine zagotavljanja osebne varnosti) omogoča nakup, posedovanje in nemoteno vzdrževanje orožja, ne bi smel dvomiti nihče. Odgovor na vprašanje, ali bosta "zaskrbljenost" in "pripravljenost na reševanje problematike tovrstnih tragedij" ameriških oblasti premaknila tudi kaj iz asortimana tradicionalnih ameriških vrednot ali pa bo šlo samo za površinske in gasilske ukrepe, pa je skoraj zagotovo znan že vnaprej.
O enem izmed izhodišč, ki jih imamo na voljo, torej pri holivudski produkciji, je potrebno povedati še nekaj. Da je filmska industrija eden od najbolj učinkovitih in znanih izvoznih produktov ZDA in da lahko kot tak čisto ponosno stoji ob strani kokakoli, McDonaldsu in kavbojkam Levis, ni nobenega dvoma. Še več, za razširjanje mita o ameriškem načinu življenja, odlični demokraciji ter urejeni, učinkoviti in nadvse odlični deželi je filmska mašinerija naredila več kot vsi ostali produkti skupaj. In ta mit je izjemno uspešen - naj smo priča še takim neumnostim, ekscesom, napakam, dvojnim merilom, korupciji ali čemur koli, o čemer lahko spričo dobrega delovanja medijskega stroja beremo iz dneva v dan, "zgodba o uspehu" vseeno ostaja "zgodba o uspehu". In četudi vemo, da že okoli polovice Američanov živi v slabih razmerah, je tovarni mitov, Hollywoodu, uspelo že pred tem zgodbo o ZDA v našo zavest zasidrati tako močno, da je za marsikoga "Amerika" še vedno obljubljena dežela …
NEŠKODLJIVA PALICA DINAMITA
Za nazorno povezavo te mašinerije in teme o nasilju pa si v spomin prikličimo
- risanke. Če pustimo Disneyja mirno spati in se ustavimo pri drugi partiji
junakov, Tomu in Jerryju, bo bit povezanosti obeh področij jasna zelo kmalu.
Zabavne zgodbice o mišku in mačku, ki se sovražita in ljubita, predvsem pa
si zelo izdatno nagajata, so se pojavile zgodaj po drugi svetovni vojni in kmalu
osvojile otroška srca vsepovsod, kjer so jih vrteli. A poglejmo metamorfozo:
maček Tom je bil v začetku malce omejen, simpatičen maček, ki je imel precej
smole in ki mu je šel mišek dovolj na živce, da ga je stalno lovil okoli. Kar
je za mačka in miš tudi običajno. Toda že po prvih desetih letih se je Tomova
podoba precej spremenila - dobil je izrazitejšo mimiko in močne črne obrvi ter
na trenutke nasploh izgledal zelo jezen, užaljen ali celo krvoločen. (V nekoliko
manjši meri se je spreminjal tudi mišek Jerry.) V šestdesetih letih se je ta
razvoj še nadaljeval, a lepo bi bilo, če bi vse ostalo samo pri izgledu in mimiki
- tudi njune "igre" so postajale vedno bolj konkretne. V iskanju vedno
novih in novih izraznih možnosti, pa tudi - kar ni zanemarljivo - prodajnih
uspehov ustvarjalcem kmalu ni bilo več dovolj, da sta bila Tom in Jerry živalci,
ki sta nekako tako tudi reagirali: mišek je mačka speljal na grablje, ki so
ga udarila po nosu, ali pa je nanj naščuval psa, ki je mačka potem nagnal ali
pa zvil v kroglo in zabrisal med smetnjake, v najhujšem primeru celo zabil v
tla. Kasneje je še vedno simpatični mišek temu istemu mačku v usta porinil prižgano
palico dinamita in v nekaj sekundah smo imeli priložnost videti, kaj se v takem
primeru zgodi. Seveda eksplodirana palica dinamita ni smela imeti svojega običajnega
učinka, torej dejstva, da bi dinamit mačka po koščkih razposlal po travniku,
hiši in drevesnih vejah, ampak je morala igra potekati naprej. Torej je maček
eksplozijo preživel (pri čemur smo se mu smejali, ker je bil narisan ves osmojen
in zmeden, torej smešen) in ravno v tem je problem. Otroci, ki so z glasnim
užitkom iz tedna v teden gledali te in takšne poteze, so skozi čas kaj lahko
dobili občutek, da s takimi dejanji mačku, pa tudi človeku, sploh ne storiš
nič žalega! Nasilje je tako v njihovi percepciji postalo podcenjeno, razvrednoteno,
zbanalizirano na nivo igre, zabave, uličnega ravsa in upiranja starejšim. Kako
naj torej otrok iz generacije, ki je rasla bolj s televizijo kot z očetom, nasilje
vrednoti pravilno? Verjetno težko.
Nekako pred tremi desetletji, ko smo pri nas z zadržanim dihom in široko odprtimi očmi gledali Sandokanova junaštva, se je nekje v Bosni bojda zgodila tragedija, ki se je o njej tedaj precej govorilo in ki je zaradi svoje bizarnosti in zoba časa vse bolj podobna mitu, legendi. Po tej zgodbi naj bi materi, ki je pri kopanju vodnjaka očetu spuščala vedro, močno okrvavljeni sinček prišel povedat, da je "Sandokan ubil Marijano" (junakinja iz zgodbe), nakar je mati čisto šokirana stekla v hišo pogledat, kaj se je krvavega zgodilo hčerkici, pred tem pa izpustila težko vedro možu na glavo in ga s tem nehote ubila. Ali je to zgodba ali zgolj mit, je spričo časovne oddaljenosti vse manj jasno, toda sporočilo ne pušča dvomov - realnost se je v tem primeru prehudo pomešala z navidezno realnostjo.
NEBOGLJEN DOMA
In še en primer je sila simptomatičen. Gre za čisto pravo holivudsko klasiko
z naslovom "Sam doma". Zgodbo bržčas poznamo vsi - od staršev pozabljeni
sinček brani sebe in dom pred dvema nepridipravoma. Film je prava razgrnitev
ameriških klišejev v najboljši maniri in prikazuje osamljenost, izgubljenost,
nemoč, obramba doma, kaznovanje prestopnikov, pa tudi iznajdljivost, izvirnost
in celo podjetnost, vse skupaj zapakirano dovolj prepričljivo in čisto simpatično
za priljubljenost in velik uspeh filma - če le ne pomislimo malce globlje. S
fantičem vsekakor sočustvujemo (med drugim tudi zato, ker SAMI prav tako nimamo
dovolj ne časa ne pozornosti za svoje otroke! - scenaristi ničesar ne prepuščajo
slučaju!) in čisto gladko spregledamo dejstvo, da lopova pravzaprav želita samo
krasti, ne pa malčka pokončati ali zažgati hišo, sta pa s strani mulca zato
deležna takšnih nasilnih potez, da se sicer vprašamo, kako je mogoče, da si
jih tak fantič sploh izmisli, le malokdo pa pomisli, da bi taisti bistri pobič
kaj lahko prišel tudi na idejo, da iz hiše pobegne, steče k sosedom in prikliče
policijo. Toda tega ne napravi, saj bi bili potem brez zgodbe in kupa dolarjev,
ki jih je film prinesel. Kajti obramba domačega ognjišča je za Američane ena
najvišjih vrednot, in četudi je fantič nebogljen, iz hiše seveda ne sme pobegniti,
ampak jo mora kot pravi Američan braniti do zadnjega! Druga težava, kar se prikazovanja
nasilja tiče, je v tem, da zgodba ne more trajati dvajset minut, kar bi bilo
čisto zadosti, ampak debelo uro in pol, kolikor je norma, zato so si morali
scenaristi izmisliti še cel kup "čimbolj simpatičnih" načinov, kako
odvrniti nepridiprave, res celo plejado. Enega od vrhuncev neokusnosti tako
lahko vidimo v sceni, kjer nepridiprav z razširjenimi nogami drči naravnost
proti nekemu drogu, ob kateremu si bo nedvomno pošteno razbil svojo moškost.
Da bi skrčil ali premaknil noge, se seveda ne sme zgoditi, ker bi potem izpadel
poglavitni nauk - ker nikakor nisi sposoben odnehati s svojim barabinskim početjem,
boš kaznovan tudi tako, da boš izgubil jajca. In to v filmu za otroke.
Da so zaradi uspešnosti filma kasneje napravili še dve nadaljevanji, za kateri si je bilo potrebno izmisliti še veliko več "iznajdljivosti, premetenosti, vztrajnosti in odločnosti", nakar sta filma že domala bizarna, je odveč razpredati. Vprašanje pa se postavlja, kaj bi pokazali v primeru, če bi fantič našel očetovo puško - ali bi morda zvito počakal, da se lopova postavita v isto vrsto, ter ju pokončal kar z eno kroglo skozi obe glavi? Nemara res, kajti varčnost in učinkovitost prav tako spadata med cenjene ameriške vrednote!
RAZIŠČIMO VZGIBE!
Da smo pri vsem skupaj priča tipičnim ameriškim dvojnim merilom, tudi ni dvoma.
Svojo deželo branijo, kot da bi bili kdajkoli v zgodovini v resnici napadeni,
pri "posredovanjih" v tujini pa so nasilni kot vsi drugi osvajalci
v zgodovini. Učinkovitost vojske ima pri tem prednost pred moralo. Višji cilj
opravičuje sredstvo. Ali sta dve stolpnici v New Yorku morali pasti ravno zaradi
teh "višjih ciljev", ki jih Amerika potrebuje za razširjanje hegemonije,
ali ne, bo pokazal čas, vsekakor pa ima stranski opazovalec v ustih lahko samo
slab okus. In tako nasilje še naprej rojeva nasilje. V globalnem smislu to poteka
v obliki genocida (Kongo, Sudan in tudi drugje), do katerega vedno pride zaradi
"višjih ciljev", v osebnem smislu pa zaradi notranjih vzgibov, ki
so povečini premalo znani in neraziskani, ki pa privrejo na dan in potem lahko
beremo o početju krutih morilcev, kot sta na primer Patrice Alegre v Franciji
in Silvo Plut pri nas. Pri obeh je šlo na nek način za "višje cilje"
ali pa za "najgloblje vzgibe", kar nam je ljubše, pri slednjem pa
je podrobnejši študij odnosov z žrtvami pokazal, da so v njem nezavedno izkopale
tisto najslabše, kar se nahaja v njem - in to plačale z mučenjem in na koncu
s smrtjo. Toda preučevanje, onemogočanje in kaznovanje posameznikov je eno,
raziskovanje premikov v zavesti množic pa nekaj čisto drugega. In pri odkrivanju
vzrokov za morije na ameriških šolah se ne bi smeli zadovoljiti samo z montažo
kamer za nadzor dogajanja, ampak sprejeti korenite ukrepe. Pri nas, kjer je
"Amerika" pred stoletjem ali malo manj še pomenila hrepenenje, danes
pa v njej vidimo sodelavca in vzor, pa lahko opazujemo, kako se "ameriški
način življenja" počasi, a nezadržno širi tudi k nam, zato ne bi škodilo,
če bi tem premikom že vnaprej namenili veliko pozornosti. Preden bo prepozno,
seveda.
Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20061101122712879
|
|
| Domov |
|
Powered By GeekLog |
