Zunaj pa, vse živo
se premika,
se ne zmeni,
ne za črne luknje,
ne za škrate čudne,
ki v prekate srčne,
nove, sveže strupe,
saj kot, da so le zdravila,
nosijo,
kopičijo ob poti,
ponujajo,
a se ne zmeni,
se premika,
skozi gozd, zvečer,
veselo miga,
se vrtinči, razteguje,
zabava se,
zelo se veseli.
Kaj pa jaz?
Jaz notri sem,
pa vendar zunaj,
iščem še svoj gozd,
nimam še oči,
ne sluha,
niti srca,
duše nimam.
Zunaj pa, vse živo
