Oder je iluzija o odrešenju sveta.
Osvobaja bremena znova rojenim.
Je zanesenjaštvo s psihično držo upodobljenih likov.
Je prostor za rojstvo tragedije iz duha glasbe.
Lik je treba iznajti, hraniti in oblikovati
v srčiki vloge z izraznimi odtenki iz palete občutij,
da preživi privid, ko je duša pripeljana nad prepad,
ki nima dna in muza Melpomena jo vodi, kot vodnega
duha po strugi podzemne reke v iskanju temnega bisera:
sneti verige, osvoboditi ječe in ozdraviti duha.
Gledalec sledi predstavi s svetlobno breztežnostjo
v višinah umitih sanj in Talija, muza komedije
predstavlja na sliki Jean-Marca Nattiera,
lik drugačnega človeštva, zgnetenega iz gline in duha,
kjer šelestijo in cvetijo nadihnjeni značaji in liki,
ki izrazno drsijo med gledalce s svojim humorjem,
ki razgradi še tako trdno obliko resnice.
Drugačni so od molka in tiste potlačitve zavesti,
ki nema zdrkne v pritajenosti v dramski zaplet,
kjer se premika igla barometra notranje temperature
na robu brezna, kjer umira še poslednji Bog.
Vibracije in energije izraznega preplavijo misli.
Pijani čoln ezoterično drsi po opojnem ozračju.
Sledi dionizični slavnostni sprehod
od Gangesa v Antico z vračanjem v prostranstva,
posejana s trnji stičnih točk vesti in peklom dejanj,
kjer nihajo značaji in doživljanje preteklega,
kjer se staplja resnično s počlovečenjem
v pogromih, kaosu in potokih rdeče krvi,
s peščico semen gledališkega svečeništva,
ki uči svet, ga osvešča in opominja ter napolnjuje
prazne obraze s čustvi, ko dregne v vest.
V tem strašnem vrtincu je vse prevrednoteno.
Oder je iluzija igralca, da z izrazno mimiko telesa,
brez lastnega čopiča, črnila in peresa, z igrano besedo
skozi dušo poustvari in izgrebe iz sebe igralski lik.
Sedim na kavarniški terasi in razmišljam, da če bi še
živel Aristotel, bi odprl oči mi očarano pomežiknil
z navdihom neumrljivosti grške tragedije,
ko pa je igralski navdih tako obdarjen s skrivnostmi
apoliničnega duha in v notranjosti potopljene dionizične
vznesenosti, s spopadanjem in nespravljivostjo nasprotij.
Iz strahu in obupa je tragedija umrla, njeno rojstvo
pa je dejanje poguma, ki ne more brez čudeža
odrešitve mimo brezna, v katerega je bil pahnjen Ojdip.
Odžejaj me igralka, poteši mojo patološko lahkoto,
rij po meni in išči v mojem srcu svoje mitske korenine!
Teater naj mi bo hrana in molitev, jaz njemu prikazen
rastline, ki se žrtvuje za rešitev človeka s pogledom
proti helenskim obalam, zibelki evropske civilizacije.
Teater, posvečen naj bo tvoj presežen sveti sedež duha!
Oder je iluzija o odrešenju sveta.
