Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20061027161845278

Mit o antioksidantih nedelja, 29. oktober 2006 @ 05:02 CET Uporabnik: Pozitivke Piše: A. B. v novih Misterijih www.misteriji.si Bolj koristijo vino, jabolka in zelje kot pa kapsule antioksidantov Vse več strokovnjakov meni, da je najbolje, da prehranska dopolnila ali z visokimi odmerki vitaminov/mineralov obogatena živila pustite pri miru. Vsekakor pa za zdravje uživajte hrano, bogato s flavonoidi, rdeče vino v zmernih količinah, sadje in zelenjavo. Kapsule z izvlečkom plodov brusnic. Izvleček zelenega čaja. Šumeče tablete vitamina C. Koncentrat granatnega jabolka. Izvleček iz grozdnih pešk. Visoki odmerki vitamina E. Izvleček borovega lubja. Čebelja slina. Zakaj? Da se upremo uničevalnim posledicam staranja? Dokazi so v epruvetah! A kar deluje v epruveti, ne deluje vedno tudi v telesu … Če gre za antioksidante, jih bomo ne glede na ime požirali brez zadržkov. Po nekaterih ocenah približno polovica odraslega ameriškega prebivalstva vsak dan uživa tablete antioksidantov v prepričanju, da s tem varujejo svoje zdravje in odganjajo bolezni. Postali smo častilci antioksidantov. Toda - ali nam res koristijo? Izsledki znanstvenih raziskav, opravljenih v zadnjih nekaj letih, kažejo, da tovrstna dopolnila prehrani v najboljšem primeru zdravju koristijo le malo, ali sploh nič. V najslabšem primeru pa imajo lahko nasproten učinek in povzročajo prav tiste težave, ki naj bi jih odpravljali. Da so si antioksidanti prislužili sloves čudežnega prehranskega dopolnila, ni presenečenje. Že v petdesetih letih prejšnjega stoletja so znanstveniki odkrili, da so številne bolezni, vključno s koronarno boleznijo srca, kapmi, rakom, sladkorno boleznijo, sivo mreno, artritisom ter nevrodegenerativnimi obolenji, kot sta Parkinsonova in Alzheimerjeva bolezen, povezane z okvarami celic, ki jih povzročajo uničevalske kemične snovi, imenovane prosti radikali. Prosti radikali so molekule z neparnim številom elektronov, zato so nestabilne in zelo hitro reagirajo z drugimi spojinami. Stabilizirati se poskušajo tako, da spojinam, s katerimi prihajajo v stik, odvzamejo manjkajoči elektron ali jim dajo svojega odvečnega. V procesu oksidacije okvarijo napadene molekule in jih naredijo nestabilne. Beljakovine, ogljikovi hidrati, lipidi in DNK niso izjema. Pri tem nastajajo vedno novi prosti radikali in sprožijo uničujoč pohod po telesu. CENA ZA ŽIVLJENJE S KISIKOM Oksidacija kot posledica dolgotrajnega delovanja prostih radikalov na organske sisteme spremlja večino bolezni, če ne kar vseh. Imajo jo tudi za neposreden vzrok nekaterih obolenj, kot so rak na pljučih, ateroskleroza in Alzheimerjeva bolezen. Prosti radikali so cena, ki jo plačujemo za življenje s kisikom. Živimo v ozračju, ki je bogato s kisikom, naravni stranski produkt dihanja pa so prosti radikali, skrajno reaktivne kisikove spojine. "En odstotek kisika, ki ga porabimo, se pretvori v zelo reaktivne kisikove spojine," pravi biokemik Barry Halliwell z državne univerze v Singapurju. "Morda se ne sliši veliko, vendar smo ljudje velike živali in veliko dihamo. Človeško telo v letu dni proizvede 1,7 kilograma skrajno reaktivnih kisikovih spojin." Izpostavljenost rentgenskim žarkom, ozonu, tobačnemu dimu, onesnaževalcem zraka, mikrobnim okužbam, industrijskem kemičnim snovem in intenzivni telesni vadbi prav tako sproži nastajanje prostih radikalov. Leta 1980 se je na obzorju vendarle pojavilo potencialno orožje proti tem uničevalnim molekulam. Znanstveniki so že dolgo vedeli, da ljudje, ki uživajo veliko sadja in zelenjave, redkeje obolevajo za boleznimi srca, sladkorno boleznijo, demenco, kapjo in nekaterimi vrstami raka - prav tistimi boleznimi torej, ki naj bi bile pogojene z uničujočim delovanjem prostih radikalov. Zdaj je bila tu razlaga. Sadje in zelenjava sta bogat vir antioksidantov, ki proste radikale nevtralizirajo tako, da jim dodajo ali odvzamejo prosti elektron. Zelene rastline so polne antioksidantov iz prav določenega razloga. Ker med fotosintezo proizvajajo čisti kisik, so še posebej dovzetne za oksidativni stres. Da bi se zavarovale, proizvajajo celo paleto močnih antioksidantov. In tako se je rodila hipoteza: prehranski antioksidanti so kakor goba, ki posrka proste radikale in nas tako ubrani pred nadlogami starosti. Antioksidanti so dobri, prosti radikali so slabi. Ta poenostavljen koncept je na široko odprl vrata proizvajalcem prehranskih dopolnil. Po podatkih ameriškega državnega inštituta za zdravje (NIH) več kot polovica odraslih Američanov vsako leto zaužije za približno 23 milijard dolarjev vitaminskih in mineralnih prehranskih dopolnil. Zaradi osupljivega izbora teh izdelkov na policah trgovin je težko oceniti, kakšen delež odpade na antioksidante, vendar gre po mnenju NIH za "velik odstotek". Njihova priljubljenost nezadržno narašča. Po ocenah nekaterih tržnih raziskav naj bi prodaja antioksidantov samo v preteklem letu zrasla za 18 odstotkov. ANTIOKSIDANTI Najbolj znani antioksidanti so vitamin E (s kemičnim imenom tokoferol), vitamin C in dve obsežni vrsti rastlinskih snovi: polifenoli (vključno s flavonoidi) in karotenoidi (vključno z beta karotenom in likopenom). Večina dopolnil, ki jih oglašujejo kot antioksidante, vsebuje vsaj eno od teh snovi, najpogosteje v čisti kemični obliki in včasih kot rastlinski izvleček. Od zgodnjih devetdesetih let dalje so ti pripravki predmet dvojno slepih, randomiziranih kontroliranih raziskav, zlatega standarda za medicinske študije. A na testiranjih se pogosto niso izkazali najbolje. V testnih epruvetah prostim radikalom res dajo vetra, toda v človeškem telesu so videti povsem nemočni. Ne samo da jim ne uspe preprečiti oksidativnih okvar, stvari lahko celo poslabšajo. Številni znanstveniki so danes prepričani, da so v najboljšem primeru izguba časa in denarja, v najslabšem primeru pa lahko celo škodujejo zdravju. Prvi antioksidant, ki je v raziskavah dal porazne rezultate, je bil betakaroten, nekoč zvezdnik med antioksidanti. Tablete z betakarotenom so priporočali kadilcem, saj naj bi varoval pred rakom na pljučih. Ta hipoteza je izhajala iz opažanj, da so ljudje, ki so uživali veliko korenja, manj pogosto obolevali za rakom. Na Ameriškem državnem inštitutu za raziskovanje raka so leta 1992 izvedli obsežno raziskavo o učinkovitosti betakarotena v obliki dopolnil k prehrani. Vanjo so vključili več kot 18.000 oseb z velikim tveganjem za nastanek raka na pljučih, bodisi zaradi kajenja ali izpostavljenosti azbestnim vlaknom. Polovica jih je prejemala dodatke betakarotena. Raziskava naj bi trajala šest let, vendar so jo zaradi osupljivega odkritja predčasno prekinili: stanje oseb, ki so prejemale dodatke, je bilo precej slabše od stanja tistih v kontrolni skupini. Njihova obolevnost za rakom je bila 28 odstotkov višja, skupna smrtnost pa se je povečala za 17 odstotkov. Nadaljnje raziskave so potrdile, da ni šlo za naključje. Maja letos je Ameriški državni inštitut za zdravje izdal sklep, da ni dokazov, da bi kapsule betakarotena splošnemu prebivalstvu koristile, kadilcem pa priporočil, naj se jih izogibajo. Podobna zgodba se razpleta z najbolj priljubljenim antioksidantom na svetu - vitaminom E. Ta vitamin se je povzpel med zvezde v zgodnjih devetdesetih letih, potem ko sta dve obsežni raziskavi ugotovili, da učinkovito zmanjšuje tveganje za razvoj srčnožilnih bolezni. Vitamin E, ki so ga dodali krvnim vzorcem v epruvetah, je naredil lipide LDL lipoproteinov, ki celice oskrbujejo z maščobnimi kislinami, odpornejše proti oksidaciji zaradi prostih radikalov. Na biokemični ravni je torej deloval popolno. Po tem odkritju je uporaba vitamina E skokovito narasla. Če leta 1990 tega antioksidanta ni užival nihče, je ob koncu desetletja po njem dnevno posegalo že približno 23 milijonov Američanov. V senci njegove slave pa so potekale nove raziskave in poskušale na novo ovrednotiti vlogo vitamina E. Rezultati, skoraj brez izjeme, so bili porazni: vitamin E ni varoval pred srčnožilnimi boleznimi, v nekaterih primerih je tveganje celo povečal, ni preprečeval raka in prav tako ni zavrl napredovanja Alzheimerjeve bolezni, kot so mu sprva pripisovali. ČAS ZA PONOVEN RAZMISLEK Ko so znanstveniki ponovno začeli iskati dokaze, da vitamin E varuje LDL pred oksidacijo tudi v telesu, ne le v epruveti, teh preprosto niso našli. Edina izjema so bile osebe, ki jim je vitamina E primanjkovalo. Dejstvo, da vitamin E deluje kot antioksidant tudi v telesu, je danes postavljeno pod velik vprašaj. "Vitamin E ni antioksidant. Nasprotno, pred oksidacijo ga moramo celo varovati," pravi Angelo Azzi, biokemik z Univerze Tufts v Bostonu. Azzi poudarja, da obstaja vitamin E v naravi v osmih oblikah, ki v epruveti vse delujejo kot antioksidanti. Vendar pa telo uporabi le eno od teh oblik, alfa-tokoferol, ki se v krvni obtok vsrka s pomočjo posebne beljakovine v jetrih. Vse druge oblike se izločijo. Vitamin E v telesu nedvomno opravlja koristno nalogo. Njegovo pomanjkanje povzroča nevrološke motnje, toda kakršna koli pač je njegova vloga, zagotovo ne deluje kot antioksidant. Naslednje razočaranje je vitamin C. Proste radikale uspešno uničuje le pri osebah, ki jim vitamina C primanjkuje, zatrjuje Barry Halliwell. Pri bolnikih s sladkorno boleznijo je v nekaterih raziskavah celo pospešil pojav ateroskleroze. Sorazmerno neraziskana pa ostaja ena skupina antioksidantov, namreč polifenoli. Redki dokazi o njihovi učinkovitosti prihajajo iz epidemioloških študij. Tudi polifenoli so očitno zelo uspešni kot antioksidanti v epruvetah, če pa se absorbirajo tudi v krvni obtok in kako hitro se v tem primeru presnovijo, še ni povsem jasno. Primer: 95 odstotkov flavonoida resveratrola, ki ga najdemo v rdečem vinu, razpade še preden vstopi v krvni obtok. Zaključek je jasen: s poseganjem po čistih izvlečkih vitaminov in mineralov ne moremo doseči enakega učinka kot ga imata na naše zdravje sveže sadje in zelenjava. In vendar imajo ljudje, ki v svojo prehrano vključujejo tudi dodatke vitaminov C in E, polifenolov in karotenoidov, manj možnosti, da zbolijo za boleznimi srca in ožilja, rakom in sladkorno boleznijo. Kako to? Ena od verjetnih razlag je, da ti ljudje na splošno živijo bolj zdravo, se več gibajo, manj kadijo. Pravega odgovora zaenkrat ne pozna nihče. VLAKNATA ZELENJAVA Halliwell kljub vsemu meni, da antioksidanti vsaj deloma upravičujejo svoj sloves. Polifenoli, karotenoidi in vitamini v sadju in zelenjavi so oviti v čvrsto, vlaknato snov, v kateri se zadržujejo v črevesju, kjer lahko nevtralizirajo proste radikale. V prebavilih, zlasti v želodcu z njegovim močno kislim okoljem, se nenehno ustvarjajo zelo reaktivne kisikove spojine iz hrane. Ker se dopolnila presnovijo zelo hitro, ne morejo imeti enakega učinka. Nikakor ne smemo pričakovati, da bi antioksidanti delovali kot zdravila, opozarja Andrew Shao iz washingtonskega Sveta za odgovorno prehranjevanje, ki predstavlja industrijo prehranskih dopolnil. Hranila ne delujejo samostojno, temveč vedno le v povezavi drugo z drugim. Med pomembne prehranske antioksidante uvrščamo tudi kavo in čaj. Zlasti zeleni čaj naj bi dokazano zmanjševal tveganje za raka in srčnožilne bolezni. Halliwell pa je odkril, da v kavi in čaju kar mrgoli tudi reaktivnih kisikovih spojin v obliki vodikovega peroksida. Vsakič ko popijemo skodelico kave, zaužijemo razredčeni vodikov peroksid. Ta je v kavi zaradi prisotnosti antioksidantov oziroma reducentov, ki lahko reagirajo s kisikom v vodi, pri čemer nastane vodikov peroksid. "Platinasto blond" je približna slika tistega, kar zjutraj tako radi pijemo. Toda - če so prosti radikali tako škodljivi, zakaj potem čaj in kava koristita zdravju? Ena od možnih razlag pravi, da prosti radikali spravijo v pogon naš lastni antioksidativni sistem. V primernih količinah so radikali pravzaprav koristni, saj spodbudijo delovanje celične samoobrambe, na primer encimov katalaze in superoksida dismutaze. Če bi se izkazalo, da so antioksidanti v hrani učinkoviti zato, ker omogočajo delovanje zdravju koristnih količin prostih radikalov, bi bil to paradoksalen preobrat. To bi morda pojasnilo tudi, zakaj izvlečki in dopolnila ne delujejo oziroma so lahko celo škodljivi: njihovi odmerki so previsoki in ustvarjajo preveč prostih radikalov. Dokler raziskave ne prinesejo novih trdnih dokazov, je najbolje, da dopolnila ali z visokimi odmerki vitaminov/mineralov obogatena živila raje pustite pri miru. Vsekakor pa še naprej uživajte hrano, bogato s flavonoidi, rdeče vino v zmernih količinah, sadje in zelenjavo, svetuje Halliwell. An. Br Komentarji (0) www.pozitivke.net