Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20061015185510811

Človek in žival. Kdo je vreden več? sreda, 9. julij 2014 @ 05:02 CEST Uporabnik: Sonja Ličof Vedno več in vse pogosteje lahko beremo o odnosu med človekom in živaljo. O tem, kako ima človek do živali in do vse narave velikokrat zelo krut odnos. Veliko je govora tudi o vegetarijanstvu in prepričanju, da živali na Zemlji niso zato, da bi jih jedli. Mnenja o tem so zelo različna, kar je normalno, če o nečem razpravlja veliko ljudi. Pri tem sem se spomnila knjige »Ti, žival – ti, človek. Kdo je vreden več?«, izdajatelja Univerzalno življenje, iz katere bi rada citirala nekaj odlomkov, ki bodo morda še komu zanimivi. RAZVOJNA POT DUHOVNIH ŽIVLJENJSKIH OBLIK OD DUHOVNEGA ATOMA PREK EVOLUCIJSKIH STOPENJ TJA DO DOVRŠENEGA DUHOVNEGA BITJA »Vse duhovne oblike so izhajale in izhajajo iz Vseedinega. On je odem vesolja in vesolje samo. On, Vseedini, je izgovoril Svojo vsemogočno besedo, in nastala so prva bitja in življenjske oblike. Vsa čista bitja in življenjske oblike so izoblikovano vesolje. V njih teče vesoljni zakon in so substance ter moč vesolja. Po Stvarniku, Vse-Duhu, ki je istočasno ustvarjalno načelo, je vse vsebovano v vsem. Duhovna kraljestva narave sestojijo – podobno kot zemeljska kraljestva narave – iz mineralov, rastlin in živali vseh vrst; sem spadajo tudi bitja narave. Vsaka življenjska oblika, ki polagoma zori v duhovno bitje, začne svoj razvoj kot z vesoljnim sevanjem oplojen duhovni atom v nastajajočem duhovnem delcu. Duhovnemu atomu, predvidenem za duhovno oblikovanje, vdihne Bog, Večni, razvoj k Božjemu otroštvu. V prvem žarku 'Bodi' so že vse zasnove duhovnega bitja in tudi njegovo nebeško ime. Vse je absolutno in s tem tudi med seboj usklajeno – mentaliteta in sposobnosti. Kar ustvari Bog, je popolno, je absolutna harmonija v zvenu, barvi, obliki in vonju. S stalnim vdihavanjem in izdihavanjem vesoljnega zakona nastajajo nadaljnji atomi in duhovni delci, ki se uvrščajo najprej v kolektive. Čisto počasi iz njih nastane duhovno telo. Ko je življenjska oblika dovršena, je to duhovno bitje oblikovano vesolje. Duhovni razvoj vseh življenjskih oblik tja do popolnih duhovnih bitij poteka izključno v duhovnih razvojnih ravneh. Najprej se razvijejo zasnove za duhovne kolektive mineralov; šele nato dobi mineral obliko. Vsaka razvojna oblika mora sprejeti vse nastajajoče moči zavesti svoje vsakokratne evolucijske stopnje. Mineral sprejme torej najprej vse nastajajoče moči zavesti kraljestva mineralov. V ciklusu nadaljnjih eonov se potem odvija naslednji razvojni korak. Ko se je naravna oblika skozi eone, torej skozi svetlobne cikluse, razvila tako daleč, da je postala dozorelo bitje narave, pride do naslednjega razvojnega koraka v nastajanju otroštva, ki je vrojevanje v očetovsko-materinsko načelo. Duhovno telo dozorelega bitja narave, ki je tik pred vključitvijo v Božje otroštvo, nosi v sebi vse substance vesoljnega stvarstva, od minerala do dozorelega bitja narave. Bitje narave bo primerno svojemu stanju zavesti zakonito služilo in pomagalo na različnih stopnjah razvoja, ki jih je prešlo v mineralnih, rastlinskih in živalskih območjih. Največji razvojni korak je vrojevanje v očetovsko-materinsko načelo, kar se zgodi preko dualnega para z duhovnim spočetjem. Dualni par povzdigne bitje narave v Božje otroštvo. Ko so dovršene naravne oblike – bitja narave – povzdignjene v otroštvo po dualnem paru, potem so to duhovni otroci. Otroci angeli se v duhovnih razvojnih ravneh in duhovnih svetovih šolajo v svojem duhovnem telesu aktivirati vse moči vesolja, pri čemer vzpostavijo natančno komunikacijo z vsemi življenjskimi oblikami. Tako zori duhovni otrok v popolno duhovno bitje. Bitja, ki so se odvrnila od Boga – imenovana tudi bitja padca – ki so se vedno bolj obremenjevala, so padala v vedno globlja področja vesolja. Z njimi so padali tudi deli čisto duhovnih planetov, ki so se, podobno kot bitja padca, ovili z grobosnovnostjo. Kakor je v nebesih, podobno je na Zemlji. Nebesni planeti nosijo duhovna kraljestva narave – Zemlja nosi zgoščena kraljestva narave. Delni planeti, ki so zdrsnili iz večne biti zaradi padca, so nosili duhovne minerale, duhovne rastline in živali, ki so se potem postopoma zgoščevali in postali grobosnovni, torej materija. Nobena energija se ne izgubi: kar je posamezno bitje padca odpošiljalo nezakonitega, to se mu zopet vrne; s tem se je ovilo. Istočasno pa je pripomoglo, da so se ovili duhovni delni planeti. Varovalni ovoj, človek, je nastajal čisto počasi. Kolikor se je nastajajoči človek upiral večnemu zakonu, toliko se je duhovno telo ovijalo s snovnostjo, z nihanji, ki jih je odpošiljalo in so se mu po načelu »setve in žetve« zopet vračala. Skozi veke je postajalo snovno telo, varovalni ovoj, vedno gostejše in njegova nihanja vedno bolj groba. Kar se je izkristaliziralo čisto polagoma, je bil in je človek. V času nastajanja človeka so se ovoji vedno bolj zgoščevali, zaradi česar je nastalo snovno telo in snovno vesolje. Mnogi ljudje so mnenja, da prihajajo na ta svet v vsaki novi generaciji drugi ljudje. Vendar to samo tako izgleda, ker se duše pojavljajo v drugem ovoju – drugem zemeljskem telesu – ki je prejšnjemu odloženemu ovoju le posredno podoben. Bistvene značilnosti, ki jih duša izžareva pri svojem nadaljnjem utelešenju, zaznamujejo zemeljsko telo; s tem duša oblikuje svoj ovoj, človeka. Že v materinem telesu, v fazi zarodka – torej že v nastajajočem človeškem telesu – si duša, ki se polno utelesi šele ob rojstvu, oblikuje telo. Vsako duhovno bitje razume svojega brata, sestro, ker sta v njem živa. Vse je popolna bit, tudi govorica duhovnih bitij. Pri ljudeh pa je drugače. Ljudje pogosto govorijo o stvareh in situacijah, ki jih prav nič ne razumejo. Posledica tega je, da te dobijo drugačen smisel, da torej govori eden mino drugega. Dokler ljudje med seboj niso enotni in dokler njihov bližnji v njihovem srcu ni živ, živijo v različnih miselnih svetovih, ki preprečujejo, da bi razumeli drug drugega. Človeku je zapovedano očistiti svojo dušo, da bi se spet približala Bogu, svojemu večnemu Očetu. To velja izključno za človeka, ker je njegova duša obremenjena. Z očiščevanjem duše se v človeku zopet odpira duhovna zavest. V njem bivajoča duša se razkriva in postaja zopet to, kar je nekoč že bila: čisto, popolno bitje, oblikovano vesolje. KAKO SE OBNAŠAŠ TI, ČLOVEK, DO ŽIVLJENJSKIH OBLIK NARAVE? ČLOVEK PRENAŠA SVOJE NASPROTNO OBNAŠANJE NA ŽIVALI Človek ni vedno razumevajoči veliki brat, ki pomaga, ali razumevajoča velika sestra, ki pomaga. Nevedni ljudje ravnajo z minerali, kamni, rastlinami in živalmi nevedno. Človek je s svojimi predstavami posegel in posega v potek zemeljskega življenja in v zemeljske življenjske oblike in je zaradi tega veliko spremenil. Ali misliš, človek, ali mislite, ljudje, da je v skladu s skupnim življenjem in ljubeznijo do živali, če so živali v stanovanjih in hišah v kletkah, ali če je npr. v stanovanju ali hiši le en pes ali muca? Je to ljubezen do živali, če svoje naslednje bližje, npr. pse, vežete na verige in jim puščate le majhen svoboden prostor ali če imate mačko izključno v stanovanju. Nekateri od vas porečejo: »Drugače ni mogoče, kajti so psi, ki morajo biti na verigi, sicer napadejo ljudi!« Spet vas naravnost vprašam: Od koga so živali prevzele to naravo, da napadajo ljudi? Mislite, da so duhovne življenjske oblike, ki so kot naslednji bližnji ogrnjene z grobosnovnim telesom, to agresivnost prinesle s seboj iz nebes? Ali ni človek s svojim človeškim, napadalnim obnašanjem do soljudi in živali tega obnašanja v tisočletjih prenesel na živalski svet? Vplivanje negativnega ne učinkuje že v enem utelešenju. Ta proces poteka skozi mnogo inkarnacij, kajti tudi živali se vedno znova inkarnirajo, dokler jih Bog Stvarnik, Duh evolucije, ne pokliče nazaj v duhovno razvojne ravni. Nedolžna žival je na verigi, ker je bila v predhodnih inkarnacijah ali v tem utelešenju preganjana, naščuvana, morda dresirana za napadanje in grizenje. Če žival zaradi tega človeku ni naklonjena in ga napade, potem človek reče, da je to divja, vihrava žival, ki mora na verigo! Kdo je tisti, ki bi moral biti brzdan? Ali niso prav ljudje, ki so naslednje bližnje dresirali in jih še dresirajo za napadalna dejanja in ki so do njih bili in so nasilni, s čimer so jim odtegovali in jim odtegujejo prostost in prostor, tisti, ki bi se morali mnogo bolj krotiti ali občutiti verige? Zaradi nasprotnega obnašanja ljudi, zaradi verig, vrvic, kletk in zato, ker morajo živeti z ljudmi kot osamljene živali, so postale mnoge živali ujetniki ljudi, ki so si jih nabavili iz sebičnih namenov in jih zaradi tega temu primerno tudi uporabljajo. Mnogo živali je pri ljudeh samo zaradi tega, ker so prisiljene, da so pri njih. Nadaljnje napačno obnašanje ljudi je spreminjanje genov, živalskih zasnov, s križanjem. Mnoge živalske vrste so ljudje tolikokrat križali in tako vplivali na gene, da ne morejo več živeli po svojih božjih zasnovah in se zato komaj zavedajo zavestne komunikacije z Bogom Stvarnikom, Duhom evolucije. V oplojevanje posega človek s tem, da vodi žival ženskega spola k moškemu spolu ali obratno. Človek torej določa, ali naj in kdaj naj zanosi žival ženskega spola in od katerega moškega naslednjega bližnjega (živali) in v katerem letu. Pri tem seveda ne pazi, ali so živalske vrste in zasnove usklajene ali ne, če so geni drug z drugim v glavnem usklajeni, če se ujemata nihanje krvi in frekvenca teles. Gospodovalni človek se ne vpraša, ali naravni zakon predvideva drugače, tako z moškimi kot tudi z ženskimi naslednjimi bližnjimi. Žival mora storiti to, kar želi tiran. Če žival potem napade gospodovalnega človeka, ki je žival nekoč na mnoge načine prisiljeval k temu, kar v poteku naravnega zakona za žival ni bilo predvideno, potem jo ta človek zaradi neprimernega obnašanja pretepa in muči. Dejansko zadene človeka samo to, kar je sejal, torej povzročil. Za mnoge je vse, kar navidezno ne govori ali se ne brani, brez življenja, v mnogih primerih brezimenska stvar, uporabni predmet, ki se ga po človeški presoji lahko uporablja oziroma zlorablja. Je to ljubezen do živalskega sveta? NOVI ČAS – NOVO ŽIVLJENJE, POVEZANO Z ŽIVALMI, RASTLINAMI IN MINERALI. RAVNANJE OPLEMENITENEGA ČLOVEKA Z NJEGOVIMI ŽIVALSKIMI BRATI IN SESTRAMI Novi človek je tako rekoč v kozmični pomladi Bodi, kajti vedno več ljudi spoznava veliko dejanje Božjega Sina. Hvaležni so Večnemu, da jih On vodi po Kristusu, Svojem Sinu, po poslancih luči in presvetljenih ljudeh, kako naj zdaj in v prihodnje občutijo, mislijo, živijo in delajo, da bi se rešili vpliva teme. K vseobsegajočemu, zakonitemu življenju spadajo bližnji in naslednji bližnji, živalski in rastlinski svet in svet mineralov. Vse življenjske oblike so v Bogu, kajti v Bogu je vsa bit. Tako kot so duhovna bitja s kraljestvi narave, podobno bodo živeli ljudje Nove dobe z živalmi, rastlinami in minerali. Drug drugega bodo razumeli, ker bodo govorili e n o govorico, govorico nesebične ljubezni. Kar so napovedali preroki Stare zaveze, bo resničnost. Iz teme tega materialističnega sveta se dviga Novi čas, Kristusov čas, Njegovo Kraljestvo miru. V kraljestvu miru Jezusa Kristusa se bo izpolnilo to, kar je Bog napovedal po preroku Izaiji: 'Volk bo ležal pri jagnjetu, panter pri kozličku. Tele in levinja sta prijatelja, ležita skupaj in pazili jih bodo otroci. Krava in medvedka se bosta spoprijateljili, ker v njuni zavesti – v živali je negativno zasejal človek – ni več hudobije in ne sovraštva. Njuni mladiči bodo ležali drug pri drugem, ker jim njihovi starši posredujejo tudi človeški mir. Lev ne trga več svojih bližnjih, njemu podrejenih živali, ali celo ljudi, ker tudi ljudje ne hrepenijo več po mesu in nimajo pohlepa po uživanju mesa. Vse živali se prehranjujejo s travo in slamo. Dojenček se igra pred kačjim gnezdom, otrok vtika roko v kačjo luknjo. Človeku sovražne niso niti gad niti ostale kače, ker so ljudje in živali postali eno, ker v ljudeh ni več strahu in hudobije in zvijačnosti.' Zemlja nosi potem življenje iz Boga, in ti, ki na njej živijo, so združeni v Bogu in z Njim, ker izpolnjujejo Božje zakone. Vse to in še mnogo več je bilo že povedano. Bog je resničnost in Njegova beseda se potrdi tudi tedaj, če preteče, gledano s človeškimi očmi, mnogo let, tudi tisočletja. V časovnem preobratu se bo človek povezal s kraljestvi narave in bo tako povezan z vsemi stopnjami zavesti.« Komentarji (3) www.pozitivke.net