Ukročena burja se spreminja
v lahkoten veter, ki ziba travo
nemirne kraške pokrajine,
odkoder se oglašajo glasovi ptic.
Bori so nekaj posebnega
in s počitkom vedno odlašajo.
Pride čas, ko jim zašumijo veje
in po gmajni se popkom
odprejo cvetovi belega »žvepka«,
ki s svojo bleščečo skrivnostjo
in dišečim vonjem vabijo čebele,
da poletijo na brinjeve prašnike peloda.
Ruj, šipek in srobot domujejo
v pogumu rdeče jesenske preobleke.
Hrepenenje je pomešano s spominom
na belo krono »rešelike«,
ki jo je mladost darovala
srčnemu utripu Krasa.
Življenje ob vinski cesti
se spreminja v ljubezen,
ki diha teranovo trto,
polno vroče krvi.
Trpežen je kamniti kraški svet.
Preveč je rdečega,
da bi gorečke mogle sprejeti
vase vso to veliko ljubezen
in darove jeseni.
Odloženi spomini med robito in leskami
sanjajo pomladni dež, kale, »štirno«
in »cajno« orehov in lešnikov.
Jesen za jesenjo so sončni zahodi
ogrevali kamniti svet črnega bezga
z milino zlatega runa.
Poslušam veter in pojdiva skupaj
po stezicah na gmajno
po rumeno drenovo cvetje,
da okrasiva sonce.
Ljudje polni upov orjejo rdečo prst
in sejejo ajdo, ki Kraševki
v zavetju »borjača« sapo odpočije.
Ukročena burja se spreminja
