Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20060925145939267

Premislek pred obiskom sreda, 27. september 2006 @ 14:59 CEST Uporabnik: Tatjana Malec Ko prihajam nazaj k stvarem skoz trnjevo svilo in obskurno zaveso dvomov in na postelji razmišljam, kako se mi je zjutraj zasvetlikal dan ves svetal, sončen in vesel, in kako mi je nekaj znotraj izgovarjalo dan večerno rdeče, z orgelskim koncertom preoranega neba in dvom je ustvarjal fuge, nekakšne naplavine žvepla (vrag naj jih vzame), ki so mi sredi belega dneva prebudile telo naj se vendarle zganem in grem. Spregledala sem, kako se te naplavine zarivajo z ostrim vonjem skoz ozračje in jaz z zatiskanjem svojih oči, jih sploh ne spodim stran, ko mi plužijo misli znotraj po črtah, kjer me liže kri spomina. Nekdanji spomin na cigaretne ogorke mi je prebudil pljuča, da sem zajela zrak, a Penelopa mi je s pletilkami tkala dan pričakovanja, ki me je čedalje bolj potiskal v okvir, v veliko stoječo mlako zavesti, da iz tega testa ne bo dobrega kruha. Prek ustnic izgovorjeno šepetanje brez zvoka, brez glasu, nemo in manj kot dva metra od tal sem bila jaz z vso svojo pritljago butalskih nasmehov globoko zasidrana sama v sebi, saj sem vnaprej skoraj zagotovo vedela, da bodo še danes nastopale komične figure in da si bom najverjetneje ogledala komedijo. Komaj je minil prejšnji dan, ko me je bičala strela in sem jo kar poceni odnesla nekoliko boljše volje kot se mi je kazala danes, ko je dan na nebu jasen pa me močvirje spet vleče vase. Nato sem kot izčrpana plezalka komaj splezala po zidu in zajela sapo. Čeprav mi je znotraj govorilo naj bom doma, sem (jaz tepka), vseeno obiskala razsut svet, ki je še komaj dihal z listi, zadovoljen, da je mučil mravljo in samega sebe. Ko je bilo vse absolutno razvrednoteno, kar sem veselega prinesla v hišo obiska, sem se poslovila in odšla skoz vrata (nihče ni pospešil koraka za menoj), da me je večer dneva pobarval s svojo zlato barvo zatona in jaz sem spet žarela, vendar nekoliko manj, kot sem žarela zjutraj. Kako je včasih bolj hvaležno, da se sprehodiš v naravi, na mesto da obiščeš ljudi s premalo miru. Komentarji (0) www.pozitivke.net